Jedro

Samo pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, je nična in še to samo v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (103. člen ZOR). Ker Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne prepoveduje, ampak celo dovoljuje ponovno zaposlitev uživalca pokojnine, je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo iz 1. odstavka 103. člena ZOR, ko je ugotovilo ničnost 13. člena pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo zneska 5.704.952,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1996 do plačila, in sicer iz naslova odpravnine ob upokojitvi in nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Presodilo je, da ima tožnica tudi v primeru upokojitve na podlagi 13. člena pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine iz naslova spoštovanja konkurenčne klavzule. Sporno določilo pogodbe je za toženo stranko zavezujoče, saj ne nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali. Tožena stranka, po ugotovitvah sodišča, tožnice ob prenehanju delovnega razmerja ni odvezala konkurenčne klavzule. Višji zahtevek iz naslova odpravnine ob upokojitvi v višini 197.363,00 SIT in tožbeni zahtevek na izplačilo premalo izplačanih plač v znesku 1.193.174,00 SIT je zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da nasprotuje določbam prisilnih predpisov, ki so urejali izplačevanje plač v obdobju od leta 1992 do 1996. Toženo stranko je zavezalo tudi k povrnitvi stroškov tega postopka v višini 757.558,00 SIT v roku 8 dni pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule v znesku 4.481.574,00 SIT zavrnilo, saj je presodilo, da je pogodbeno določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi v delu, ki poleg odpravnine ob upokojitvi določa tudi odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, nasprotuje morali. Zato v tem delu glede na določila 103. in 105. člena ZOR ter 3. člena ZPP tožeči stranki ni priznalo razpolaganja z delom zahtevka, ki ga je uveljavila s tožbo. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka v njenem zavrnilnem delu vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da zavrnitev tožbenega zahtevka prvostopnega sodišča iz naslova premalo izplačanih plač nima razlogov, oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ter izpovedbami v postopku. Ker je Š. P., zaslišan kot priča izpovedal, da je moral pri izračunavanju plač upoštevati omejevalne predpise, prav tako pa tudi navodila direktorja, to pomeni, da je o plači tožeče stranke odločal direktor. Ker sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko pojasnil, da je tožbeni zahtevek tožnice v tem delu utemeljen, saj njena nižja plača ni bila posledica tedaj veljavnih prisilnih predpisov, ampak odločitve direktorja, je bil postopek pred prvostopenjskim sodiščem obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka. Obrazložitev izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na zavrnitev nadomestila iz naslova konkurenčne klavzule, pa je primer pravno neutemeljene sodbe, saj so njeni razlogi nelogični, nerazumljivo pa je tudi sklicevanje na določbo 103. člena ZOR. Tožeča stranka se je ob upoštevanju določb pogodbe o zaposlitvi morala upokojiti - ne po lastni želji - temveč zato, da ne bi s ponovno zaposlitvijo kršila dogovorjene konkurenčne klavzule, zato so razlogi drugostopnega sodišča o nemoralnosti tožnice nesprejemljivi in žaljivi. Takšno stališče drugostopnega sodišča pa predstavlja za tožečo stranko tudi kršitev temeljnih ustavnih pravic. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati iz naslova odškodnine v zvezi s konkurenčno klavzulo znesek 4.481.574,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in iz naslova premalo izplačanih plač znesek 1.193.174,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč mora paziti le na pravilno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje tožeča stranka. S trditvami, da obrazložitev izpodbijane sodbe oziroma sodbe sodišča prve stopnje ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, revizija sicer smiselno uveljavlja - saj ne konkretizira in ne opredeljuje - obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po ugotovitvah revizijskega sodišča očitana kršitev ni podana, ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za presojo zadeve odločilni. Tožeča stranka, ki sodišču očita zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov oziroma neizvedbo dokaza po izvedencu finančne stroke, vsebinsko uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po 3. odstavku 370. člena ZPP pa dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Nestrinjanje z dokazno oceno ne predstavlja smiselno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki je tožeča stranka niti ni opredelila, kot zahtevajo določbe ZPP.

