Jedro

Ker se tožba vlaga za račun družbe, pa četudi družba sama ni stranka takega postopka, in ker je cilj tožbe izpolnitev v korist družbe, s čimer je družba seznanjena, je zakonodajalec za to, da omogoči in olajša vlaganje družbeniških tožb, breme stroškov naložil družbi.

Navedena določba ZGD-1 ureja vprašanje povračila stroškov v primeru družbeniške tožbe in tudi zavezanca za njihovo plačilo, ne glede na dejstvo, da družba ni stranka takega postopka.

Izdaja sklepa ne temelji na predlogu tožnikov, temveč izda sodišče tak sklep po uradni dolžnosti. Določitev višine predujma pa je odvisna od predvidenih pravdnih stroškov, ki jih oceni sodišče in pri tem višino predujma določi glede na lastne izkušnje.

Izrek

I. Pritožbi tožencev in družbe B. d. o. o. se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranke tega pritožbenega postopka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom družbi B. d. o. o., (v nadaljevanju: družba B.) naložilo, da na račun sodišča založi 25.000,00 EUR predujma za stroške predmetnega postopka (I. točka), sicer ga bo sodišče od družbe B. izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka).

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo toženci in družba B. 3. Toženci vlagajo pritožbo smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

4. Družba B. vlaga pritožbo smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi, tožečim strankam pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožniki so odgovorili ne obe pritožbi. Glede obeh pritožb pritožbenemu sodišču predlagajo, da ju kot nedopustni zavrže oziroma kot neutemeljeni zavrne, toženim strankam oziroma družbi B. pa naloži solidarno plačilo stroškov odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v danem primeru za družbeniško tožbo, zato je v skladu z določbo četrtega odstavka 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) odločilo, da mora družba B., za račun katere se vodi predmetni postopek, založiti predujem za stroške predmetnega postopka v višini 25.000,00 EUR. Višino predujma je sodišče določilo tako, da je sledilo predlogu tožnikov, ki so specificirali predvidene stroške po posameznih postavkah v svoji vlogi z dne 19. 9. 2019 (red. št. 4).

8. V konkretnem primeru gre za t. i. družbeniško tožbo (actio pro socio), saj so tožeče stranke zoper tožene stranke vložile tožbo po 503. členu ZGD-1. Gre za tožbo družbenika, ki jo vloži v svojem imenu in za račun družbe proti družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe. Družbenik lahko tako tožbo vloži tudi proti poslovodji, ki ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe. Pravdne stranke takega postopka so torej družbeniki v določeni družbi, lahko tudi njen poslovodja, ne pa tudi družba sama. Vendar ker se tožba vlaga za račun družbe, pa četudi družba sama ni stranka takega postopka, in ker je cilj tožbe izpolnitev v korist družbe, s čimer je družba seznanjena, je zakonodajalec za to, da omogoči in olajša vlaganje družbeniških tožb, breme stroškov naložil družbi (četrti odstavek 503. člena ZGD-1), ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. To ni vselej lahko, ker gre pri družbah z omejeno odgovornostjo za družbenike, ki so bolj osebno povezani kot je to značilno za delniško družbo in pogosto pride do situacije, ko družba ne ukrepa, pa bi morala. Ko ukrepa družbenik in vloži družbeniško tožbo, samo izvršuje tisto, kar bi morala družba sama1. Zato zakon določa, da krije stroške postopka družba ne glede na dejstvo, da ni stranka samega pravdnega postopka. Navedena določba ZGD-1 ureja vprašanje povračila stroškov v primeru družbeniške tožbe in tudi zavezanca za njihovo plačilo, ne glede na dejstvo, da družba ni stranka takega postopka. V dani situaciji gre torej pri določbi glede stroškov takega postopka za lex specialis v smislu procesnih predpisov, ki sicer veljajo na področju pravdnega postopka in tudi gospodarskih sporov.

9. Če je zoper sklep dovoljena pritožba, se smejo stranke postopka in tisti, na katere se izpodbijani sklep neposredno nanaša2, zoper njo pritožiti (363. člena ZPP). Sklep se nanaša neposredno na družbo B., saj njej nalaga založitev predujma v skladu z določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. S tem izpodbijani sklep tudi konkretno in neposredno posega v njen pravni položaj. Tožene stranke pa so stranke tega postopka. Glede na navedeno sta pritožbi dovoljeni.

