Jedro

Ker obdobje po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti, tudi sodišče druge stopnje ob presojanju pritožb obeh strank ni smelo poseči v odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov glavnic, ki na dan odločanja sodišča prve stopnje še niso dosegle glavnice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi in drugi alineji drugega odstavka izreka delno spremeni, tako da se v tem delu glasi: „V 1. točki izreka: od prisojenih zneskov plač od novembra 1992 do vključno plače za september 1998, do 1. 1. 2002, od prisojenih zneskov plač od oktobra 1998 do vključno plače za avgust 2001, dokler obresti ne dosežejo glavnice, in od prisojenih zneskov plač od septembra 2001 dalje do plačila, v 2. točki izreka: od prisojenih zneskov regresa za letni dopust, ki so zapadli od 1. 7. 1993 do vključno 4. 7. 1998, do 1. 1. 2002, od prisojenih zneskov regresa za letni dopust, ki so zapadli v plačilo od 5. 6. 1999 do 6. 6. 2000, dokler ne dosežejo glavnice, in od prisojenih zneskov regresa, ki zapadejo od 6. 6. 2003 dalje, do plačila.“ V preostalem delu se revizija zavrne.

Stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku 18,322.317 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, in sicer od konkretno prisojenih zneskov od novembra 1992 do vključno septembra 2005 (1. točka izreka), regres za letni dopust v skupnem znesku 937.458 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti (2. točka izreka), jubilejno nagrado v znesku 42.958 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 1998 dalje (3. točka izreka), prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrne stroške postopka (4. in 5. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 5. točki izreka glede odločitve o stroških postopka spremenilo tako, da je tožniku prisodilo znesek 5.340,81 EUR, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od prisojenih glavnic v 1., 2. in 3. točki izreka te spremenilo tako, da obresti tečejo v 1. točki izreka od prisojenih zneskov, ki so zapadli v plačilo od decembra 1992 do vključno oktobra 1998, do 1. 1. 2002, od novembra 1998 do vključno oktobra 2005 pa do plačila oziroma najdalj, dokler obresti ne dosežejo glavnice ter višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo, v 2. točki izreka od zapadlosti prisojenih zneskov, ki so zapadli v plačilo od 1. 7. 1993 do vključno 4. 7. 1998, do 1. 1. 2002, od zneskov, ki so zapadli v plačilo od 5. 6. 1999 dalje do vključno 6. 6. 2005 pa do plačila oziroma najdalj, dokler obresti ne dosežejo glavnice ter višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Tudi v 3. točki izreka je zamudne obresti omejilo na čas od 4. 7. 1998 do 1. 1. 2002 ter višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo, v nadaljevanju pa pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, pri čemer ta sam krije stroške odgovora na pritožbo. Odločilo je tudi, da v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti dopusti revizijo.

Pri odločitvi o omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti je upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/2004-25 z dne 2. 3. 2006, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila citirana odločba Ustavnega sodišča izdana 2. 3. 2006 in posega v razmerja od 1. 1. 2002, kar pa je v nasprotju z ustavno zagotovljeno prepovedjo retroaktivnosti. O tožnikovem (delovnem) razmerju je bilo pravnomočno odločeno že z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 303/98 z dne 11. 12. 1998, in sicer da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in je zato upravičen do vzpostavitve stanja, kot je bilo pred tem. Ker je bil oškodovan, je upravičen tudi do plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločba Ustavnega sodišča zanj ne more veljati oziroma bi bilo drugačno tolmačenje v nasprotju z določbo 155. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Navedena odločitev ga postavlja v neenakopraven položaj, saj so upniki, ki jim je sodišče izdalo pravnomočno sodbo do 2. 3. 2006, tudi za terjatve v obdobju do 1. 1. 2002 upravičeni do glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vsi ostali upniki pa ne. Ugotavlja tudi, da je 378. člen (pravilno 376. člen) Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) že predmet zakonodajnih sprememb.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. Med drugim navaja, da je bilo s sodbo II Pd 303/98 odločeno zgolj o razveljavitvi sklepov tožene stranke, ne pa o denarnih zahtevkih tožnika ali zamudnih obrestih.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Predmet revizije v tem sporu je le odločitev sodišča druge stopnje, s katero je to omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov glavnic. Glede te odločitve je sodišče druge stopnje revizijo dopustilo (v skladu z 31. in 32. členom ZDSS-1).

