Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da je izvedenec tudi skico sporne mejne površine izdelal natančno in strokovno pravilno, zato v zvezi s tem izvedba njegovega zaslišanja ali celo postavitev drugega izvedenca ni bila potrebna. Tako postopanje je v 254. členu ZPP namreč predvideno le, če je mnenje nejasno, nepopolno ali če so v njem nasprotja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem postopku določalo mejo med parcelo 142 k. o. 000 X ter parcelami 144, 145/1 in 145/2, vse k. o. X1. Ugotovilo je, da znaša vrednost sporne mejne površine manj kot 4000 EUR. Mejo je določilo na podlagi pravične ocene tako, da poteka od točke A, nato pa preko točk B, C, D, E, F, G, H, I, J, K in L do točke M. Odločilo je še, da je skica izvedenca mag. A. A. z dne 3. 9. 2020 sestavni del sklepa in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo prvi nasprotni udeleženec. Izpodbija odločitev v 1. in 3. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču najprej očita, da je pomešalo strani neba, saj meja poteka od vzhoda proti zahodu in ne obratno. Poteka meje v točki J in točki L ni mogoče ugotoviti.

Izvedenec je s tem, ko je na ogledu pokazal „najverjetnejši potek katastrske meje“ presegel okvir naloge, ki mu jo določilo sodišče s sklepom 11. 7. 2017. S tem je predlagateljema omogočil boljši izhodiščni položaj. To že samo po sebi kaže na pristranost in pomeni kršitev načela enakosti orožij. Zaradi nepopolnih podatkov je izvedenec prišel do napačnega rezultata, v kolikor pa jih je pridobil, jih strankam ni predstavil. Sklepa se zato ne da preizkusiti. V nadaljevanju pojasni namen Inštrukcij iz leta 1824, na katere se je oprl izvedenec. Opozarja, da ima po nekdaj in sedaj veljavni zakonodaji vsak objekt zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe. Ker del zemljišča na severni strani stavb predstavlja tako zemljišče, najverjetnejša katastrska meja ne more potekati po steni oziroma po temelju objekta. Sam je sodišču predložil strokovno mnenje B. B., ki se šteje za del trditvene podlage, a se do teh trditev izvedenec ni opredelil, prav tako ga k temu ni pozvalo sodišče. Sklepa se zato ne da preizkusiti.

V nadaljevanju navaja, da je za določitev meje pomemben predhodni mejni postopek, ki se je vodil pod opr. št. N 317/2004, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava. Elaborat o dogovorjeni meji ni bil izdelan in je meja ostala v katastru neevidentirana. Geodet C. C. je v upravnem postopku v letu 2016, na podlagi skice, ki je sestavni del poravnave, posnel točko 74. Sodišče je potek te meje ugotavljalo kot predhodno vprašanje. Meni, da je to, upoštevajoč 8. člen ZNP, procesno napačno. Kršeno je bilo načelo prirejenosti postopkov in vezanosti sodišča na pravnomočno sodno poravnavo. Odločitev sodišča, ki se opira tudi na skico terenske meritve izvedenca A. A. z dne 10. 11. 2017, je nezakonita in v nasprotju s sklenjeno poravnavo, saj je izvedenec parcelo 142, na škodo pritožnikove parcele, razširil za 12 cm. Mejo bi izvedenec moral določiti tako, da se ta ne bi razlikovala od meje po poravnavi. S takim ravnanjem je bilo poseženo v lastninsko pravico pritožnika. Izpostavlja, da sam ni sodeloval v postopku N 317/2004, čeprav gre za mejo, ki se v eni točki dotika njegove parcele. Kljub temu, da so vsi mejaši na naroku 5. 10. 2017 potrdili, da postavljena mejna znamenja geodeta A. A. označujejo mejo, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo, pa udeleženec ni imel možnosti preveriti elaborata. Ob sklicevanju na 138. člen ZNP in prvi odstavek 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) meni, da bi mu moral biti elaborat vročen in na zahtevo stranke obravnavan na naroku. Elaboratu bi pritožnik v takem primeru ugovarjal. Pritožnik je iz navedenih razlogov argumentirano oporekal tudi skici spornega mejnega prostora z dne 20. 4. 2018, na svoje pripombe pa ni prejel strokovno razumne obrazložitve. To pomeni kršitev pravice do izjave. V nadaljevanju opozarja še na po njegovem mnenju narobe zarisano mejo med parcelo 143 in 157/7, na skladovnico drv in stavbo ID1. Na skici tudi ni vrisan vrtiček, čeprav je pomemben, saj pritožnik redno vzdržuje koridor med vrtičkom in ograjo. Poleg tega je že njegov oče postavil to ograjo in gre za že izgrajeno mejo. Skica spornega prostora je zato pomanjkljiva.