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP). Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava glede zavrnitve tožbenega zahtevka na izplačilo razlike v plači za čas od januarja 1992 do prenehanja delovnega razmerja tožnici marca 1996 vsebujejo t.i. omejitveni prisilni predpisi. Uveljavljani tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo razlike za januar in februar 1992, je bil zavrnjen na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 in prvo tromesečje leta 1992 (Uradni list RS, št. 13/92). Zahtevek za izplačilo razlike v plači za leto 1993 je bil utemeljeno zavrnjen na podlagi določb Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93 in 7/93), ki je v 7.a členu določal, da veljajo za izračun dejanskih plač poslovodnih delavcev določbe 3. člena tega zakona in se v obdobju od 1.3.1993 do 30.6.1993 ne smejo povečati več kot to določa ekskalacijska lestvica iz aneksa. Tako je najvišja izhodiščna plača poslovodnega delavca lahko znašala le petkratnik povprečne plače pri pravni osebi za obdobje september - oktober - november 1992, povečane za rast življenjskih stroškov. Pravilno je bil zavrnjen uveljavljani zahtevek na plačilo razlike za leto 1994 in leto 1995 na podlagi določb Dogovora o politiki plač v gospodarstvu (Uradni list RS, št. 23/94 in 22/95) in Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 in leto 1995 (Uradni list RS, št. 30/93 in 29/95), ki so omejevali plače v tem obdobju. Glede na določbe Zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (Uradni list RS, št. 34/96) pa je bil utemeljeno zavrnjen tožničin zahtevek, nanašajoč se na razliko v plači za to leto. Uporabo navedenih prisilnih predpisov je dovoljevalo tudi pogodbeno določilo 3. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem se v primeru, ko zaradi zakonskih ali gospodarskih norm ni mogoče izplačati plače po kriterijih iz tega člena pogodbe, izračuna akontacija plače v skladu s predpisi, razlika pa se poračuna naslednji mesec oziroma najkasneje ob polletju. Ker so za celotno vtoževano obdobje veljali navedeni omejitveni predpisi, tožena stranka ni imela pravne podlage, da tožnici obračuna in izplača plačo v višini, določeni v 3. členu pogodbe o zaposlitvi, temveč ji je lahko izplačevala le plačo skladno z omejitveno zakonodajo. Zato uveljavljani zahtevek tožnice tudi po presoji revizijskega sodišča nima dejanske in pravne podlage.

Revizijsko sodišče ob tem poudarja, da Ustava Republike Slovenije pravice do plače ne zagotavlja kot ustavne pravice. Kot splošno človekovo pravico jo opredeljuje ta Splošna deklaracija o človekovih pravicah (23. člen) in Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (7. člen). V času nastanka spora je Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v 1. odstavku 49. člena zagotavljal delavcem pravico do plače v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom. Iz omenjenih predpisov izhaja, da sta zaposlenim iz delovnega razmerja zagotovljeni pravica do plače za opravljeno delo in zajamčena plača (51. člen). Delavcu pa ni zagotovljena kot pridobljena pravica plača v določeni višini, ker se ta lahko spreminja v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca. Ker je bil z Zakonom o izplačevanju OD in nekaterih drugih prejemkov oziroma njegovimi novelami ter Zakonom o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, ki se je nedvomno nanašal tudi na toženo stranko, vzpostavljen državni nadzor in omejitev višine plač (1. člen), so se morale njegove kogentne določbe neposredno uporabiti. Za zahtevek tožnice iz tega naslova zato ni obstajala pravna podlaga in razpolaganja z njim sodišče po 3. členu ZPP ni smelo dovoliti.

Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo zahtevka za izplačilo odškodnine v zvezi s konkurenčno klavzulo materialnopravno pravilno odločilo iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju. Vsa drugačna pravna stališča tožeče stranke, izražena v reviziji, so zmotna in za odločitev neupoštevna.

Dne 1.8.1994 sta stranki podpisali pogodbo o zaposlitvi, s katero sta določili tiste medsebojne pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank, za katere sta se sporazumeli in naj bi veljala osem let (1. člen). Po svoji pravni naravi predstavlja ta pogodba, sklenjena s tožnico kot vodilnim delavcem plansko-analitske službe, individualno pogodbo o zaposlitvi, ki bi jo bilo mogoče razvrstiti med inominatne pogodbe, ki so popolnoma odvisne od vsakokratne volje strank in torej stranke vsakokrat posebej izoblikujejo celotno pogodbo. Individualna pogodba o zaposlitvi namreč ni zakonsko urejena, vendar je bila za zaposlitev poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu urejena tudi z (neobveznim) dogovorom o kriterijih za individualne pogodbe, objavljene v Uradnem listu RS, št. 35/94 in 45/94 (prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 23/95). S tem dogovorom sta Gospodarska zbornica Slovenije in Združenje manager usmerila ravnanje udeležencev pri sklepanju t.i. individualnih pogodb o zaposlitvi in sta v 2. odstavku 1. člena splošnih določb razširila njeno veljavnost ne samo na poslovodje in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, temveč tudi na ostale delavce, ki imajo sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi po teh kriterijih. Takšna pogodba je v največji možni meri dispozitivne narave - v tem kontekstu "lex contractus" kot "lex specialis" prevlada nad "lex legis". Njena vsebina pa ne sme biti v nasprotju, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, z vsebino in namenom zakona oziroma v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in moralo.

