Jedro

Določba 46. člena ZUstS ne more biti podlaga za spremembo posamičnega akta, če v zadevi ne gre za odpravo podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 7.11.2002. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote K. z dne 10.10.2002, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnice za spremembo pravnomočne odločbe Upravne enote K. z dne 14.12.1999. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je tožnica svoj predlog oprla na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, v kateri je navedeno sodišče podalo razlago določb 9. točke 3. člena 4., 31. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). To razlago morajo upoštevati upravni organi in sodišča, če o zadevi še niso odločili. Pravilno je prvostopni organ odločil, da odločba ustavnega sodišča ne more imeti nobenih učinkov v že pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih. Določba 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) se nanaša na odpravljene podzakonske predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Z navedeno odločbo ustavno sodišče ni odpravilo podzakonskega predpisa oziroma navedenega splošnega akta in tudi niso nastale škodljive posledice, katerih odpravo bi upravičenka lahko zahtevala, zato njen zahtevek v navedeni določbi nima pravne podlage.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da tožnica zmotno meni, da bi bilo mogoče v obravnavanem primeru uporabiti določbo 46. člena ZUstS. Ta določba je podlaga za zahtevke za odpravo oziroma spremembo posamičnih aktov, ki so bili izdani na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa z odločbo št. U-I-130/01 ni odločilo o odpravi podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, temveč o skladnosti izpodbijanih določb ZDen z Ustavo Republike Slovenije. Na to določbo se zato tožnica tudi po presoji sodišča prve stopnje ne more opirati. Ustavno sodišče zakona ne more odpraviti, lahko ga le razveljavi (161. člen Ustave Republike Slovenije), razveljavitev pa učinkuje le na še nepravnomočno razrešena razmerja (44. člen ZUstS). Zato lahko imajo tudi interpretacijske odločbe, s katerimi pa zakona niti ne razveljavi, ampak poda le ustavno konformno razlago njegovih določb, učinek le na razmerja, od katerih do dne, ko začne odločba ustavnega sodišča učinkovati, še ni pravnomočno odločeno. Sklicevanje tožnice na 155. člen Ustave Republike Slovenije, ki se nanaša na zakonske norme in določa, kdaj izjemoma imajo posamezne zakonske določbe povratni učinek, zato ni upoštevna. Po sprejetju odločbe ustavnega sodišča U-I-130/01 so se, glede na obvezno spoštovanje odločb tega sodišča (3. odstavek 1. člena ZUstS), državni organi dolžni ravnati po razlagi določb ZDen, podani k tej določbi. Tožničino mnenje, da bi morali organi sprožiti postopek za oceno ustavnosti ustavne določbe, nima podlage v 156. členu Ustave Republike Slovenije. Ta nalaga sodišču prekinitev postopka, če gre za protiustaven zakon. Glede že pravnomočnih odločb pa organe zavezuje k ravnanju 158. člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja inštitut pravnomočnosti odločbe, in določa, da je pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Tako sredstvo je po ZUstS samo pravočasno vložena ustavna pritožba (ki pa je tožnica, kot sama navaja, ni vložila), ne pa zahteva za spremembo oziroma odpravo odločbe po 46. členu, na kar je oprla svojo zahtevo. Zato je prvostopni organ zahtevo pravilno zavrgel, tožena stranka pa je pritožbo zoper prvostopni sklep utemeljeno zavrnila.

Tožnica v pritožbi uveljavlja kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo niti z njeno argumentacijo. V posledici takih odločitev je tožnica izgubila pravico do poprave krivic preteklega režima samo zaradi napačne razlage Zakona o denacionalizaciji, ki jo je ustavno sodišče razglasilo za protiustavno. Nesprejemljivo je, da se tožnici očita, da ni vložila ustavne pritožbe. Ta inštitut ni obvezujoč. V identičnem primeru je vrhovno sodišče glede zemljišča v istem kompleksu razsodilo prav nasprotno. Vsakršna razlaga v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča je protiustavna. Namen ustavnega sodišča ni bil v tem, da bi bile pravnomočno rešene zadeve izključene. Povzročena bi bila velika neenakost med posameznimi upravičenci. Razlaga v izpodbijani sodbi je protiustavna in protizakonita, saj ne upošteva načela zaupanja v pravo, načela pravičnosti in načela enakosti pred zakonom, kot načel pravne države. Predpis res ni bil odpravljen, bil pa je odpravljen način razlage in s tem uporaba predpisa. V tem delu nastanejo za državljane enake posledice kot pri uporabi predpisa v celoti. Gre za podoben institut kot razlikovanje med delno in celotno ničnostjo pravnega akta v civilnem pravu. Tretje osebe v nasprotnem primeru nimajo nikakršnega sredstva, s katerim bi zagotovile enakopravno obravnavo pred zakonom. Pritožbeno sodišče meni, da zadeve niso dovolj razjasnjene, tožnica predlaga, da od ustavnega sodišča zahteva obrazložitev glede načina razreševanja citirane ustavne odločbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je zahtevala spremembo posamičnega akta (pravnomočne odločbe Upravne enote K. z dne 14.12.1999), s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo parc. št. 687/9 k.o. K. Kot pravno podlago svojega zahtevka je navajala 46. člen Zakona o Ustavnem sodišču. Tožena stranka v izpodbijani odločbi in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sta navedla konkretne razloge, zaradi katerih ni pravne podlage za zahtevek, kot ga uveljavlja tožnica.

Pritožbeno sodišče se z navedeno presojo in z odločitvijo, sprejeto na navedeni presoji, strinja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru sprememba akta, izdanega v denacionalizacijskem postopku, na navedeni podlagi ni možna. Po določbi 46. člena ZUstS je predvideno posebno izredno pravno sredstvo, ki ob določenih pogojih omogoča tudi spremembo posamičnega akta prve stopnje. Ker gre za izredno pravno sredstvo, je treba pogoje, pod katerimi je možno ugoditi temu izrednemu pravnemu sredstvu, obravnavati skladno z navedeno odločbo. Ta pa v 1. odstavku izrecno navaja, da je temeljna predpostavka za takšen zahtevek odprava podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. V konkretnem primeru pa ni bil odpravljen podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil. Ustavno sodišče je določilo drugačno interpretacijo navedenih določb ZDen. Obravnavan je bil zakon, ne pa podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, poleg tega pa je bila določena samo drugačna razlaga nekaterih določb zakona. Vse to pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da niso izpolnjene temeljne predpostavke, da bi se zahteva tožnice obravnavala po 46. členu ZUstS. Odločitve obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje so zato pravilne in zakonite. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.