10. Kot že navedeno, iz četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 izhaja, da krije stroške v primeru družbeniške tožbe družba. S sklepom sodišče naloži družbi, da založi predujem za te stroške in če družba predujma ne založi, izterja predujem sodišče po uradni dolžnosti (prim. tudi 8. točko te obrazložitve). Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedlo, da je izpodbijani sklep izdalo na podlagi določbe četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 in ne na podlagi predloga tožnikov. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki pritožnikov, da sodišče družbi B. ne bi smelo naložiti založitve predujma. Pri tem sodišče za izdajo takega sklepa ne potrebuje predloga pravdne stranke, temveč to stori samo v okviru priprav na glavno obravnavo, torej tudi če takega predloga pravdne stranke ne podajo. Zato izdaja sklepa ne temelji na predlogu tožnikov, temveč izda sodišče tak sklep po uradni dolžnosti. Pri tem je v konkretnem primeru na predlog tožnikov sodišče prve stopnje izpodbijani sklep oprlo le glede višine, saj so tožniki v svoji vlogi z dne 19. 9. 2019 (red. št. 4), specificirali stroške po posameznih postavkah. Ne glede na to, pa določi sodišče prve stopnje višino predujma še vedno po lastni prosti presoji, na podlagi izkušenj s podobnimi primeri in sodišče ob tem na predlog ni vezano. Zato pritožbi tudi nimata prav, ko zatrjujeta, da bi moralo sodišče prve stopnje predlog tožnikov za določitev predujma posredovati predhodno v seznanitev tožencem in družbi B. Gre za odločitev sodišča po uradni dolžnosti, določitev višine predujma pa je odvisna od predvidenih pravdnih stroškov, ki jih oceni sodišče in pri tem višino predujma določi glede na lastne izkušnje. Upoštevaje navedeno po presoji pritožbenega sodišča z opustitvijo vročanja predloga tožnikov za določitev predujma tožencem in družbi B. ni prišlo do očitane bistvene kršitve določb postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje tožečim strankam priznalo vse stroške, ki so jih le-te navedle v svojem predlogu in da se do tega katere stroške je sodišče štelo za potrebne, toženci in družba B. niso mogli opredeliti. Sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločalo o priznanju stroškov, temveč je z njim le naložilo družbi B. založitev predujem za stroške v določeni višini.

12. Glede same višine predujma iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče sledilo oceni stroškov tožečih strank in njihovi specifikaciji po posameznih postavkah, pri tem pa je višino predujma določilo celo nekoliko nižje kot so to predlagali tožniki. Že zgolj to pomeni, da je sodišče prve stopnje tudi samo opravilo svojo lastno ocene stroškov in samo presojalo višino stroškov, zato da je lahko določilo višino predujma.

13. Ali je ocena stroškov, na podlagi katere je bil določen predujem v tej zadevi po višini pravilna, pa je vprašanje materialnega prava. Pri določitvi višine predujma mora namreč sodišče upoštevati številne okoliščine. Tako mora glede predvidenih stroškov za sodne takse izhajati iz Zakona o sodnih taksah (ZST-1), glede predvidenih stroškov za zastopanje preko kvalificiranih pooblaščencev pa iz Odvetniške tarife (OT). Pri tem mora paziti, da so v predujmu zajeti vsi tisti stroški, za katere po lastnih izkušnjah lahko v naprej predvideva, da bodo tekom postopka nastali in bili potrebni. Pri tem sodišče upošteva zlasti vrednost spora, njegovo vsebino, predvideno dolžino in obseg dokaznega postopka, število pravdnih strank in njihovih pooblaščencev. Kljub vsemu pa gre pri vsem tem še vedno le za vnaprejšnjo oceno, ki v nobenem primeru ne more biti narejena z gotovostjo in tudi ne povsem točna, saj gre šele za začetek postopka in je njegova dolžina odvisna še od številnih dejavnikov, na katere sodišče tudi nima vpliva.

14. Kot izhaja iz uradnega zaznamka sodišča na prvi strani tožbe, je sodna taksa za postopek določena v višini 5.535,00 EUR. Tožniki imajo vsi enega pooblaščenca, prav tako je bilo še pred izdajo izpodbijanega sklepa z vložitvijo odgovora na tožbo znano, da vse tožence zastopa en pooblaščenec. Število pripravljalnih vlog, ki jih bodo stranke vložile v takem postopku, je zelo težko predvideti, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izkušnjah iz podobnih postopkov tj. da bodo tožniki vložili poleg tožbe še šest pripravljalnih vlog. Enako velja glede števila narokov, ki naj bi jih sodišče izvedlo (7 narokov). Pri tem je na sodišču prve stopnje presoja ali jih je sploh potrebno izvesti in kako jih bo izvedlo, da bo postopek čim bolj ekonomičen. Ob trenutni vrednosti spornega predmeta 400.978,68 EUR, to pomeni oceno 21.000 točk (11.400 točk za vloge in 9.600 točk za naroke), kar predstavlja oceno 19.000 EUR za odvetniške stroške (glede na tar. št. 19 in 20, upoštevaje trenutno vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, dodatno še 2% materialne stroške, 20% dodatek za zastopanje treh pravdnih strank in 22% DDV). Prav tako je potrebno skladno z OT prišteti kilometrino 260 EUR za vseh 7 narokov (relacija R. - L. - R.). Predlagan je tudi dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca, kjer ocena stroškov v višini 4.000,00 EUR tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pretirana. Tako opredeljeni stroški v višini 23.260,00 EUR le neznatno odstopajo od višine predujma, ki je določen v izpodbijanem sklepu. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da lahko pride še do kakšnih dodatnih oziroma drugih (nepredvidenih) stroškov, kot tudi dejstvo, da se bo višek predujma, ki ne bo porabljen za plačilo stroškov, po končanem postopku družbi B. vrnil. 15. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da je predujem in njegova višina določena z izpodbijanim sklepom ustrezna, zato je pritožbi tožencev in družbe B. kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Kadar sodišče pritožbo zavrne, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženci in družba B. s pritožbama niso uspeli, tožniki pa z odgovoroma na pritožbi niso prispevali k odločitvi v zadevi in sta bila zato nepotrebna. Stranke tega pritožbenega postopka zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 prim. sklep VSC III Cpg 188/2017 2 J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 217