Jedro

Pregrešitev zoper državljanske dolžnosti je zgolj dodatni opis, ki lahko pomaga opredeliti vsebino nelojalnega ravnanja, ne pa tudi samostojna predpostavka za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Izrek

Revizija se zavrne. Predlog za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Ur.l. RS, št. 105/06 in 26/07) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.7.2006. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo obeh tožnikov in potrdila odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 12.4.2006. S to odločbo je bilo odločeno, da se A.A. (roj. K.), B.B.A., C.C C.(roj. A.), D.A.. in E.E. (roj. A.), po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije, do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 do 25.6.1991 niso šteli za jugoslovanske državljane in državljane LR Slovenije, od 25.6.1991 naprej pa se ne štejejo za državljane Republike Slovenije.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da gre za ugotovitev državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/2004) za A.A. in njene otroke. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da A.A. po letu 1945 ni več bivala na območju Jugoslavije. Za ugotovitev nemške narodnosti je prvostopenjski upravni organ upošteval arhivsko gradivo, fond KB 118/9 in tudi druge dokaze. Ti drugi dokazi tudi po mnenju sodišča sami po sebi zadoščajo za ugotovitev dejstva, da je bila A.A. Nemka. Na pripadnost nemški narodnosti nedvomno kaže nemški pogovorni jezik B. in A.A. v družini. Prvostopenjski upravni organ je pravilno ugotovil, da se z dokazili, ki se nanašajo na moža A.A., ne more dokazati lojalnosti A.A. Stranke niso predložile nikakršnega dovolj konkretnega dokaza v upravnem postopku, s katerim bi se lahko izpodbile domneva nelojalnosti glede katerekoli od oseb, za katere se je ugotavljalo državljanstva. Nobenega vpliva na pravilnost odločitev nima okoliščina, da je družina A. svoj dom zapustila prisilno. Tudi navedbe tožnikov, da so člani družine A. pridobili avstrijsko državljanstvo šele po osmih letih bivanja v Avstriji, so irelevantne.

V reviziji navaja revident, da je razlogovanje sodišče glede ugotovljenih okoliščin zmotno. Zmotno je tudi sklepanje, da potomci delijo usodo matere prav glede vseh okoliščin ugotavljanja državljanstva. Bivanje matere A.A. v tujini, na dan 28.8.1948 ni izkazano, natančen datum prisilne izselitve pa ni bil ugotovljen. Sodišče se je le nejasno opredelilo glede nemške narodnosti. Glede članstva v Kulturbundu sodišče ni obrazložilo, zakaj se mu zdi dokaz nesporen. Logični zaključek sodišča, da je nemška narodnost dokazana s tem, da so A.A. in otroci uporabljali v družini nemški jezik, je podan le pogojno. Zmotno naj bi bilo, da stranke niso izpodbile domneve nelojalnosti. Priča M.P. je bila diskvalificirana in se ni upoštevala. Otroci, ki so skupaj z materjo živeli in delali na kmetiji na narodnostno mešanem območju, niti niso mogli politično delovati. 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ vzpostavlja po mnenju revidentov še četrto okoliščino za obstoj nelojalnega ravnanja, to je, da so se osebe pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Izpodbijana sodba glede te okoliščine nima nobenih razlogov. Za otroke ne more veljati, da za njih veljata le dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur.l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), tretji, to je pogoj nelojalnosti, pa ne. Poleg tega so bili otroci mladoletni, in še niso imeli svobodne volje.

Ker gre v zadevi za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna pravica do denacionalizacije, in ob upoštevanju vrednosti podržavljenega premoženja, ima izpodbijana odločitev zelo hude posledice za stranko. Revizija je dovoljena na temelju 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

ZDrž določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Ur. list RS, št. 23/97), vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki pa je izpodbojna.

Revident zmotno meni, da obstaja še četrta predpostavka, to je, da so se osebe pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Pregrešitev zoper državljanske dolžnosti je zgolj dodatni opis, ki lahko pomaga opredeliti vsebino nelojalnega ravnanja, ne pa tudi samostojna predpostavka za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž. Pregrešitve zoper državljanske dolžnosti zato toženi stranki ni bilo potrebno ne zatrjevati, ne dokazovati, prvostopenjski sodbi pa tudi nič obrazlagati v zvezi z njo.

