Jedro

Položaj (univerzalnega) pravnega naslednika, s katerim sodišče nadaljuje prekinjeni postopek (prim. zgoraj), po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti odvisen od časovne omejitve, ki jo omenja pritožnik. Prvič, takšne časovne omejitve ne določa noben zakon. In drugič, analogija z 2. odst. 394. čl. ZGD ne pride v poštev. Zgolj dejstvo, ker pravno nasledstvo družbenikov za terjatve izbrisane družbe ni omejeno z rokom, kot to velja za odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, še ne zadostuje za sklepanje o obstoju pravne praznine, ki bi jo bilo treba zapolniti z rokom iz 2. odst. 394. čl. ZGD. Glede trditev o favoriziranju pravnih naslednikov družb, izbrisanih po ZFPPod, kot upnikov v razmerju do upnikov, ki uveljavljajo svoje terjatve iz naslova odgovornosti prvih za obveznosti izbrisane družbe pa pritožbeno sodišče napotuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Ur. l. RS 93/2002). Iz te odločbe sledi, da Ustavno sodišče ni razveljavilo

4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, ki napotuje na uporabo 394. čl. ZGD (prim. 2. tč. izreka cit. odločbe), pač pa je razveljavilo 36. čl. ZFPPod (3. tč. izreka cit odločbe) ter posledično v obrazložitvi pravni položaj družbenikov izbrisane gospodarske družbe opredelilo kot univerzalno pravno nasledstvo (prim. 61. in 77. odstavek obrazložitve cit. odločbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pravna naslednica izbrisane gospodarske družbe 15.4.2004 prevzela pravdo in da se prekinjeni postopek s tem dnem nadaljuje.

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa res ni razvidno, da bi I.S. reagirala na poziv sodišča, naj prevzame pravdo, kot to trdi pritožnik. Vendar 1. odst. 208. čl. ZPP določa, da se postopek, ki je bil prekinjen iz kakšnega izmed razlogov, navedenih v 1. do 4. točki 205. čl. ZPP, nadaljuje tudi, ko sodnik povabi pravne naslednike pravne osebe, naj postopek prevzamejo. Prav to pa je sodišče storilo s sklepom z dne 9.4.2004, ki ga je I.S. prejela 15. aprila 2004. Iz doslej razloženega sledi, da po ZPP nadaljevanje postopka s pravnim naslednikom pravne osebe ni odvisno od izjave volje le-tega.

Položaj (univerzalnega) pravnega naslednika, s katerim sodišče nadaljuje prekinjeni postopek (prim. zgoraj), po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti odvisen od časovne omejitve, ki jo omenja pritožnik. Prvič, takšne časovne omejitve ne določa noben zakon. In drugič, analogija z 2. odst. 394. čl. ZGD ne pride v poštev. Zgolj dejstvo, ker pravno nasledstvo družbenikov za terjatve izbrisane družbe ni omejeno z rokom, kot to velja za odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, še ne zadostuje za sklepanje o obstoju pravne praznine, ki bi jo bilo treba zapolniti z rokom iz 2. odst. 394. čl. ZGD. Glede trditev o favoriziranju pravnih naslednikov družb, izbrisanih po ZFPPod, kot upnikov v razmerju do upnikov, ki uveljavljajo svoje terjatve iz naslova odgovornosti prvih za obveznosti izbrisane družbe pa pritožbeno sodišče napotuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Ur. l. RS 93/2002). Iz te odločbe sledi, da Ustavno sodišče ni razveljavilo

4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, ki napotuje na uporabo 394. čl. ZGD (prim. 2. tč. izreka cit. odločbe), pač pa je razveljavilo 36. čl. ZFPPod (3. tč. izreka cit odločbe) ter posledično v obrazložitvi pravni položaj družbenikov izbrisane gospodarske družbe opredelilo kot univerzalno pravno nasledstvo (prim. 61. in 77. odstavek obrazložitve cit. odločbe).

Ker je bila I.S. družbenica izbrisane prvotne tožeče stranke, česar pritožnik niti ne izpodbija, je sodišče prve stopnje tako postopalo pravilno, ko je odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje z njo, kot pravno naslednico izbrisane gospodarske družbe.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlog tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP).