Jedro

V zvezi z zahtevano pisnostjo zavarovalne pogodbe oziroma njenih kasnejših sprememb (dopolnitev) se sodišče prve stopnje ni sklicevalo le na določbe OZ (1. odstavek 925. člena in 2. odstavek 51. člena) ampak prvenstveno na 1. odstavek 30. člena (za konkretni primer relevantnih) Splošnih pogojev, v katerem je jasno določeno, da so dogovori, ki se nanašajo na vsebino zavarovalne pogodbe, veljavni le, če so sklenjeni v pisni obliki. Okoliščina, da v 1. odstavku 926. člena OZ (ki opredeljuje, kaj mora biti v zavarovalni polici navedeno) ni posebej omenjen dogovor o komercialnem popustu (bonusu), ne pomeni, da ta (v kolikor je do njega v okviru zavarovalne pogodbe prišlo) predstavlja vsebino, na katero se zahteva po pisnosti (v konkretnem primeru) ne nanaša. Gre za dogovor, ki predstavlja (zgolj) del vsebine zavarovalne pogodbe (ki (so)določa višino zavarovalne premije) in mora biti kot tak (upoštevaje prvenstveno določbe prej omenjenih Splošnih pogojev) sklenjen v pisni obliki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 1.10.2013 odločilo: - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1899/2011 z dne 13.1.2011 delno razveljavi v 1. odstavku izreka sklepa za znesek 1.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2011 dalje do plačila in se v tem delu postopek ustavi (točka I izreka), - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL l899/201l z dne 13.1.2011 deloma v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa tako, da je dolžna toženka tožnici v roku 15 dni plačati znesek 22.818,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.1.2011 dalje do plačila, in izvršilne stroške v višini 48,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2011 dalje do plačila (točka II/I izreka), - da je dolžna toženka tožnici v 15 dneh povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 594,00 EUR (točka II/II izreka).