Pritožnik je vložil predlog za izločitev izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom 5. 7. 2018 zavrnilo. Opozarja, da je izvedenec v korist predlagateljev z zarisom na skici dejansko prestavil mejnik, to je točko 74 in s tem mejno črto, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo; ni se mu zdelo vredno odgovoriti na številne pripombe in fotografije, ki jih je pritožnik priložil drugi pripravljalni vlogi in jih v nadaljevanju povzema. Izvedencu očita, da ni sledil pozitivni zakonodaji, saj bi moral v naravi pokazati mejo po predhodnih katastrskih podatkih, jih analizirati, ugotoviti „staro mejo“, pri tem pa paziti na pravilna razmerja med parcelnimi mejami. V postopku ni bilo razčiščeno, kje je meja potekala, ali se je premaknila in zakaj se je premaknila. Da je bil izvedenec pristranski, kaže tudi njegov skrajno neprimeren in žaljiv odgovor z dne 7. 6. 2018, ki ga v nadaljevanju povzema. Ravnanje izvedenca, ki je navedbe označil za pavšalne in nanje ni odgovarjal, zato pomeni kršitev pravice do izjave (22. člen Ustave), kršitev načela kontradiktornosti in kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pripombe na mnenje izvedenca kažejo, da bi moral mnenje dopolniti in pridobiti dodatne podatke (IDPOS 1 in IDPOS 2), ki bi lahko v naravi pokazali mejo po katastrskih podatkih. Tudi sicer bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do pripomb, ki so za odločitev bistvenega pomena in navesti, zakaj niso utemeljene in zakaj dodatni odgovori na vprašanja, ki jih je pritožnik zastavil, niso potrebni. Sodišče je s tem, ko ni poskrbelo za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev v strankinih pripombah polemiziranih vprašanj, kršilo tudi 3. odstavek 254. člena ZPP. Izvedenca ni zaslišalo in tudi ni postavilo drugega izvedenca. Sodišče je pritožniku naložilo plačilo predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja zgolj v zvezi s skico in elaboratom, ki se nanaša na poravnavo N 317/2004. Na kakšni podlagi je breme dokazovanja prevalilo nanj, ni jasno. Sam v tem postopku niti ni bil udeležen. Poleg tega je bil nabor pritožnikovih predlogov, pripomb in ugovorov širši, pa je sodišče kljub temu štelo, da je zaradi neplačanega predujma umaknil vse svoje pripombe in ugovore.

Kot napačen in zmoten označuje zaključek sodišča, da sam ni izkazal močnejše pravice, to je lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Vztraja, da je sam v dobri veri več kot 20 let, njegova pravna prednika pa več kot 50 let, uporabljal, urejal in užival sporni del. Brez tega dela zemljišča bo kmetija izgubila svojo gospodarsko funkcijo. Komunalnih inštalacij, ki služijo objektom, ni mogoče obravnavati ločeno. Gre za sestavino objektov. Poškodbe in zasipavanje so se pojavili šele v zadnjem času. Sporni prostor je tudi edini možen dostop do severne strani objektov, ki omogoča obnavljanje oziroma sanacijo. Gre za nujno potrebno zemljišče. Za predlagatelja ta prostor nima nobenega pomena, ampak gre le za nagajanje in uničevanje objektov pritožnika. Priglaša stroške.

