Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.

Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2013 in z dne 24. 6. 2013 in se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 12. 2013 in z dne 24. 6. 2013 in da se mu priznajo zamudne obresti od zneskov razlik od dneva izplačila posameznega zneska razlike do plačila, zavrnilo (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je tožbo v delu na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 27. 8. 2012 in da se tožniku pokojnina uskladi z vojaškimi predpisi, zavrglo.

2. Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Povzema potek prvega naroka za glavno obravnavo in poudarja, da je o višini njegovih pokojnin že pravnomočno odločeno, da pa sodba z dne 14. 5. 2015 temelji na zmotni uporabi materialnega prava, konkretno 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Ponovno se sklicuje na določbo 6. člena citiranega zakona in vztraja, da je upravičen, da se mu v tem postopku pravilno odmeri pokojnina na podlagi te določbe. Meni, da je sklicevanje sodišča na pravnomočnost nezakonite odločbe nesprejemljivo, neživljenjsko in formalistično. Z vztrajanjem na takšnem formalizmu in odločbi, mu je kratena ustavna pravica do enakega obravnavanja pred zakonom.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek preuranjeno zavrnilo. Izpodbijani odločbi je zmotno štelo za pravilni in zakoniti, čeprav izpodbijane prvostopne odločbe, posledično pa tudi dokončne odločbe, ni mogoče preizkusiti oziroma so nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Ni pa v postopku prišlo do očitane kršitve ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi 81. člena v zvezi z 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 12. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 24. 6. 2013, hkrati pa še obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe v zvezi z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012. Gre za spor v zvezi z zmanjšanjem pravnomočno priznane pokojnine na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF) oziroma zaradi vzpostavitve stanja, ki je obstajalo pred protiustavnim posegom v takšno pravnomočno priznano pokojnino. Gre za akontacijo vojaške starostne pokojnine, ki jo je toženec z odločbo z dne 20. 1. 1999 (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ) prevedel v pravico do starostne pokojnine po ZPIZVZ. V zvezi z odločitvijo v predsodnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Ps 973/99, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 259/2003 z dne 5. 12. 2003 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba toženca št. ... z dne 18. 5. 1999 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 20. 1. 1999 tako, da se mu odmeri pokojnina po 6. členu ZPIZVZ. Zaradi prepozno vložene revizije zoper pravnomočno sodbo, je bila le-ta zavržena, s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 84/2005 z dne 25. 10. 2005 pa takšna odločitev potrjena.

6. Glede na navedeno, ko je pravnomočno odločeno, da ima tožnik od 1. 10. 1998 pravico do starostne pokojnine po 7. členu ZPIZVZ, sedaj obravnavani postopek in izpodbijani odločbi toženca z dne 2. 12. 2013 in z dne 24. 6. 2013 pa se ne nanašata na vprašanje odmere starostne pokojnine po ZPIZVZ, pritožba neutemeljeno in brez podlage (ponovno) vztraja pri odmeri starostne pokojnine na podlagi 6. člena ZPIZVZ.

7. V sedaj obravnavanem postopku je toženec s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 24. 5. 2013 potrjeno z dokončno odločbo iste opravilne številke z dne 2. 12. 2013 odločil, da znaša tožnikova starostna pokojnina od 23. 3. 2013 773,38 EUR na mesec in da se pripadajoča razlika v znesku 194,24 EUR izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 776,99 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Iz obrazložitve je razviden izračun razlike pripadajoče starostne pokojnine zaradi protiustavne negativne uskladitve pokojnine od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013. Toženec se v obrazložitvi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013) in na Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Hkrati je toženec povzel del četrtega odstavka 3. člena ZOPRZUJF-a, po katerem se šteje, da je z izdajo odločbe ugodeno pritožbi zavarovanca za izplačilo pokojnine brez negativne uskladitve po ZUJF-u, če o njej še ni bilo odločeno.

8. V konkretnem primeru gre za prav takšen primer, saj o tožnikovi pritožbi vloženi zoper ugotovitveno odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012 še ni bilo odločeno. Bistveno pri presoji izpodbijanih odločb z dne 2. 12. 2013 in z dne 24. 6. 2013 je to, da iz obrazložitve izhaja, da je prvostopna odločba izdana na temelju prvega stavka četrtega odstavka 3. člena ZOPRZUJF. Vendar pa izrek odločbe z dne 24. 6. 2013 o odpravi ugotovitvene odločbe z dne 27. 8. 2012 o negativni uskladitvi pokojnine na podlagi določbe ZUJF-a, ki jih je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ni odločeno in je zato izrek pomanjkljiv in nejasen oziroma je obrazložitev v nasprotju z izrekom, sama odločitev pa zato preuranjena, saj pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče preizkusiti. Odločba o negativni uskladitvi pokojnine namreč še vedno obstaja, ne da bi bilo vanjo poseženo, čeprav je v obrazložitvi jasno navedeno, da se šteje, da je s tem odločeno tudi o pritožbi vloženi zoper upravni akt o negativni uskladitvi pokojnine.

9. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF-a, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, ki je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF-om zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF-a tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. V zvezi s takšno procesno situacijo je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 64/07, v nadaljevanju ZUstS), postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Poudarilo je, da so takšni zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.

10. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu, tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba z dne 24. 6. 2013 o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine z dne 27. 8. 2012, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo.

11. Glede na navedeno bo toženec pri ponovni odločitvi odpravil ugotovljene neskladnosti tako, da bo z upoštevanjem določb ZOPRZUJF tudi iz izreka razvidno, da je odločeno o pritožbi vloženi zoper ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2012 glede negativne uskladitve pokojnine od 1. 6. 2012. Ob upoštevanju te odločitve bo toženec skladno z določbo 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) v zvezi z določbo 277. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) odločil še o zamudnih obrestih zaradi izplačila pravnomočno priznane pokojnine z zamudo oziroma od posameznih zapadlih mesečnih zneskov razlike od pravnomočno priznane in zmanjšane pokojnine v plačilo do plačila.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (I. točka izreka) spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V tem delu je pritožbi tudi ugodilo. Ni pa poseglo v izpodbijani sklep v II. točki izreka, saj je zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk določenih v določbi 63. člena in 72. člena ZDSS-1 sodišče prve stopnje pravilno tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo toženca z dne 27. 8. 2012 in uskladitev pokojnine z vojaškimi predpisi, pravilno zavrglo.