2. Zoper sodbo (oziroma odločitev pod točko II odločbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi, podredno pa da spremeni odločitev o stroških (vse s posledico glede pritožbenih stroškov). Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo določbo prvega odstavka 926. člena OZ, ki določa vsebino zavarovalne police. Vsebina zavarovalne police v splošnih pogojih (priloga A57) ni opredeljena, z izjemo določbe šeste alineje drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev, ki polico opredeljuje kot listino o zavarovalni pogodbi. Med elementi zavarovalne police torej ni komercialnih popustov, ki kot taki ne predstavljajo sestavnega dela zavarovalne pogodbe, in zato glede njih ne velja zahteva, da bi morali biti dogovorjeni v pisni obliki. Omenjeno okoliščino je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, saj je pri svoji odločitvi izhajalo iz izhodišča, da bi morala biti tudi celotna višina komercialnih popustov navedena na zavarovalni polici. Dejstvo, da so bili ob sklepanju zavarovalnih pogodb dogovorjeni tudi dodatni komercialni popusti, izhaja iz tretjega odstavka 10. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer je sodišče izrecno pojasnilo, da je zaradi ugotavljanja višine dogovorjenih bonusov oziroma popustov opravilo tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke oziroma treh prič. Ta navedba pa ni v skladu s stališčem sodišča prve stopnje, da vsebina pravnega razmerja med pravdnima strankama v celoti izhaja iz sklenjenih zavarovalnih polic in Splošnih pogojev. Ker komercialni popusti niso sestavni del zavarovalne police, ampak jih je mogoče dogovoriti tudi ob zavarovanju oziroma navesti na računu, je preuranjen zaključek sodišča, da bi zakoniti zastopnik tožene stranke kot skrbni gospodarstvenik pred podpisom zavarovalnih polic moral preveriti zavarovalne police tudi glede komercialnih popustov, ker iz njih nujno ne izhajajo. V tem delu je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi sodišče za pravilno odločitev moralo ugotoviti, zakaj so bili v določenih primerih popusti obračunani v določeni višini, v drugih primerih pa so bili obračunani popusti očitno nižji. V tem delu je očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče o višini popustov sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja zavarovalne posrednice, ne pa ob upoštevanju okoliščine, da sta obstoj dogovora o višini popusta potrdili tudi dve zaslišani priči, izhaja pa tudi iz zavarovalne police št. VZ 000. Izpodbijana sodba pa je pomanjkljiva tudi v delu, ki se nanaša na zaključke glede obračunanih bonusov. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do neskladij med obračunanimi bonusi pri novih zavarovanjih (na primer po polici št. VZ 000), kjer je bil v določenih primerih (čeprav je šlo za novo zavarovanje) priznan 50 % bonus, po drugi strani pa je bil v določenih primerih priznan nižji bonus. Omenjeno dejstvo ob upoštevanju zaslišanja prič kaže na obstoj dogovora o 50 % bonusu, ki pa je bil očitno upoštevan zgolj pri nekaterih zavarovalnih policah, ne pa na vseh. Ker gre pri višini bonusov za odločilno dejstvo, sodba pa o tem razlogov ne vsebuje, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično naj bi bilo napačno rešeno tudi vprašanje teka zakonskih zamudnih obresti. V zvezi s stroški pa toženka opozarja, da tožnica s svojim zahtevkom ni uspela v celoti, česar pa sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Tožnica je namreč med postopkom delno umaknila tožbo v višini 1.470,00 EUR, kar glede na vtoževani glavnični znesek 24.288,41 EUR predstavlja 6,05 %. To bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških upoštevati.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo (spregledalo) določbo 926. člena OZ,(1) ne drži. V zvezi z zahtevano pisnostjo zavarovalne pogodbe oziroma njenih kasnejših sprememb (dopolnitev) se ni sklicevalo le na določbe OZ (prvi odstavek 925. člena in drugi odstavek 51. člena) ampak prvenstveno na prvi odstavek 30. člena (za konkretni primer relevantnih) Splošnih pogojev,(2) v katerem je jasno določeno, da so dogovori, ki se nanašajo na vsebino zavarovalne pogodbe, veljavni le, če so sklenjeni v pisni obliki. Okoliščina, da v prvem odstavku 926. člena OZ (ki opredeljuje, kaj mora biti v zavarovalni polici navedeno) ni posebej omenjen dogovor o komercialnem popustu (bonusu), ne pomeni, da ta (v kolikor je do njega v okviru zavarovalne pogodbe prišlo) predstavlja vsebino, na katero se zahteva po pisnosti (v konkretnem primeru) ne nanaša. Gre za dogovor, ki predstavlja (zgolj) del vsebine zavarovalne pogodbe(3) in mora biti kot tak (upoštevaje prvenstveno določbe prej omenjenih Splošnih pogojev) sklenjen v pisni obliki.

6. Tožnica je že v dopolnitvi tožbe z dne 22.6.2011 (glej l. št. 24) jasno(4) poudarila, da je toženka zavarovalne pogodbe z določeno višino zavarovalne premije podpisala (in se s tem zavezala, da bo to poravnala). S tem je dala nedvoumno „vedeti“, da je (po njenem mnenju) ključno le tisto, kar je bilo podano v pisni obliki. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 21.5.2013 (l. št. 40) je izrecno navedla, da so za presojo v konkretnem primeru relevantni le dogovori pravdnih strank zapisani v posameznih zavarovalnih policah. Navkljub temu toženka trditev, ki jih sedaj obširno podaja v pritožbi,(5) češ da naj bi bili(6) dopustni tudi dodatni dogovori o komercialnem popustu (ki niso sestavni del zavarovalne police, ampak so dogovorjeni ob zavarovanju oziroma navedeni na računu), v postopku na prvi stopnji nikoli ni postavila. Zato predstavlja razglabljanje o neobligatorni pisnosti dogovora o komercialnem popustu (oziroma očitki, ki ji jih na tej podlagi naslavlja sodišču prve stopnje) nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (glej prvi odstavek 337. člena ZPP(7)).