3. Predlagatelja sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena. Ob tem poudarjata, da sama sicer pritožbe nista vložila, a še vedno menita, da bi moral celotni sporni prostor pripasti k njuni parceli in da sta močnejšo pravico izkazala. Priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi se je postopek začel 24. 2. 2017, torej še pred uveljavitvijo novega Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1)2. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju prehodne določbe 216. člena ZNP-1, zato v pritožbenem postopku uporabilo še določbe ZNP.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izločitev izvedenca pravilno zavrnilo. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 5. 7. 2018, gre pri navedbah o prestavitvi mejne točke 74, o nepravilni in pomanjkljivi skici sporne mejne površine in o nepravilno pokazani katastrski meji, s katerimi je utemeljeval izločitev (in jih ponavlja tudi v pritožbi), dejansko za kritiko izvedenčeve strokovnosti in z njegove strani opravljenega dela, kar pa ne more biti razlog za njegovo izločitev. Odpravi morebitnih pomanjkljivosti oziroma nejasnosti v mnenju oziroma delu izvedenca je skladno s 254. členom ZPP namenjeno njegovo zaslišanje oziroma postavitev drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče zavrača tudi vztrajanje pritožnika, da je bil izvedenec pristranski. Res je, da mu sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 7. 2017 ni naložilo ugotavljanja katastrske meje, vendar pa pritožnik ne pojasni, zakaj meni, da je bil s tem, ko je izvedenec njen potek vseeno ugotovil in strankam na naroku pokazal, postavljen v slabši položaj. Pritožbeno sodišče ob dejstvu, da vprašanje poteka katastrske meje v tem postopku ni bilo relevantno in na odločitev ni vplivalo3, takega vpliva na „izhodiščni položaj“ strank ne vidi. Pritožnik pristranost izvedenca neutemeljeno opira tudi na dejstvo, da se slednji ni podrobneje opredelil do pripomb pritožnika glede pokazane katastrske meje, saj spregleda, da je izvedenec to opredelitev (glede na kriterije, ki jih za določanje meje predpisuje 77. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) pravilno ocenil za nepotrebno, bi jo pa opravil, če bi sodišče to od njega zahtevalo.4 Izvedenec je torej ravnal pravilno, predvsem pa racionalno in v pogledu stroškov v korist vseh udeležencev. Tudi vsebina njegovega odgovora ni v ničemer žaljiva ali neprimerna - drži namreč, da so bili stroški za izven postopka pridobljeno mnenje, glede na ugotovitev, da meja v upravnem postopku ni bila dokončno urejena in kriterije, ki jih za določanje meje predpisuje SPZ, nepotrebni. V pritožbi povzetega odgovora tudi ni mogoče razumeti tako kot to poskuša predstaviti pritožnik, saj pravice strank ureja procesna zakonodaja in nanje izvedenec nima nikakršnega vpliva; zapis, da mnenja ne bo spreminjal, pa je posledica po izvedenčevi presoji neutemeljenih pripomb pritožnika.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 13 sklepa pravilno pojasnilo, da je vprašanje, kje poteka (najverjetnejša) katastrska meja, v tem sodnem postopku nerelevantno, saj ne gre za enega od možnih kriterijev za sodno določitev meje, ki so določeni v 77. členu SPZ. Ugotavljanje poteka katastrske meje bi sicer lahko prišlo v poštev v okviru določanja meje po močnejši pravici, a le, če bi bila sporna meja že dokončno urejena v katastrskem postopku (glej drugi odstavek 77. člena SPZ). Ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje do take dokončne ureditve ni prišlo, njen potek tudi v okviru tega kriterija na odločitev nima nobenega vpliva. Izostanek razlogov o dejstvih, ki jih je v zvezi s potekom katastrske meje v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal pritožnik (bodisi neposredno v vlogah ali v okviru predloženega strokovnega mnenja B. B.), zato ne more predstavljati kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da izpodbijani sklep tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sklepa. Take pomanjkljivosti ne predstavlja niti napačen zapis v izreku, da meja poteka od točke A v smeri proti vzhodu (namesto pravilno proti zahodu), saj je potek meje definiran s točkami, ki so zarisane v skici in je tako povsem jasno, kje se posamezna točka (ki je označena tudi v naravi) nahaja.

