Jedro

Če ni jasno, katera javna cesta oziroma pot je kategorizirana, potem tudi ni mogoče trditi, da (morebiti sporna) trasa izpolnjuje merila za kategorizacijo po Uredbi o merilih za kategorizacijo javnih cest. Če pa ta trditev ni izkazana, potem pa posledično to tudi pomeni, da ni mogoče trditi, da je obstoj javnega interesa za razlastitev dela nepremičnine, kjer poteka ta javna pot, podan. Če pa javni interes ni izkazan, razlastitev ni dopustna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnice in stranke z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) ugodilo pritožbi v tem upravnem sporu stranke z interesom A.A. in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju prvostopni organ), št. 352-63/2009-118 z dne 20. 7. 2015 (1. točka izreka), zahtevo tožnice za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 1375/3, k.o. ... (ID ...) zavrnilo (2. točka izreka), odločilo, da je ta odločba po pravnomočnosti podlaga za izbris zaznambe razlastitvenega postopka (ID zaznambe ...) v Informacijskem sistemu eZK, po uradni dolžnosti (3. točka izreka), da je tožnica dolžna A.A. povrniti stroške tega pritožbenega postopka v višini 218,40 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, po preteku tega roka pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od preteka roka do plačila (4. točka izreka), da se višji stroškovni zahtevek A.A. zavrne (5. točka izreka), da se zahtevek tožnice za povrnitev stroškov tega pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrne (6. točka izreka) in da mora o morebitnih stroških upravnega postopka na prvi stopnji odločiti Upravna enota Ljubljana, stranke pa morajo morebitne stroške priglasiti v 8 dneh od vročitve te odločbe (7. točka izreka). V obrazložitvi je drugostopni organ uvodoma povzel določbe Ustave, Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), ki se nanašajo na razlastitev. Poudaril je, da je sicer predmet tega pritožbenega postopka odločba o dovolitvi pripravljalnih del po 101. členu ZUreP-1, vendar pa je bilo treba v tej zadevi, ko je izdaja posebne odločbe o ugotovitvi javne koristi z zakonom izključena (peti odstavek 19. člena ZJC-B), temeljne vsebinske pogoje za dopustnost razlastitve presojati v tem postopku. Tako tudi naslovno sodišče v I U 426/2011. Organ bi moral ugotoviti, ali obstaja javna korist, to pa v obravnavanem primeru pomeni ugotovitev, ali gre za obstoječo javno cesto. To se izkazuje z obstojem cestnega prometa in sprejetim aktom o kategorizaciji. Obstoj cestnega prometa čez ta del obravnavane nepremičnine ni sporen, ker ravno zaradi tega prometa poteka med strankama dolgoletni spor in je tožnica tudi zato vložila zahtevo za razlastitev. Sporno pa je, ali poteka po tej parceli kategorizirana javna pot. Tožnica trdi, da je sporna pot del kategorizirane javne poti, ki je našteta v 5. členu pod zap. št. 152 Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Velike Lašče (v nadaljevanju Odlok o KOC), kar pa ni izkazano, saj iz drugih podatkov izhaja, da pot pod zap. št. 152 vodi le po parc. št. 4019, k.o. ..., ki je v lasti tožnice in ki je tudi vrisana v zemljiškem katastru in po vrsti rabe opredeljena kot pot, povezuje pa isto izhodiščno in končno lokacijo kot javna pot, navedena v Odloku. Odlok ne vsebuje grafične priloge in tudi ne seznama parcel. Iz Odloka je razvidna zgolj številka oziroma oznaka ceste oziroma njenega odseka, njen začetek in konec ter dolžina. Ni pa iz Odloka razviden potek poti. Pot po parc. št. 4019 ima isto izhodišče (...) in zaključek (...) kot pot preko parcele 1375/3, obe poti sta tudi približno enako dolgi. Iz dokazov za parc. št. 4019 pa izhaja, da gre za parcelo, ki je po vrsti rabe pot, evidentirana kot javno dobro v upravljanju tožnice, gre pa za vzdolžno podolgovato parcelo, ki povezuje druge parcele. Iz fotografij je še razvidno, da gre za nevzdrževano kolovozno, deloma zaraslo pot. Ob takem dejanskem stanju tožnica