8. Ker revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9. Neutemeljeno je materialnopravno naziranje tožnika, da bi zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov glavnic, ki so dosegle oziroma presegle prisojene glavnice že pred 1. 1. 2002, tekle še naprej. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s citirano odločbo razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ta razveljavitev je posledica ugotovitve, da zakonodajalec za različno ureditev teka zamudnih obresti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja po uveljavitvi OZ ni imel razumnega razloga in je bila prehodna določba 1060. člena OZ v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je navedlo, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku zamudnih obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. O zakonskih zamudnih obrestih pred odločbo Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o ustavnem sodišču, Ur. l. RS, št. 15/94), zaradi česar je sodišče druge stopnje pri svojem odločanju pravilno upoštevalo to odločbo. Ker je OZ začel veljati 1. 1. 2002, je že od tega datuma naprej potrebno pri priznanju zamudnih obresti upoštevati določbe tega zakona. Med temi je tudi 376. člen OZ, za katerega je Ustavno sodišče v kasnejši odločbi U-I-267/2006-41 z dne 15. 3. 2007 ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Po tej določbi, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, obresti (torej tudi zakonske zamudne obresti) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Če je do tega prišlo že s 1. 1. 2002 (od obveznosti, zapadlih pred tem datumom), obresti pač prenehajo teči s tem dnem. To ne pomeni retroaktivne uporabe zakona oziroma ne predstavlja kršitve prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov glavnic, ki so do 1. 1. 2002 to glavnico že dosegle oziroma presegle in te obresti prisodilo le do 1. 1. 2002. To se nanaša na vse obresti od glavnic, ki so zapadle v plačilo 28. 10. 1998 ali pred tem datumom. V tej zadevi se to nanaša na v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje prisojene zneske plač od novembra 1992 do vključno prisojene plače za september 1998 – saj so bile zakonske zamudne obresti od te glavnice tožniku priznane od 6. v mesecu za pretekli mesec, to je od 6. 10. 1998, velja pa to tudi za zamudne obresti od zneskov regresa za letni dopust, ki so zapadli od 1. 7. 1993 do vključno 4. 7. 1998, ter za zakonske zamudne obresti od jubilejne nagrade, saj je ta zapadla v plačilo že 4. 7. 1998 in je 1. 1. 2002 že presegla prisojeno glavnico.

10. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe tožnika o tem, da mu zakonske zamudne obresti do plačila pripadajo iz razloga, ker je bilo o njegovem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo II Pd 303/98, saj glede na vsebino odločitve v tej sodbi (s katero je sodišče razveljavilo dva sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku in temu prisodilo stroške postopka – in ničesar več) to evidentno ne drži. 11. Navedeno pravilo teka obresti („ne ultra alterum tantum“), tudi zakonskih zamudnih obresti iz 376. člena OZ, je veljalo v času odločanja sodišča druge stopnje in vse do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), dne 22. 5. 2007, ki ga je za zamudne obresti odpravil. Zato je za odločitev pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če je ta trenutek nastopil pred uveljavitvijo OZ-A, bi morali sodišči druge in prve stopnje pravilo „ne ultra alterum tantum“ upoštevati, če je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave. Obdobje po zaključku glavne obravnave namreč ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti. V primeru, ko vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico po zaključku glavne obravnave, pa pred uveljavitvijo OZ-A z dne 22. 5. 2007, mora pravilo, da obresti prenehajo teči, upoštevati izvršilno sodišče (glej npr. sodbo VS RS II Ips 742/2006 z dne 19. 3. 2009). Ker obdobje po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti (glej npr. sodbo VS RS III Ips 9/2007 z dne 13. 10. 2008), tudi sodišče druge stopnje ob presojanju pritožb obeh strank ni smelo poseči v odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov glavnic, ki na dan odločanja sodišča prve stopnje (15. 2. 2006) še niso dosegle glavnice. V prisojene zakonske zamudne obresti je torej lahko poseglo le v tistih primerih, ko so te dosegle glavnico najkasneje 15. 2. 2006, kar pomeni za obresti od prisojenih zneskov glavnic, ki so zapadle do vključno 23. 9. 2001 dalje, saj obresti od tega dne do 15. 2. 2006 še niso dosegle glavnice. Gre za obresti od glavnic prisojenih plač od oktobra 1998 do vključno plače za avgust 2001 (ki je zapadla v plačilo s 6. 9. 2001) ter obresti od prisojenih glavnic regresa za letni dopust, ki so zapadle v plačilo od 5. 6. 1999 do vključno 6. 6. 2000. Zakonske zamudne obresti po navedenih datumih prisojenih zneskov glavnic iz naslova plač in regresa za letni dopust še niso zaobsežene v časovnih mejah pravnomočnosti, zaradi česar tudi sodišče druge stopnje ni imelo podlage za poseganje v te obresti in njihovo omejevanje, dokler ne dosežejo glavnice. To bo stvar izvršilnega sodišča (če bo prišlo do izvršbe), ki pa bo pri tem moralo upoštevati določbe OZ in OZ-A, torej tudi dejstvo, da bodo vse zakonske zamudne obresti od glavnic, ki so zapadle pred 7. 4. 2002 tekle le, dokler ne dosežejo glavnice, zakonske zamudne obresti od tega datuma pa tudi kasneje, brez omejitev (upoštevajoč OZ-A).

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče delno poseglo v odločitev o zakonskih zamudnih obrestih in zaradi jasnosti izrek v prvi in drugi alineji drugega odstavka izpodbijane sodbe oblikovalo v celoti, v preostalem pa je revizijo zavrnilo.

13. Revident je z revizijo uspel le v manjšem obsegu, zaradi česar krije sam svoje stroške revizije. Tudi odgovor na revizijo ni pripomogel ničesar bistvenega k odločitvi revizijskega sodišča. Glede na to stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka (154. in 155. člen ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).