8. Neutemeljen je nadalje na potek katastrske meje navezan očitek o posegu v pritožnikovo pravico do izjave, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave RS, saj sodišče prve stopnje obširnih pritožnikovih navedb (vključno s pripombami na delo izvedenca) o tem vprašanju ni spregledalo, ampak jih je iz zgoraj navedenih razlogov (pravilno) štelo za nepomembne. To je v razlogih sklepa (glej točki 13 in 14) pritožniku ustrezno pojasnilo. Povedano drugače: da je zadostilo zahtevi po opredelitvi, ni bilo dolžno izvedenca pozivati, da odgovori na pripombe (bodisi v pisni obliki ali ob zaslišanju), niti v razlogih sklepa bolj podrobno pojasnjevati, zakaj to ni bilo potrebno, prav tako pa ni bilo dolžno na pritožnikove navedbe vsebinsko odgovarjati. Ker vprašanje poteka katastrske meje nima nobenega pomena niti za odločanje v pritožbenem postopku, se do teh navedb (ki jih pritožnik ponavlja v pritožbi) tudi pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v postopku N 317/2007 glede meje med parcelo 141 in 142, sklenjena sodna poravnava. V tej poravnavi (pri sklepanju katere pa sta sodelovala le lastnika parcel 141 in 142, ne pa tudi lastnika parcel, ki se ju meja dotika v tromejni točki - to je lastnika parcele 140 in in 145/2), je bil potek meje določen z dvema plastičnima mejnikoma, oba mejnika pa je izvedenec zarisal v skico5. S poravnavo je bila dogovorjena še izdelava geodetskega elaborata, ki bi omogočil evidentiranje meje v katastru, ki pa, kar ni sporno, ni bil nikoli izdelan. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da sta lastnika parcele 140 (D. D.) in 145/2 (pritožnik E. E.) podala svoje soglasje k obema s poravnavo dogovorjenima mejnima točkama (to je v naravi že obstoječima mejnikoma), to svoje soglasje pa sta potrdila s podpisom zapisnika. S tem je poravnava v pogledu tromejne točke M postala veljavna tudi za pritožnika E. E. in D. D. Da ta mejna točka še ni bila evidentirana v katastru (in je za to v soglasju z vsemi prizadetimi mejaši poskrbelo šele sodišče prve stopnje v tem postopku), nima na to nobenega vpliva.

10. Pritožbeno sodišče soglaša, da potek meje, ki je bila dogovorjena z zgoraj navedeno poravnavo in sicer v delu glede tromejne točke med parcelami 141, 141 in 145/2, v tej zadevi predstavlja predhodno vprašanje, pri čemer pa je bilo to vprašanje s sodno poravnavo že rešeno. Sodišče prve stopnje je moralo zato s poravnavo dogovorjeno mejno točko pri odločitvi le upoštevati. Da je to storilo, ni dvoma, saj jo je štelo kot že urejeno mejno točko (glej izrek izpodbijanega sklepa) in je v tej točki (v kateri je v naravi mejnik že bil postavljen) določanje meje med parcelo predlagateljev in parcelama nasprotnih udeležencev tudi zaključilo. V to mejno točko zato sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo. Vanjo ni bilo poseženo ne s strani sodišča ne s strani izvedenca niti v dejanskem smislu, saj mejnik (kovinski klin), ki je bil na kraju samem postavljen ob sklepanju poravnave, na naroku 5. 10. 2017 ni bil fizično prestavljen. Da to drži, izhaja iz zapisnika (list. št. 41). Prestavljen ni bil niti kasneje. Očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je vprašanje poteka meje po zgoraj navedeni poravnavi opredelilo kot predhodno vprašanje, ravnalo procesno napačno, ob tem pa kršilo tudi načelo prirejenosti postopkov ter načelo vezanosti sodišča na pravnomočno sodno odločbo, so po povedanem neutemeljeni.

11. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 3. odstavka 354. člena ZPP. Vztraja, da bi moral biti izvedenec zaradi podanih pripomb zaslišan, v kolikor pa s tem pomanjkljivosti in dvom v njegovo delo ne bi bili odpravljeni, pa bi moral biti postavljen drug izvedenec. Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, očitek zavrača. 12. Dileme, ki jih je s pripombami glede poteka katastrske meje odprl pritožnik, iz razlogov, ki so bili že navedeni v točki 7, niso terjale dodatnega dela izvedenca, zato po logiki stvari sodišču ni mogoče očitati kršitve določila 354. člena ZPP.

13. Ostale pripombe, ki so se nanašale na geodetsko izmero (že obstoječih) mejnikov, ki so bili postavljeni v postopku N 317/2004 ter njihovo evidentiranje (to je izdelavo skice in elaborata) ter na izdelavo skice sporne mejne površine z dne 20. 4. 2018, pa je sodišče prve stopnje obravnavalo in izvedenca tudi pozvalo, da se do njih opredeli. Slednji je to storil pisno dne 11. 6. 2018 (list. št. 88), sodišče prve stopnje pa je njegova pojasnila v pogledu pripomb na izdelano skico v celoti sprejelo (glej razloge v točkah 15 in 16), pripombe glede pravilnosti položaja tromejne točke (to je točke M po skici določene meje) v skici in elaboratu, pa je zaradi neplačanega predujma, na podlagi 36. člena ZNP, štelo za umaknjene (glej točko 24 izpodbijanega sklepa).

14. Glede na to, da je izvedenec pri izdelavi skice sporne mejne površine (in kasneje tudi skice sodno določene meje) upošteval predhodno evidentirano mejo med parcelo 141 in 142 (vključno z za pritožnika sporno tromejno točko iz sodne poravnave N 317/2004 - pritožnik to točko v pritožbi označuje s točko št. 74, v izpodbijanem sklepu pa je označena kot točka M), se bo pritožbeno sodišče najprej opredelilo do očitkov pritožnika glede dela izvedenca, vezanega na evidentiranje te meje v katastru, nato pa še glede ostalega njegovega dela, to je dela, povezanega s skico spornega mejnega prostora, ki je služila sodišču prve stopnje za nadaljnji postopek.

15. Delo, ki ga je opravil izvedenec v zvezi z evidentiranjem mejnih točk, ki sta bili dogovorjeni s sodno poravnavo N 317/2004, je, kot izhaja iz podatkov spisa in tudi pojasnila izvedenca, obsegalo geodetsko izmero obeh v naravi obstoječih mejnikov6 ter izdelavo skice in elaborata.7 Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v strokovno pravilno delo izvedenca. Trditev pritožnika, da je izvedenec mejnik v tromejni točki M prestavil (za 12 cm) je očitno neutemeljena, saj, kot je bilo že pojasnjeno, mejnika ni nihče prestavljal in je izvedenec njegov položaj le geodetsko posnel in poskrbel za njegovo evidentiranje v katastru. Drži sicer, da je ob tem, kot izhaja iz izvedeniškega poročila in skice z dne 13. 11. 2017 (list. št. 52), med v naravi obstoječima mejnikoma izmeril razdaljo 20,66 m in ne 20,54 m kot je bila izmerjena s strani izvedenca F. F. v postopku N 317/2004. Vendar pa pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da pritožnik ni ponudil nobenega dokaza, da je pravilna izmera izvedenca F. F. in ne izmera v tem postopku postavljenega izvedenca, prav tako pa ni trdil, da je razdaljo sam preveril, sledi pojasnilu slednjega, da obstaja možnost, da se je zmotil izvedenec F. F.8 in da je bilo delo, ki ga je sam opravil, opravljeno pravilno. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem vpogledalo tudi detajlno skico (priloga B6), na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik, vendar v tej skici izmerjene razdalje niso vpisane in zato ta skica pritožnikove trditve ne dokazuje. Že zaradi takih pavšalnih pripomb sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvedenca pozivati, da svojo izmero ponovno preveri. Bi pa to, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa (točka 24), kljub temu storilo, če bi pritožnik, na katerem je bilo dokazno breme za trditev o storjeni napaki, založil predujem za dodatno delo izvedenca, a tega ni storil. Očitki o kršitvi 354. člena ZPP so zato tudi v tem delu brez podlage.