ni uspela izkazati pogojev za razlastitev. Sklicevanje na potrdilo o namenski rabi zemljišča s parc. št. 1375/3 (po tem naj bi po tej parceli potekala kategorizirana javna pot št. JP-955571) je v tem postopku neutemeljeno, ker ga je izdala sama tožnica, ki nastopa kot stranka v tem postopku, in ima lahko zgolj značaj trditev v tem postopku. Podobno velja za druga dokazila, ki jih je potrdila sama tožnica. Za ta postopek pa ni odločilno, da se pot po parc. št. 4019 ne uporablja in da ni usposobljena za javni promet, ker ne gre za to, ali je primerna in ustrezna, ampak za to, da tožnica ni uspela dokazati, da gre pri poti št. 152 za pot čez parc. št. 1375/3. Dejstvo obstoja poti po parc. št. 4019 pa kaže tudi na to, da razlastitev glede na tretji odstavek 92. člena ZUreP-1 ni nujna in zato tudi ne dopustna, saj tožnica že razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Skrb za lokalno infrastrukturo pa je tudi ena izmed nalog tožnice. Ker niso podani pogoji za razlastitev, je drugostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da med strankama postopka ni sporno, da javna pot ... – ... do določene točke poteka po parc. št. 4019, nato pa trasa te javne poti zavije in pot poteka naprej po parc. št. 1403/22, 1403/21, 1403/17, 1403/1, 1363, 1373, 1374, 1371, 1375/1 in 1375/3, vse k.o. .... Sporno tudi ni, da promet po tej trasi tako poteka že od leta 1991 in da najmanj od takrat dalje ne poteka po parc. št. 4019. V zadevi gre za poseben postopek razlastitve in je treba 19. člen ZJC-B razlagati v skladu z namenom, za katerega so bile te določbe sprejete, tj. ureditev že zatečenega stanja. Zato ni mogoče zavrniti zahteve za razlastitev iz razloga, ker država ali občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino oziroma da pogoja nujnosti in sorazmernosti nista izpolnjena. V primerih iz 19. člena ZJC-B gre za nepremičnine, na katerih se nahaja že dokončana javna cesta (torej že zgrajena), kar pomeni, da vprašanje morebitne druge ustrezne nepremičnine glede na že realiziran namen ne more priti v poštev, ne glede na določeno uporabo 92. člena ZUreP-1 po 19. členu ZJC-B. Po prepričanju tožnice bi se lahko vprašanje obstoja pogoja nujnosti oziroma dejstva, da razlastitvena upravičenka že razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, postavilo zgolj v primeru, ko bi država oziroma občina že razpolagala z nepremičnino, po kateri bi potekala javna cesta, ki bi povezovala iste kraje in bila istega ali pa višjega ranga. Ne more pa se to vprašanje postaviti takrat, ko po nepremičnini v lasti države oziroma občine cesta sploh ne poteka ali pa je ta cesta nižjega ranga. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča, I U 2/2013 z dne 4. 6. 2013, s katero je bila presežena praksa sodišča iz sodbe I U 426/2011. Toženka je tako pri izdaji izpodbijane odločbe kršila materialno pravo. Sicer je pa bistvo tega postopka ravno to, da se dejansko stanje tudi pravno formalno uredi in razlastitveni zavezanec pridobi pravico do odškodnine oziroma nadomestne nepremičnine. Tudi sicer pa so tovrstni zaključki toženke tudi v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz npr. I U 286/2013. Poudariti pa je tudi, da je Ustavno sodišče občinske odloke, ki kot javne ceste kategorizirajo ceste, ki potekajo po zemljiščih v lasti fizičnih (pravnih) oseb razglašalo za protiustavne, potem pa je začelo takšne odloke razveljavljati brez odložnega roka. Tožnica je zato predlagala, da sodišče odločbo odpravi, pritožbo stranke z interesom zavrne in potrdi odločbo prvostopnega organa, naloži stranki z interesom, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka v tam navedeni višini ter naloži toženki, da tožnici povrne stroške tega upravnega spora. Če pa sodišče temu zahtevku ne bo sledilo, pa je tožnica predlagala, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov tega upravnega spora.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