V pogodbi o zaposlitvi, pripravljeni in predlagani s strani tožene stranke, so bile določene medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so se nanašale na dela in naloge vodilnega delavca plansko-analitske službe, ki jih je opravljala tožnica. Dogovorjene so bile njegove pristojnosti in obveznosti, nadomestilo plače, delovni čas in letni dopust, med ostalimi pogoji pa sta pogodbeni stranki določili še način in obseg pravice do izobraževanja, uporabe osebnega avtomobila, zavarovanja v primeru smrti oziroma invalidnosti in plačila zdravstvenih storitev. Pod točko 13. sta se stranki sporazumno dogovorili, da pripada tožnici ob prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve odpravnina v višini 15 % mesečne bruto plače, izračunane po 3. členu te pogodbe zadnjih 3 mesecev pred upokojitvijo za vsako leto skupne pokojninske dobe ter odpravnina po 12. členu te pogodbe. 12. člen te pogodbe je določal za tožnico konkurenčno klavzulo opravljanja poslov, za katere je pravna oseba registrirana za dobo dveh let po prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka se je po tem pogodbenem določilu zavezala, da bo tožnici zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka zaradi konkurenčne klavzule dala odpravnino v višini 50 % njene zadnje mesečne bruto plače za vsak mesec tega obdobja, izračunane po 3. členu te pogodbe. Določilo 13. člena je po presoji sodišča druge stopnje nično, saj s tem, ko določa kumulativno odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in odpravnino po 12. členu pogodbe iz naslova spoštovanja konkurenčne klavzule, nasprotuje morali. Z upokojitvijo delavec preneha z aktivnim delom in status delavca in upokojenca po presoji pritožbenega sodišča nista združljiva. Zato upokojeni delavec ne more konkurirati svojemu bivšemu delodajalcu, v posledici česar je tudi nemoralna določba, da zaradi prepovedi konkurence prejme še posebno odškodnino.

Odločilnega pomena za presojo ničnosti določila 13. člena pogodbe o zaposlitvi je bila za sodišče druge stopnje ugotovitev, da z upokojitvijo delavec preneha z aktivnim delom, zato ne more več konkurirati svojemu bivšemu delodajalcu. Pri tem je prezrlo določbo 184. člena v času nastanka spora veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ), ki uživalcu pokojnine dopušča ponovno sklenitev delovnega razmerja in pridobitev lastnosti zavarovanca. Po tej določbi lahko uživalec pokojnine v domovini ali tujini sklene delovno razmerje, prične opravljati samostojno dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, lahko je imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo ali uveljavlja nadomestilo plače, vendar se mu v tem času pokojnina ne izplačuje. Izjema od tega pravila velja za upokojenca, ki prične ali pa nadaljuje z opravljanjem samostojne umetniške ali druge kulturne dejavnosti, dejavnosti izumitelja ali avtorja tehničnih izboljšav ali s kmetijsko dejavnostjo. Tudi za takšnega upokojenca velja nezdružljivost dveh statusov: upokojenca in zavarovanca toda le, če tak upokojenec izrečno ne izrazi želje, da se mu pokojnina - kljub temu izključujočemu dejstvu - še naprej izplačuje. V primeru, da upokojenec, ki prične ali nadaljuje z opravljanjem kakšne od naštetih dejavnosti, takšno izjavo poda, ne pridobi ponovno lastnosti zavarovanca in se mu zato pokojnina kljub opravljanju dejavnosti izplačuje še naprej.

