Jedro

Posel med pravdnima strankama je potekal tako, da je leasingojemalec izbral predmet leasinga oz. poiskal dobavitelja, slednji pa je tožeči stranki izdal predračun, katerega je tožeča stranka plačala. Provizija tožene stranke v tem poslu je znašala 230.000,00 ali 240.000,00 SIT. Glede na navedeno je bila torej med pravdnima strankama očitno sklenjena komisijska pogodba.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 12.548.550,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti od 19.4.2001 do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 1.057.171,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti od 7.2.2003 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče zavzelo napačno izhodišče, da ima predračun, po katerem je bilo izvršeno plačilo, vse sestavine ponudbe po 32. čl. ZOR-a. Ob tem ni upoštevalo klavzule na njem, da je končni koristnik T. Tožena stranka je v tem pravnem razmerju nastopala v imenu in na račun T.. To ni razvidno samo iz citiranega predračuna, pač pa tudi iz Pogodbe o finančnem leasingu, ki pa je sodišče, kot trdi v obrazložitvi, ni upoštevalo, vendar pa ni tega stališča z ničemer obrazložilo. Tožena stranka je delala po navodilih leasingojemalca in tožeče stranke in v tem okviru je svoje obveznosti (dobavo kamiona), v celoti izpolnila. Tožeča stranka je sklenila leasing pogodbo s T. in je slednji nosilec pravic in obveznosti, nikakor pa ne tožena stranka. Med slednjo in T. je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje, ki je bilo znano tudi tožeči stranki. Predračun je zgolj administrativno tehnične narave, kajti med strankami je bilo nesporno, da je končni nosilec pravnega razmerja T., nikakor pa ne njegov agent. Sodišče se ob zavračanju tega ugovora zateče k izjavi G., ki naknadno interpretira sebi v korist listine, kar ni dopustno. Zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča je sodišče v celoti dokazno razvrednotilo Pogodbo o finančnem leasingu, kakor tudi klavzulo na predračunu, da je končni koristnik T.. Tožena stranka je vsekakor dobavila kamion na dvorišče končnega koristnika T.. To je izrecno potrdila priča B. A. in v manjši meri tudi priča S. G.. Res je, da kamion ni bil v voznem stanju, vendar pa so priče izpovedale, da je bil takšen način poslovanja med strankami utečen. Priča B. A. je povedal, da so na takšen način delali s tožečo stranko zadnji dve leti (4 vozila), da je tožena stranka vozilo pripeljala, ga izročila leasingojemalcu in je s tem svoje delo končala. Nadaljnja usposobitev vozila je bila stvar leasingojemalca in ne več tožene stranke. Leasingojemalec je o tem obvestil bivšega direktorja G., kar ta kljub slabemu spominu ni zanikal. Da vozilo ni bilo registrirano na ime tožeče stranke, za toženo stranko ne more imeti posledic, kajti to je bila že naloga leasingojemalca. Sodišče je ob tem tudi zmotno interpretiralo Splošne pogoje tožeče stranke (A16), kjer je izrecno določeno, da leasingojemalec sam izbere predmet leasinga, vendar se ob tem sklicuje na dejstvo, da ni pismenega pooblastila, kar pa je irelevantno ob dejstvu, da so vsi vpleteni potrdili te okoliščine (leasingojemalec izbral vozilo, nominiral dobavitelja kot agenta, tožeča stranka se je strinjala in tudi na predračunu izhaja, kdo je končni imetnik vozila). Navedbe M. Z., da bi tožeča stranka morala prejeti vse listine, je z vidika tožeče stranke razumljivo, vendar pa je ob tem spregledano dejstvo, da M. Z. ni sodelovala v poslu. Tudi prevzemni zapisnik ne more iti v škodo tožene stranke, saj je le-ta dogovorjen med tožečo stranko in T.. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Že okoliščina sama, da je tožena stranka 5.4.2001 izstavila predračun št. 26/01 za tovorno vozilo tožeči stranki, ne pa komu drugemu (družbi T. d.o.o.), in da je znesek po tem predračunu toženi stranki v aprilu 2001 poravnala tožeča stranka, kaže na to, da je bila tožena stranka glede navedenega vozila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, ne pa s tretjo osebo; sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da je v predračunu zapis, da je končni koristnik vozila družba T. d.o.o., ni odločilnega pomena za zadevo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka vozila ni dobavila niti tožeči stranki in niti družbi T. d.o.o., ki je bila leasingojemalec tožeče stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje zaključka, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, ampak je šlo dejansko za razmerje iz naslova komisijske pogodbe, pri katerem je tožena stranka nastopala kot komisionar tožeče stranke. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka izstavila tožeči stranki predračun, ki ima po ugotovitvah sodišča prve stopnje vse sestavine ponudbe in da je to ponudbo tožeča stranka sprejela, saj je poravnala celoten znesek po predračunu, še ne pomeni, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba po določilu 454. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, temelječih na izpovedbah zaslišanih, katere je sodišče očitno sprejelo, posel med pravdnima strankama potekal tako, da je leasingojemalec (družba T. d.o.o.) izbral predmet leasinga oz. poiskal dobavitelja, slednji je tožeči stranki izdal predračun, katerega je tožeča stranka plačala (tako: nekdanji direktor tožeče stranke, P. G.), podobno pa je vsebino razmerja opisal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, D. R., ki je povedal, da je tožena stranka le papirnato urejala stvari, da je leasingojemalec sam našel vozilo v tujini in se je s tožečo stranko dogovoril za financiranje (pri čemer pa je provizija tožene stranke v tem poslu znašala 230.000,00 ali 240.000,00 SIT). Med pravdnima strankama je torej očitno bila sklenjena komisijska pogodba po določilu 771. čl. ZOR, pri kateri se je tožena stranka kot komisionar zavezala, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu in na račun komitenta - tožeče stranke, opravila nakup vozila v tujini (nakupna komisija). Napačno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, pa na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi ni vplivala, saj je bila v vsakem primeru obveznost tožene stranke, da predmet pogodbe dobavi tožeči stranki oz. osebi, ki jo je ta določila, družbi T. d.o.o. Svojo trditev, da naj bi bilo sporno vozilo dobavljeno leasingojemalcu tožeče stranke, je tožena stranka utemeljevala s potrdilom o začasnem uvozu z dne 23.3.2001, svojo trditev, da je to vozilo plačala tujemu dobavitelju, pa z listino o nakazilu v tujino z dne 13.3.2001. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tako plačilo v tujino, kot tudi začasni uvoz, izvršeno še predno je tožena stranka tožeči izstavila predračun št. 26/01 (z dne 5.4.2001), tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj je plačilo in uvoz opravila pred tem, je utemeljeno zaključilo, da se navedene listine ne nanašajo na obravnavano sporno razmerje; to pa predvsem tudi zato, ker je hkrati ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki do spornega posla že dobavila nekaj kamionov in prikolic, družba T. d.o.o. pa je s tožečo stranko sklenila leasing pogodbe za štiri vozila, od katerih je tožena stranka dobavila vsa, razen zadnjega. Da tožena stranka ni dobavila tovornega vozila, je potrdil P. G.; B. A., na izpovedbo katerega se sklicuje tudi pritožba, pa je le opisal, na kakšen način je ponavadi potekal posel v zvezi z dobavljenim vozilom, vendar pa je izrecno povedal, da je tožena stranka dobavila vsa vozila, za katera je imela družba T. d.o.o. sklenjene leasing pogodbe s tožečo stranko, razen zadnjega; o utečenem načinu poslovanja je izpovedoval tudi S. G., ki je pogodbeno delal za tožečo stranko, vendar pa je tudi on izpovedal, da na dvorišču družbe T. d.o.o., ni videl vozila s povišano kabino, ki je omenjena v predračunu (št. 26/01). Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v celoti dokazno razvrednotilo Pogodbo o finančnem leasingu (sklenjeno med tožečo stranko kot leasingodajalcem in družbo T. d.o.o. kot leasingojemalcem), ter da je zmotno interpretiralo Splošne pogoje pogodbe o finančnem leasingu, saj gre za to, da se navedena pogodba, s splošnimi pogoji kot njenim sestavnim delom, ne nanaša na stranki tega spora, zaradi česar določila v njej za sporno razmerje niti niso upoštevna. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s to pogodbo navedlo le, da kaže na način poslovanja tožeče stranke z leasingojemalci. Ker pa se tožena stranka v okviru svojih pritožbenih trditev sklicuje na to pogodbo, pritožbeno sodišče le pripominja, da ta pogodba določa, da je leasingodajalec lastnik predmeta leasinga (v obravnavanem primeru bi to bilo tovorno vozilo po predračunu), dokler ga leasingojemalec ne odkupi (2. čl.); torej bi tudi ta okoliščina potrjevala, da je bila tožena stranka glede dobave spornega tovornega vozila od tujega dobavitelja, v pravnem razmerju s tožečo stranko. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.