Jedro

Pritožbeni očitek, da sta bili kršeni določbi 10. in 260. člena ZPP, je sodišče druge stopnje, ki mora po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zavrnilo z ugotovitvijo, da procesnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zatrjevano zavlačevanje postopka namreč ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Tako pravno presojo sprejema tudi revizijsko sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilu, da mora tožnikoma vsakemu do 1/2 plačati znesek 29.600,00 DEM v tolarski protivrednosti po veljavnem srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznava Ljubljanska banka d.d. za hranilne vloge na vpogled v DEM od 22.5.1992. Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem bi morala tožnika tožencu vrniti preveč plačano kupnino v znesku 21.850,00 DEM v tolarski protivrednosti. Istočasno je zavrglo nasprotno tožbo, po kateri bi morala tožnika trpeti stroške delne sanacije tako, da tožencu na račun dejansko opravljenih sanacijskih del plačata 22.013,00 DEM v tolarski protivrednosti. Tožencu je tudi naložilo, da mora tožnikoma povrniti njune pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je znesek 29.600,00 DEM, ki ga mora v tolarski protivrednosti tožnikoma plačati toženec, znižalo na znesek 25.400,00 DEM. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

Proti odločbi pritožbenega sodišča tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz člena 385. ZPP in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke ali pa razveljavitev odločb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Iz obrazložitve revizije je razvidno, da je revizija vložena proti celotni drugostopni odločitvi, torej tudi proti delnemu zavrženju nasprotne tožbe in delni zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi. Vsebinsko torej toženec predlaga revizijskemu sodišču spremembo izpodbijane drugostopne sodne odločbe tudi z ugoditvijo zahtevkom po nasprotni tožbi. Večina revizijskih navedb se nanaša na zatrjevanje o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na obeh stopnjah. Tako sodišče prve stopnje izvedencu ni določilo roka, v katerem naj izdela svoje mnenje (260. člen ZPP). Na glavni obravnavi dne 21.9.1994 je toženec predlagal, naj se zasliši tožnik, pa njegovo opozorilo ni bilo vnešeno v zapisnik (kršitve določb 125. in 126. člena ZPP). Ker se je po uveljavitvi Zakona o sodiščih in prenosu zadeve na okrožno sodišče začel postopek znova, bi bilo treba tudi znova odločiti, ali naj v stvari razsoja sodnik posameznik ali senat. Ker to ni bilo storjeno, sodil pa je sodnik posameznik, je prišlo do kršitve določb 42. in 43. člena ZPP. Prišlo je tudi do nepotrebnega zavlačevanja - očitno zato, ker izvedencu ni bil postavljen rok, v katerem naj bi izdelal svoje mnenje. Zaradi zavlačevanja je prišlo do nepotrebnih stroškov (10. člen ZPP). V obrazložitvi drugostopne odločbe je navedeno, da sta pravdni stranki kupoprodajno pogodbo sklenili dne 15.8.1981, čeprav sta to storili dne 15.8.1991. Razlogi izpodbijane odločbe nasprotujejo sami sebi. Tako je enkrat ugotovljeno, da je tožena stranka z dopisom z dne 8.10.1991 grajala slabo hidroizolacijo kleti, drugič pa, da te napake v navedenem dopisu ni grajala. Ob pravilni uporabi določb 486. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi z drugim odstavkom 500. člena ZOR bi bil toženec upravičen na znižanje kupnine, saj je pravočasno v dopisu z dne 8.10.1991 grajal vse napake. Pri tem je spregledano, da si je zadržal del kupnine v znesku 35.000,00 DEM. Toženec je z dopisom sodišču prve stopnje z dne 11.9.1993 predlagal, naj se tožečo stranko obsodi na povračilo previsoke kupnine. Končno toženec graja tudi odločitev o pravdnih stroških, ki je po njegovem mnenju napravljena v njegovo škodo.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pretežni del revizijskih trditev očita sodnemu postopku na nižjih stopnjah procesne napake, ki naj bi vplivale na pravilnost odločitve (prvi odstavek 354. člena ZPP). Po določbi 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP pa je mogoče te kršitve revizijsko izpodbijati le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Iz obsega pritožbenega izpodbijanja sledi, da je tožena stranka od kršitev procesa, ki jih obširno navaja v reviziji, v pritožbi proti sodbi in sklepu sodišča prve stopnje določno navajala le zavlačevanje postopka z izvedencem. Zato je na revizijski stopnji dopustno presojati le trditev, da sta bili kršeni določbi 10. in 260. člena ZPP. Sodišče druge stopnje, ki mora po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, je opisani pritožbeni očitek z ugotovitvijo, da procesnih kršitev sodišče sodišče prve stopnje ni zagrešilo, zavrnilo. Zatrjevano zavlačevanje postopka namreč ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Tako pravno presojo sprejema tudi revizijsko sodišče. Pri napačnem zapisu letnice sklenitve kupoprodajne pogodbe v odločbi sodišča druge stopnje pa gre za očitno pisno pomoto: vsi razlogi izpodbijane sodne odločbe namreč temelje na kupoprodajni pogodbi z dne 15.8.1991. Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje sodilo v nepravilni sestavi, meri na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa že revident sam pove, da je bil na glavni obravnavi dne 21.9.1994 (v soglasju s strankama) sprejet sklep, da odslej v stvari sodi sodnik posameznik. Ta procesna izjava strank in na njej temelječi sklep pa sta zavezovala tudi sodišče, ki je postalo pristojno za sojenje s 1.1.1995 po uveljavitvi Zakona o sodiščih. V nadaljevanju sojenja pred sodnikom posameznikom torej ni mogoče najti procesne napake.