Za presojo ničnosti je torej pravno odločilno dejstvo, da lahko uživalec starostne oziroma predčasne pokojnine ponovno pridobi lastnost zavarovanca. Ker reaktivacija uživalca pokojnine ni vezana na potek določenega časa, ki bi ga moral prebiti v svojstvu upokojenca, predno bi se ponovno zaposlil, je za sodišče druge stopnje sporno določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi bilo v skladu z zakonsko določbo 184. člena ZPIZ. Ponovna sklenitev delovnega razmerja tožnice ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere bi pridobila lastnost zavarovanca, bi namreč v času dveh let po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki oživila konkurenčno klavzulo iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da določilo 13. člena iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, ne more biti nično. Samo pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, je nična in še to samo v primeru, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (103. člen ZOR). Ker Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne prepoveduje, ampak celo dovoljuje ponovno zaposlitev uživalca pokojnine, je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo iz 1. odstavka 103. člena ZOR, ko je ugotovilo ničnost 13. člena pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je oprla svoj tožbeni zahtevek zgolj na določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki pa sama po sebi ne daje upravičenja. Tožnica ni zatrjevala niti ni dokazala obstoja pogojev iz 12. člena omenjene pogodbe kot podlago postavljenemu zahtevku. Tožbeni zahtevek ni opredeljen zgolj s formulacijo tega, kar tožnica od tožene stranka zahteva, ampak tudi in predvsem z dejstvi, na katere opira zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). S tem, ko se je sklicevala na to, da se je zaradi dopolnitve pogojev za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine in poteka soglasja direktorja za nadaljevanje delovnega razmerja (1. točka sklepa z dne 21.3.1996) morala upokojiti in ji zato pripada odmena zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, še ne dokazuje trditvene podlage za svoj tožbeni zahtevek. Tožnica ni zatrjevala, da ni mogla opravljati samostojne konkurenčne dejavnosti oziroma da je imela možnost opravljati podobno zaposlitev, ki je pa ni zaradi konkurenčne klavzule s strani tožene stranke. Nasprotno, izrecno je izjavila, da druge zaposlitve ni iskala niti ni zaprosila za ustrezno soglasje toženo stranko, če bi se želela ponovno zaposliti. Ker tožeča stranka ni navedla in dokazala dejstev, od katerih je odvisen nastanek uveljavljane terjatve, je bil njen tožbeni zahtevek iz teh razlogov utemeljeno zavrnjen.

Ob tem je še poudariti, da bi tožnica negotovosti o obstoju pravice do odmene zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule lahko odpravila po sprejetju sklepa o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi 101. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožnici je namreč delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, soglasje za nadaljevanje delovnega razmerja od tožene stranke pa ni dobila. Izpolnitev pogojev za pridobitev polne starostne pokojnine - posredno torej tudi izpolnitev določene starosti - samo po sebi seveda ne pomeni, da delavec ni več sposoben za opravljanje svojega dela. Pomeni le, da mu je zagotovljen določen nivo socialne varnosti iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Če so in ko so predpisani pogoji, kot jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjeni, pridobi zavarovanec pravice, ki mu gredo iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Lahko pridobi, ne pa mora. Postopek za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje se namreč lahko začne le na zahtevo zavarovanca (262. člen ZPIZ), le za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja tudi na predlog lečečega zdravnika ali zdravniške komisije. Zavarovanec je torej tisti, ki se odloči ali bo pravico, za katero izpolni pogoje, tudi uveljavil. Uveljavi (oziroma uživa) pa jo lahko šele, ko (če) mu preneha zavarovanje (1. odstavek 171. člena ZPIZ).

Ker je določba 101. člena ZDR kot razlog za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu določala izpolnitev pogojev za polno starostno pokojnino, je Ustavno sodišče RS z odločbo z dne 25.11.1999, opr. št. U-I-49/98 (Uradni list RS, št. 101/99) ugotovilo, da je v neskladju z ustavo. Izpolnitev pogojev za pridobitev polne starostne pokojnine namreč pomeni, da je delavcu zagotovljen določen nivo socialne varnosti iz obveznega pokojninskega zavarovanja, ne pa da ni več sposoben za opravljanje svojega dela, zato ne predstavljajo "resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca", ki ga določa Konvencija mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - MP, št. 4/84) in akt o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 54/92 - MP, št. 15/92) kot razlog za prenehanje delovnega razmerja (4. člen). Tožnica, če bi se želela upokojiti, ko bi izpolnila (ugodnejše) pogoje za upokojitev, bi to lahko storila po lastni presoji, ne glede na določbo 101. člena ZDR. Že zato, ker sama ni uveljavila - pred izdajo spornega sklepa z dne 21.3.1996 o prenehanju delovnega razmerja - zakonske pravice do upokojitve, je bil zaključek pritožbenega sodišča o tožničinem "obveznem" statusu upokojenca, napačen.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).