16. Dejstvo, da je v končni posledici v skici in elaboratu izvedenca A. A. zapisana drugačna razdalja med mejnima točkama kot v skici izvedenca F. F., ki je sestavni del poravnave, pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ne pomeni, da je bilo s tem poseženo v samo vsebino poravnave. Meja je bila namreč določena z vkopanjem mejnikov, mejnika pa sta bila, kot je bilo že pojasnjeno, v času oprave naroka in dela izvedenca še vedno na istem mestu, njun položaj pa se tudi po njunem evidentiranju v katastru ni spremenil. Iz istih razlogov pritožbeno sodišče zavrača očitek o posegu v lastninsko pravico pritožnika, saj do takega posega ni prišlo.

17. Zmotno je nadalje pritožbeno stališče, da bi sodišče udeležencem moralo vročiti elaborat, ki ga je v zvezi z evidentiranjem (s poravnavo N 317/2004) urejene meje izdelal izvedenec, da se o njem izjavijo. Elaborat je namreč (ob upoštevanju 8. člena ZEN) namenjen Geodetski upravi (v nadaljevanju GURS), ki na njegovi podlagi (pravnomočno) odločitev sodišča (v konkretnem primeru sklep o določitvi meje s skico) evidentira v svojih evidencah (konkretno v zemljiškem katastru). Gre za strokovno podlago, katere vsebino določa Pravilnik o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru, njegove tehnične pravilnosti in popolnosti pa ne preverja sodišče, ampak GURS v postopku evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru. Sodišče strankam zato v izjavo vroča le izvedensko mnenje s skico, elaborata pa ne. Da je bilo izvedensko mnenje s skico z dne 13. 11. 2017 (list. št. 52) pritožniku po njegovem pooblaščencu vročeno, ta ne zanika, vročitev pa izkazuje tudi povratnica v spisu.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje9, da je izvedenec tudi skico sporne mejne površine izdelal natančno in strokovno pravilno (glej razloge v točki 15, 16 in 17 izpodbijanega sklepa), zato v zvezi s tem izvedba njegovega zaslišanja ali celo postavitev drugega izvedenca ni bila potrebna. Tako postopanje je v 254. členu ZPP namreč predvideno le, če je mnenje nejasno, nepopolno ali če so v njem nasprotja. Tudi ne drži, da pritožnik na svoje pripombe (z izjemo tistih, ki se tičejo pokazane najverjetnejše katastrske meje) ne bi dobil odgovora. Izvedenec se je do njih opredelil v odgovoru 11. 6. 2018, sodišče prve stopnje pa v že zgoraj navedenih točkah izpodbijanega sklepa. Do kršitve pravice do izjave zato ni prišlo.

19. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje mejo določilo ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 77. člen SPZ. V zvezi z dokazovanjem močnejše pravice je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so udeleženci na sporni mejni površini izvrševali soposest (točki 30 in 31), a nihče od njih v dobri veri. Kljub subjektivnemu prepričanju, da sporna površina pripada njemu, se je vsak od njih glede na okoliščine moral in mogel zavedati, da isto površino uporabljajo in si jo lastijo tudi sosedje (točke 32 do 36). Ker so mejaši vse do leta 2016, ko je med njimi prišlo do spora, sporno površino souporabljali, to pa ne predstavlja zadnje mirne posesti (točke 37 do 44), meje ni določilo niti na podlagi tega kriterija, ampak jo je določilo na podlagi pravične ocene. Sporno mejno površino je razdelilo približno na polovico in ob tem upoštevalo konfiguracijo terena, lego objektov in obstoječih jaškov ter odtočne cevi, možnost dostopa in vrednost (glej razloge v točkah 46 in 47).

20. Na to, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Očitek v tej smeri mora biti zato konkreten in obrazložen. Take konkretne graje dejanskih ugotovitev, ki so nudile podlago za zgoraj povzeto materialnopravno presojo, pa pritožba ne vsebuje. Pritožbeno sodišče jih je zato sprejelo in upoštevalo pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava.