Sodišče druge stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Razlogi izpodbijane sodne odločbe se nanašajo na vsa odločilna dejstva, do njih pa je zavzeto stališče, ki ga je mogoče revizijsko preizkusiti. Ko je sodišče druge stopnje med pravno odločilnimi dejstvi, ki jih zajemajo dejanske ugotovitve sodne odločbe sodišča prve stopnje, navedlo tudi vsebino toženčevega dopisa tožeči stranki z dne 8.10.1991, je sicer napravilo spodrsljaj z zmotnim povzetkom iz odločbe sodišča prve stopnje, da naj bi v njem grajal tudi slabo hidroizolacijo kleti - take dejanske ugotovitve sodna odločba prve stopnje ne vsebuje - vendar je iz nadaljnjih sodbenih razlogih razvidno, da je pravna presoja grajena na pravilni dejanski ugotovitvi, vsebovani v prvostopni sodni odločbi. Nasprotja o odločilnih dejstvih torej ni; obstoja le pomoten povzetek prvostopnih dejanskih ugotovitev. Zato tudi zatrjevana procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Pravna presoja, vsebovana v izpodbijani sodni odločbi, temelji na v njej posebej navedenih dejanskih ugotovitvah. Slabo zvočno izolacijo stavbe je toženec javil v dopisu z dne 8.10.1991 ob izpolnitvi pogojev iz 482. člena ZOR. Slabe hidroizolacije kleti v tem dopisu ni grajal oziroma, kot navaja sodna odločba prve stopnje, "ni dokazal, da bi ta ugovor uveljavljal pravočasno, niti da mu je bila ta napaka s strani prodajalca zamolčana." To je storil šele v odgovoru na tožbo dne 28.2.1993. O ostalih (drobnih) napakah je v omenjenem dopisu tožečo stranko sicer obvestil, vendar vse do odgovora na tožbo kakršnihkoli zahtevkov ni postavil. S tem so mu glede na določbo prvega odstavka 500. člena ZOR pravice iz naslova uveljavljanja napak ugasnile. Posledično zavrženje tožbe zaradi poteka enoletnega prekluzivnega roka je tako utemeljeno glede zatrjevanih sanacijskih stroškov v višini 22.013,00 DEM. K razlogom izpodbijane sodbe naj se v tej smeri - zaradi revizijskih trditev, da bi bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 500. člena ZOR - doda, da si je toženec v dopisu z dne 8.10.1991 znesek 35.000,00 DEM zadržal izrecno zaradi posledic slabe zvočne izolacije stanovanjske hiše. Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka na znižanje kupnine v znesku 21.850,00 DEM.

Tožbena trditvena podlaga je v tej smeri nihala od uporabe določbe 139. člena ZOR (očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev) do uporabe določbe 141. člena ZOR (oderuška pogodba). Pri slednjem vztraja tudi revizija z izrecno navedbo, da je "popolnoma zgrešeno mišljenje, da se toženec sklicuje na določbo 139. člena ZOR", ker se namreč sklicuje na določbo 141. člena ZOR. Uporaba ene ali druge zakonske določbe pa terja različno dejansko podlago. Ni jasno, na katero dejansko podlago se toženec sklicuje: ali na prikrajšanje zaradi očitnega nesorazmerja cene z dejansko vrednostjo predmeta pogodbe, ali na to, da naj bi tožeča stranka izkoristila njegovo lahkomiselnost in nezadostno izkušenost. Glede slednjega je v izpodbijani sodni odločbi povedano, da je toženec za tožbo zamudil petletni rok iz četrtega odstavka 141. člena ZOR (pogodba je bila sklenjena dne 15.8.1991, nasprotna tožba za zmanjšanje kupnine pa je bila vložena dne 5.1.1998). Po določbi 139. člena ZOR pa je mogoče zahtevati le razveljavitev pogodbe in ne vračila kupnine.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Kolikor pa revizija izpodbija izrek o pravdnih stroških, jo zadevajo določbe petega odstavka 429. člena in 400. člena ZPP. Izrek o pravdnih stroških v sodni odločbi se vedno šteje za sklep, ki pa ni take narave, da bi se postopek z njim pravnomočno končal. Zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je vedno akcesorne narave. Revizijsko je ni mogoče izpodbijati.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 393. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 166., 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela, tožeča pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.