7. Tudi sicer je sodišče prve stopnje na 8. in 9. strani obrazložitve natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj v obravnavani zadevi ni bilo moč slediti toženkinim navedbam. Poleg samega razloga (v konkretnem primeru obligatorne) pisnosti je utemeljeno izpostavilo, češ da višina bonusov in popustov ni bila odvisna od volje V. V., ki je nastopala „zgolj“ kot (zavarovalna) posrednica med pravdnima strankama. Za odločitev o (ponujeni) višini je bil pristojen tožničin pooblaščeni referent (zaradi česar so relevantni le tisti bonusi oziroma popusti, ki so bili zapisani v zavarovalnih policah, ki jih je toženkin direktor (očitno) brez pripomb podpisal). Zgrešeno je tudi pritožbeno navajanje, češ da iz tretjega odstavka 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (in sicer zato, ker se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo zaradi ugotavljanja bonusov, ki so bili ob sklepanju zavarovalnih pogodb dogovorjeni, zaslišalo tudi toženkinega direktorja ter priče) izhaja, da so bili ob sklepanju zavarovalnih pogodb dogovorjeni tudi dodatni komercialni popusti. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje tudi na ta način preizkusilo toženkine trditve, prav v ničemer ne zmanjšuje bistvenosti razlogov, zaradi katerih slednji ni sledilo. To prvenstveno velja za argument, da bi morali biti dogovori o komercialnem popustu (kot je to v postopku na prvi stopnji zatrjevala toženka), tudi če bi bil njihov obstoj izkazan (pa po prepričljivo obrazloženih zaključkih sodišča prve stopnje ni), za to da bi bili veljavni, sklenjeni v pisni obliki.

8. Novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP) je tudi pritožbeno navajanje, češ da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj so bili pri posameznih zavarovanjih priznani bonusi različnih višin. Toženka namreč tudi v zvezi s tem „neskladjem“ v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev (o tem, kaj naj bi ta okoliščina domnevno izkazovala). Zato sodišče prve stopnje v tem oziru (v skladu z razpravnim načelom oziroma vezanostjo na trditve strank) tudi ni bilo dolžno ničesar preverjati ali pojasnjevati. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi ostalo v posledici neraziskano vprašanje višine spornih faktur, napačno pa ugotovljen tudi tek zakonskih zamudnih obresti. Vse to, kot je bilo poudarjeno, predstavlja nedopustne (neupoštevne) pritožbene novote.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica, ker naj bi razlogi za umik (prejem potrebne listinske dokumentacije) nastopili tekom postopka, uspela tudi z umaknjenim delom tožbenega zahtevka, je napačno. Edina okoliščina, zaradi katere je potrebno šteti, da je tožeča stranka uspela tudi z umaknjenim delom tožbe (oziroma tožbo, ki jo je umaknila), je ta, da je do (delnega) umika prišlo takoj, ko je tožena stranka (delno) izpolnila tožbeni zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). To pa v obravnavanem primeru ni bil razlog, zaradi katerega je prišlo do delnega umika tožbe. Navkljub temu pa je odločitev, da je dolžna toženka tožnici v celoti povrniti njene potrebne pravdne stroške, pravilna. Kot navaja sama pritožnica, predstavlja umaknjeni del zgolj 6,05 %(8) celotnega tožbenega zahtevka (kar pomeni, da je tožnica uspela s sorazmerno visokim - 93,95 % - delom svojega zahtevka), prav tako pa zaradi njega posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP).

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(2) Priloga A57. (3) Ki (so)določa višino zavarovalne premije.

(4) Glede toženkinih ugovorov zoper višino zavarovalne premije.

(5) Ki po svojem bistvu predstavljajo „odgovor“ na predhodno omenjene tožničine trditve.

(6) Kar naj bi se po njenem zgodilo tudi v obravnavanem primeru.

(7) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(8) Kar hkrati predstavlja delež toženkinega uspeha v postopku na prvi stopnji.