21. Ob taki presoji je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Soglaša, da ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (pridobitev zemljišča z neurejeno mejo, meja v naravi ni vidna, souporaba, izostanek prošenj oziroma dovoljenj za uporabo), ne predlagatelja ne nasprotna udeleženca nista bila v dobri veri glede lastninske pravice. Ker pritožnik v pritožbi svojega drugačnega stališča ne argumentira, ampak le vztraja, da so bili tako sam kot njegova pravna prednika v dobri veri, pritožbeno sodišče razlogov izpodbijanega sklepa o tem vprašanju ne ponavlja, ampak pritožnika napotuje na njihovo ponovno branje. Glede na v pritožbi omenjeno izročilno pogodbo in trditev o pokazani meji, dodaja le to, da nič od tega na presojo pritožbenega sodišča ne vpliva. Ni namreč sporno, da je pritožnik morda subjektivno res menil, da je sporna površina njegova, a bi se, če bi skrbno razmislil o okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo, moral in mogel zavedati, da si isto zemljišče nedvomno lastita tudi soseda. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti glede uporabe kriterija pravične ocene. Soglaša, da določena meja temu kriteriju ustreza, saj upošteva okoliščine na strani vseh udeležencev. Kmetija pritožnika zgolj zato, ker ji ne bo pripadel celoten sporni pas zemljišča v površini 44 m2, seveda ne bo izgubila svoje gospodarske funkcije. Gre le za ozek pas zemljišča, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva na kmetovanje, prav tako pa ne predstavlja zemljišča, na katerem bi bile njive ali bi na drug način služilo kmetovanju. Poleg tega so vsi obstoječi objekti, vključno z jaški in odtočno cevjo, ostali na delu, ki je pripadel pritožniku, možen je tudi dostop10. Res je sicer, da del, ki mu je pripadel, ne omogoča vseh vzdrževalnih del na njegovih objektih (kamor sodijo tudi morebiti po sosednjem zemljišču potekajoče komunalne inštalacije ter preko določene meje segajoč napušč stavb), a to ni podlaga za odločitev, da bi bila pritožniku lahko dodeljena celotna sporna površina, saj ima, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, na podlagi in pod pogoji 76. člena SPZ, možnost za taka dela začasno uporabiti sosednjo nepremičnino. Je pa sodišče prve stopnje pri odločitvi sicer večji interes nasprotnih udeležencev v delu, kjer objekti stojijo, upoštevalo, saj jima je ravno zato na vzhodnem delu dodelilo nekoliko večjo površino, razliko pa izravnalo na zahodnem (spodnjem) delu.

22. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

23. Pritožnik do povračila stroškov zastopanja v pritožbenem postopku ni upravičen, saj po 35. členu ZNP vsak udeleženec (ne glede na uspeh v postopku) trpi svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. Glede postopka za ureditev meje zakon takšne določbe nima. Enako velja za strošek, ki je za vložitev odgovora na pritožbo nastal predlagateljema. Do povračila stroška za plačano takso pa pritožnik ni upravičen zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP ter 37. členom ZNP)11. 1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpušča oznako katastrske občine, saj se vse parcele nahajajo v k. o. X. 2 UL RS, št. 16/2019 3 Več o tem glej v točki 7 te odločbe. 4 Glej odgovor izvedenca z dne 11. 6. 2018 (list. št. 88). 5 Glej prepis sodne poravnave s skico na list. št. 51 priloženega spisa N 317/2004. 6 Da v naravi obstoječi mejni znamenji označujeta mejo tako, kot je bila dogovorjena s poravnavo, so potrdili vsi mejaši na naroku dne 5. 10. 2017. 7 Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je šlo dejansko le za izvedbo zaključne faze mejnega postopka, ki bi morala biti opravljena že v postopku N 317/2004, ne pa za (ponovno) odločanje sodišča o poteku te meje. 8 Pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da so meritve zaradi bistveno boljše tehnične opreme sedaj natančnejše, kot so bile pred leti in je do razlike lahko prišlo tudi iz tega razloga. 9 Teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak se nanje le sklicuje. 10 Do zemljišča za objekti nasprotna udeleženca po ugotovitvah sodišča prve stopnje lahko dostopata po lastni parceli iz vzhodnega (t. i. zgornjega) dela. Zakaj to ne bi bilo mogoče, pritožnik ne pojasni. 11 Glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije 21. in 22. 12. 1992, objavljeno v poročilu VSS 2/92, stran 23 in dostopno tudi v bazi sodne prakse.