Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožnikovim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj šest let delovne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine plačati znesek 1.028,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 323,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 239,60 EUR od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (8 dni), dalje kar je dolžna nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni prišlo do spremembe delodajalca tožnice na podlagi nobenega izmed razlogov iz 73. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, torej na podlagi zakona oziroma drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne odločbe. Glede na pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja ni podana delovnopravna kontinuiteta med predhodnim delodajalcem tožnice in toženo stranko, ker je tožnica pri prejšnjem delodajalcu sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je odločilno dejstvo, do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede prenosa dela podjetja v smislu ZDR sodišče prve stopnje navaja, da ni potrebno (statusno) pravno nasledstvo, temveč so za obstoj delovnopravne kontinuitete bistveni elementi, kot sta ista dejavnost, ista lokacija, isti sodelavci. Sodišče prve stopnje je pri tovrstni argumentaciji izpustilo ključni element in sicer, ali je tožnica opravljala tudi ista dela (sodišče v obrazložitvi navaja ista opravila). Ker tožnica pri toženi stranki ni opravljala istega dela kot pri njenem predhodnem delodajalcu, je sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji glede podanih elementov, ki jih sodna praksa šteje kot relevantne pri presoji, ali je šlo za prenos v smislu Direktive 2002/23/ES narobe štelo, da so ti podani. Tožnica je ves čas opravljala le dela prodajalke, ne pa tudi slaščičarke. V pogodbi pa je imela zapisano delovno mesto „prodajalec - slaščičar“, po potrebi pa je opravljala tudi delo v proizvodnji. Glede obstoja delovnopravne kontinuitete se sodišče prve stopnje sklicuje na pravnomočno sodbo sodišča opr. št. Pd 133/2014, pri čemer pa tožena stranka izpostavlja, da ugotovitve iz te zadeve ni mogoče nekritično prenesti v to zadevo, saj je namreč ključno, ali je tožnica opravljala ista dela pri predhodnem delodajalcu in toženi stranki. Ta okoliščina se lahko bistveno razlikuje pri tožnici iz postopka opr. št. Pd 133/2014. Sodišče prve stopnje o tej okoliščini ni zaslišalo predlagane priče A.A.. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in porušeno procesno ravnotežje. Zaradi navedenega ni podana le bistvena kršitev določb postopka, temveč je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica zaposlitve pri toženi stranki ni nastopila isti dan, ko ji je prenehalo delo pri predhodnem delodajalcu. Prav tako je predhodni delodajalec obstajal še nekaj mesecev zatem, ko je tožnica že opravljala delo pri toženi stranki. Pri njem so ostali zaposleni še ostali delavci, zato tožene stranke ni mogoče interpretirati kot delodajalca prevzemnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih in sicer, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dejstva, da je tožnica sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter navedlo vse razloge, sodbo je ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma posledično storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlagane priče A.A.. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja njeno zaslišanje ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je že na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, zato njeno zaslišanje ne bi moglo prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Poleg tega pa dejstvo, katero delo je opravljala tožnica pri toženi stranki, oziroma da naj bi bilo to delo drugačno kot delo, ki ga je opravljala pri prejšnjem delodajalcu, o čemer naj bi izpovedala predlagana priča A.A., sploh ni pravno relevantno za odločitev v obravnavani zadevi.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 1. 11. 2012 do 25. 6. 2014, ko ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka ji je izplačala odpravnino v višini 1/5 osnove, to je znesek 205,68 EUR. Pred tem je bila tožnica zaposlena pri delodajalcu B.B. s.p. in sicer od 26. 2. 2008 do 31. 10. 2012. To izhaja tudi iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj za tožnico. Ob upoštevanju delovne dobe tožnice pri prejšnjem delodajalcu bi morala tožnica na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejeti odpravnino, ki bi v skladu z določbo drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS; št. 21/2013; ZDR-1) za šest let delovne dobe znašala 6/5 osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1. 7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki je veljal v času, ko je prišlo do spremembe tožničinega delodajalca, je v prvem odstavku 73. člena določal, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

8. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je prišlo do prenosa dela podjetja v smislu 73. člena ZDR, s tem pa tudi do pravnega položaja, ko je tožnica upravičena do odpravnine ob upoštevanju celotne delovne dobe tako pri delodajalcu prenosniku kot delodajalcu prevzemniku, oprlo na prepričljivo izpovedbo tožnice, da je tako kot sedaj pri toženi stranki, tudi pri prejšnjem delodajalcu B.B. s.p., ves čas zaposlitve opravljala povsem ista dela, delo je opravljala na isti lokaciji in z istimi sodelavci.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na ugotovitve in stališča, ki so bila zavzeta v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje opr. št. Pd 133/2014 z dne 12. 11. 2014, potrjeni s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 89/2015 z dne 18. 3. 2015. V navedeni zadevi je delavka vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v zvezi z določitvijo trajanja odpovednega roka tožnice pri toženi stranki (tožnica je zahtevala daljši odpovedni rok). Tožnica je bila pred zaposlitvijo pri toženi stranki zaposlena pri B.B. s.p.. Sodišče je torej obravnavalo po vsebini identično vprašanje spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma delovnopravne kontinuitete glede upoštevanja dolžine odpovednega roka.

10. V sodbi opr. št. Pdp 89/2015 z dne 18. 3. 2015 je sodišče druge stopnje pojasnilo, da za presojo, ali je do prevzema delavcev prišlo, odločilni objektivni kriteriji, torej se lahko šteje, da je do prevzema delavcev po 73. členu ZDR prišlo kljub temu, da so delavci pri novem delodajalcu sklenili pogodbe o zaposlitvi. Stališče temelji na ugotovitvah sodišča prve stopnje: - da je tožnica takoj po prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu nadaljevala delo pri toženi stranki, torej ni bilo prekinitve med trajanjem delovnega razmerja; - da je priča C.C. izpovedala, da je B.B., njen mož, prišel v težave zaradi italijanskega dobavitelja in težav niso bili sposobni rešiti ter so se odločili, da ustanovijo novo podjetje z drugim lastništvom (lastnika novega podjetja sta njen sin D.D. do 70 % in E.E. do 30 %) in da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu enako kot vsem ostalim, saj so istočasno naredili odpovedi pogodb o zaposlitvi vsem delavcem in nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki (F. d.o.o.) ter da je odpovedi pripravil E.E.; - da je priča B.B. pojasnila, da je podjetje z nazivom B.B. s.p. delalo nekako do 1. 11. 2012, takrat so z delom prenehali, saj so imeli blokirane vse račune; da je novo podjetje, ki sta ga ustanovila D.D. in E.E. nadaljevalo z aktivnostmi kot prej s.p.; da so nekateri delavci začeli delati pri novem podjetju že 17. 10. 2012, saj je s tem dnem začela veljati nova pogodba z G.; da so delavci, ki so dobili pogodbe o zaposlitvi pri d.o.o., ob podpisu novih pogodb dali enake izjave in to le v enem stavku, da sami dajejo odpoved; da so ob podpisu novih pogodb delavci prihajali v pisarno, kjer sta bila B.B. in C.C., ki sta delavcem pojasnila, da kot s.p. ne morejo več poslovati in je prišlo do ustanovitve d. o. o., da se ohranijo delovna mesta in proizvodnja, kot tudi pogodbe z odjemalci, da si dejansko niso mogli privoščiti niti enega dneva presledka; delavci so imeli do njiju zaupanje in niso niti prebrali, kaj podpisujejo in so takoj podpisali tako odpovedi pogodb o zaposlitvi kot tudi nove pogodbe o zaposlitvi; delavcem so povedali, da bo ostalo vse enako, da bo vnaprej direktorica C.C., B.B. pa se umika; da je odpovedi in nove pogodbe o zaposlitvi pripravil E.E.; da so bile med d.o.o. in s.p. podpisane pogodbe o nakupu strojev in repromateriala ter tudi o najemu poslovnih prostorov, v zvezi s prerazporeditvijo delavcev pa ni bilo sklenjene neke pogodbe oziroma sporazuma; - da je tožnica izpovedala, da se po podpisu pogodbe ni nič spremenilo, da je ostala na istem delovnem mestu kot prej pri samostojnem podjetniku, da sta ji B.B. in C.C. pojasnila, zakaj prihaja do podpisa pogodbe, ker dosedanji delodajalec ne more več poslovati in je bilo potrebno ustanoviti novo družbo, da bi ohranili proizvodnjo in delavci zaposlitev.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka (tožničin novi delodajalec) nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožničin delodajalec, da je tožena stranka prevzela bistveni del zaposlenih in vse stranke tožničinega prejšnjega delodajalca ter da se je proizvodnja nadaljevala brez prekinitve v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Glede na navedeno je utemeljeno zaključilo, da je potrebno pri tožničini delovni dobi in pri določitvi odpovednega roka upoštevati celotno delovno dobo tožnice pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki, ki je skupaj znašala 6 let. 12. Sodba sodišča prve stopnje je glede zaključka, da je šlo za prenos podjetja, kljub temu, da tožena stranka in tožničin prejšnji delodajalec nista bila v pogodbenem razmerju v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, oziroma da ni šlo za prenos na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, usklajena s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010), po kateri do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom (npr. Daddy's Dance Hall - C-324/86, Merckx in Neuhuys - združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Liikenne - C-172/99, Abler - C-340/01).

13. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati ob upoštevanju te Direktive in obsežne sodne prakse Sodišča evropskih skupnosti (SES). Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedlo kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je štelo, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa je navedlo okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES sklicevalo na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjevalo (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010). V sodbi opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009 je v zvezi s prenosom podjetja Vrhovno sodišče RS nadalje pojasnilo, da se je tudi v kasnejših primerih (po zadevi Spijkers) SES sklicevalo na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjevalo. Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi tudi, če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in da ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1996) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah. V sodbi opr. št. VIII Ips 431/2008 z dne 9. 11. 2010 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je v primeru Süzen (zadeva C-13/95) SES presodilo, da direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar je prenehala pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo tudi hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. Iz te sodbe torej izhaja, da gre (pod določenimi pogoji) za prenos tudi v primeru, če je najprej sklenjena pogodba s prvim, nato pa z drugim podjetjem (kot v spornem primeru), če so le prenesena materialna ali nematerialna sredstva prevzema in del (večina) zaposlenih.

14. Ker so v obravnavani zadevi ugotovljeni (objektivni) kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za prenos podjetja, saj je gospodarska enota ohranila svojo identiteto, ni odločilno, da je tožnica podala odpoved pri delodajalcu prenosniku in podpisala pogodbo pri delodajalcu prevzemniku - toženi stranki. Podpisa pogodbe z delodajalcem prevzemnikom namreč, glede na okoliščine, ob katerih je prišlo do odpovedi in podpisa novih pogodb o zaposlitvi, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi izključevala prenos podjetja, zlasti ker ob pravilni uporabi materialnega prava prehod delavcev s strani delodajalca sploh ne bi smel biti izveden na opisan način (nove pogodbe o zaposlitvi niso potrebne, še manj pa odpovedi s strani delavcev). V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku. Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 58/2015 z dne 25. 5. 2015). Do novih pogodb o zaposlitvi zato niti ne bi smelo priti, glede na 73. člen ZDR, če bi delodajalca ravnala pravilno. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij.

15. Zaslišanje A.A., ki naj bi izpovedala o tem, da je tožnik pri toženi stranki opravljal drugačno delo kot pri delodajalcu prenosniku, tudi ni odločilno, glede na objektivne kriterije, ki so odločilni za presojo, ali gre za prenos podjetja in spremembo delodajalca. Bistveno je, da je bila tožnica skupaj z večino ostalih delavcev pri delodajalcu prenosniku prevzeta k toženi stranki. Tudi če bi pri novem delodajalcu opravljala drugačno delo, to ne bi vplivalo na samo spremembo delodajalca. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnica upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj šest let delovne dobe. Ker osnova za izračun odpravnine (povprečna mesečna plača, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) znaša 1.028,40 EUR, je bila tožnica upravičena do odpravnine v znesku 1.234,08 EUR (6/5 osnove). Ker ji je tožena stranka že izplačala znesek 205,68 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožnici še pripadajočo razliko v znesku 1.028,40 EUR.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).