Novela ZDrž (Ur.l. FLRJ, št. 105/48) je dodala nov 2. odstavek v 35. člen ZDrž. Novela sama ni odrejala, da bi imel (novi) 2. odstavek 35. člena ZDrž učinek za nazaj. Je pa bilo v 3. členu novele k ZDrž določeno, da velja od dneva objave v Uradnem listu FLRJ. Ker je bila objavljena dne 4.12.1948, je torej veljala od tega dne naprej. Kot sestavni del novele je od takrat naprej veljal tudi (novi) 2. odstavek 35. člena ZDrž. Zato je bilo torej odločilno, ali je oseba nemške narodnosti dne 4.12.1948 živela v tujini (tako že odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 593/2004). Življenje v tujini na ta dan pa je bilo ugotovljeno tako za A.A., kot tudi za njene štiri otroke: B.B.A., C.C C., D.A. in E.E. Revizija meni, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali je A.A. na dan 28.8.1948 živela v tujini. Najbrž gre za pisno pomoto, in je revident mislil na 28.8.1945. Iz prej podanih razlogov pa ugotavljanje življenja v tujini na dan 28.8.1945 ali na dan 28.8.1948 ni potrebno. Prav tako ni potrebno ugotavljati dneva izselitve, niti vzroka, niti osebe, ki je opravila izselitev. Niti ZDen, niti ZDrž niti kateri drugi predpis namreč teh okoliščin ne opredeljuje kot takšne, da bi lahko imele kakšen vpliv na ugotavljanje državljanstva ali pravico do denacionalizacije.

K dejanskemu stanju spadajo vse okoliščine, ki jih je mogoče zaznavati s čutili. Zato so okoliščine zunanjega sveta del dejanskega stanja. Po ustaljeni sodni praksi je nacionalna pripadnost dejstvo (odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1348/2004 in X Ips 593/2004). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče zato ni niti preizkušalo, ali so bili pravilno ocenjeni dokazi, ki so vodili do ugotovitve o nemški narodnosti A.A., niti ali bi ne bilo treba izvesti še kakšnega dokaza. Neutemeljeno je tudi mnenje obeh tožnikov, da sodišče ni obrazložilo, zakaj se mu članstvo v Kulturbundu zdi nesporno. Sodišče je namreč določno obrazložilo, da so bili poleg članstva v Kulturbundu uporabljeni tudi drugi dokazi, "ki tudi po ugotovitvah sodišča zadostujejo za ugotovitev dejstva, da je bila A.A. nemške narodnosti." V nadaljevanju (v 2. odstavku na str. 5) je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, kateri so ti dokazi in jih ocenilo. Na str. 6 je še dodalo, da preverjanje verodostojnosti gradiva KB 118/7 ni potrebno, ker je tudi brez upoštevanja tega dokaza na podlagi drugih dokazov možno zaključiti, da so kumulativno podani vsi trije pogoji po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž. Pri tem je sodišče napravilo nedvoumen zaključek, da so bili tako A.A. kot tudi njeni otroci nemške narodnosti (v zadnjem odstavku na str. 5 obrazložitve).

Za A.A. in njene otroke je veljala domneva nelojalnosti. Ustaljena sodna praksa je, da se domneva nelojalnosti izpodbije lahko le, če se dokaže aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo (npr. odločbe z opr. št. X Ips 1292/2006, U 1777/94, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003 in I Up 589/2004). Ali je takšno ravnanje obstajalo, je del dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne more več preizkušati. Glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje (sodba sodišča prve stopnje, str. 5, 2. odstavek) pa stranke celo niso niti predložile kakršnegakoli konkretnega dokaza o ravnanju, ki bi nasprotoval domnevi nelojalnosti glede katerekoli od oseb, katerih državljanstvo se ugotavlja v konkretnem postopku.

Pri ugotavljanju državljanstva za mladoletne osebe se mora samostojno presoditi njihova lojalnost, če se domneva nelojalnosti izpodbija. Takšna je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (odločbi z opr. št. X Ips 1307/2006 in X Ips 1335/2005; prim. tudi odločbe Ustavnega sodišča RS glede domneve nelojalnosti za otroke, opr. št. Up-461/01, tč. 8 in Up-525/04, tč. 8). Revizijska graja je v tem oziru utemeljena. Nelojalnost A.W. torej ne pomeni tudi samodejno nelojalnosti njenih otrok. Toda odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, saj je ugotovilo, da ni konkretnega dokaza o ravnanju, ki bi prepričljivo nasprotoval domnevi nelojalnosti glede katerekoli izmed oseb, katerih državljanstvo se je ugotavljalo v upravnem postopku. Domneva nelojalnosti torej ni bila izpodbita.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 22. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena ZPP.