4. Stranka z interesom A.A. je po svojih pooblaščencih v odgovoru na tožbo uvodoma opozoril, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi, I U 426/2011. Sodba I U 2/2013, na kateri se sklicuje tožnica, v konkretnem primeru ni uporabna, ker gre za drugačno dejansko stanje. V tej zadevi je tožnica lastnica in upravljavka nepremičnine s parc. št. 4019, ki v naravi in po katastrskih podatkih predstavlja pot, ki povezuje ... s ... in ima status javnega dobra, torej gre za nepremičnino, ki omogoča dosego istega namena. To tudi pomeni, da lahko tožnica v celoti in brez omejitev izvaja obveznosti po zakonu, torej da mora biti cesta zgrajena in vzdrževana. V zadevi I U 2/2013 pa je bilo ugotovljeno, da je javna korist izkazana, ker gre za obstoječo cesto, ki je tudi občinsko kategorizirana, pri čemer je bila izkazana tudi nujnost in sorazmernost v tej zadevi. V obravnavanem primeru pa tožnica ni izkazala, da predstavlja cesta oziroma kolovoz, ki poteka preko parcele stranke z interesom, kategorizirano občinsko cesto, prav tako ni bila izkazana nujnost, saj je isti cilj mogoče doseči po drugi cesti, ki je v občinski lasti, povezuje iste točke in je katastrsko opredeljena kot pot. Zakon pa tudi ne zahteva, da druga nepremičnina že služi namenu. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrne in naloži tožnici povrnitev njegovih stroškov postopka. V posebni vlogi je stranka z interesom sam še prerekal ugotovitve organa prve stopnje, dodal je še, da bo z obnovo poti po parc. št. 4019 uveljavljena ustrezna pravno formalna rešitev. Sporna pot pa sedaj po parc. št. 1375/3 poteka po dvorišču med hišo stranke z interesom in drvarnico, kar pomeni, da gre za degradacijo bivalnega okolja in ogrožanja prometne varnosti. Zato bo stranka z interesom, če bo do razlastitve prišlo, zahteval nadomestno gradnjo.

5. Tožnica je v pripravljalni vlogi še dodala, da še vedno ni jasno, kje poteka kategorizirana javna pot, torej ali v celoti po parc. št. 4019 ali delno po tej parceli in delno po drugih, tudi po sporni parceli. Glede na Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) se kot kategorizirane javne ceste oziroma poti lahko kategorizirajo le tiste javne ceste oziroma javne poti, ki izpolnjujejo kumulativno dva pogoja: povezovalno funkcijo ceste in prometnotehnične lastnosti ceste. Torej poti oziroma kolovoza, po kateri promet ni možen, ni mogoče kategorizirati. Po delu parc. št. 4019 cestni promet ne more potekati, ker gre za neprevozen kolovoz, torej tega dela ni mogoče kategorizirati kot javne poti. Priložila je še dodatne grafične prikaze glede poteka kategorizirane javne poti. Sklicevala se je še na sodno prakso (npr. I U 780/2011, II U 22/2015, III U 269/2012, IV U 151/2013). Predlagala je kot do sedaj.

6. Stranka z interesom je uvodoma opozoril sodišče na ponavljanje navedb tožnice in predlagal, da o zadevi čim prej odloči. Sicer pa je tožnica sama priznala, da je obstajala druga pot, ki pa se je nehala uporabljati, ker je tožnica ni več vzdrževala, kar pa ne pomeni, da se še vedno ne bi mogla uporabljati in vzpostaviti. Vztrajal je pri drugih navedbah in predlagal kot doslej.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa v postopku razlastitve dela nepremičnine s parc. št. 1375/3, k.o. ..., ki je v izključni lasti razlastitvenega zavezanca A.A., stranke z interesom v tem upravnem sporu.

9. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je razlastitvena upravičenka občina vložila zahtevo za razlastitev navedene nepremičnine v lasti razlastitvenega zavezanca A.A. po 19. členu ZJC-B. Ta določa, da če ob uveljavitvi tega zakona (tj. 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena tega zakona, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena (drugi odstavek). V nadaljnjih odstavkih tega člena so nato določene posebnosti postopka po tem členu v primerjavi z ZUreP-1. 10. Uvodoma sodišče navaja, da gre v zadevi za (večkrat) ponovljen postopek, izveden na podlagi sodbe naslovnega sodišča, I U 426/2011 z dne 8. 11. 2011. V tej sodbi je sodišče pojasnilo svoja stališča v obravnavani zadevi, predvsem glede razlage določb ZUreP-1 v razmerju do ZJC-B, (tudi oziroma zlasti) takrat, ko je predmet presoje prvostopna odločba o dovolitvi pripravljalnih del po 101. členu ZUreP-1, kot v tem primeru. Med drugim je pojasnilo, da mora tudi v posebnem postopku po 19. členu ZJC-B organ pred izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del ugotovitvi temeljne vsebinske pogoje za uvedbo postopka razlastitve, čeprav izdaja take odločbe, tj. odločbe o uvedbi postopka razlastitve, po 19. členu ZJC-B ni predpisana. To pa pomeni, da je treba ugotoviti, ali obstaja nujnost razlastitve, ali je podana sorazmernost med javno koristjo razlastitvenega namena in posegom v lastninsko pravico, ali razlastitvena upravičenka razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (kar vse zahtevata 92. in 93. člen ZUreP-1) in ali poteka cestni promet po obstoječi cesti (pogoj iz tretjega odstavka 19. člena ZJC-B), katere del se razlašča v posameznem primeru.

11. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je prvostopni organ (v ponovljenem postopku) ponovno izdal odločbo o dovolitvi pripravljalnih del, ker je presodil, da so za njeno izdajo izpolnjeni vsi pogoji, medtem ko je drugostopni organ na pritožbo stranke z interesom le-tej ugodil, odločbo prvostopnega organa odpravil in zavrnil zahtevo tožnice za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 1375/3, k.o. ... Svojo odločitev je utemeljil z naslednjima ugotovitvama: - da med strankama ni sporno, da poteka cestni promet po poti, ki poteka (tudi) čez obravnavano parcelo oziroma del parcele št. 1375/3, k.o. ..., stranke z interesom, - da pa tožnica ni uspela izkazati, da po navedeni parceli stranke z interesom poteka kategorizirana javna pot, opredeljena v Odloku o KOC (v 5. členu pod zap. št. 152 opredeljena javna pot št. 955579 z označbo začetka odseka 454010, potekom: 45010 - ... - ... št. 5, koncem odseka: Hiša in dolžino 1640 m).

12. Tožnica ugovarja, da med strankami postopka ni sporen potek te javne poti in sicer, da do določene točke poteka po parc. št. 4019, nato pa trasa poti zavije in poteka med drugim po parc. št. 1375/3, k.o. ... Kot je sodišče že nakazalo v sodbi, I U 426/2011, in kar - kot navedeno - ugotavlja tudi drugostopni organ v izpodbijani odločbi, ne gre za vprašanje dejanskega poteka cestnega prometa (ta nesporno poteka tudi po delu parc. št. 1375/3), ampak gre za vprašanje, ali je v Odloku o KOC pod navedeno zaporedno številko res kategorizirana trasa poti, ki (med drugim) vodi tudi preko parc. št. 1375/3, oziroma povedano drugače: katera javna pot je kategorizirana kot javna pot po Odloku o KOC pod zap. št. 152 - ali tista, ki poteka (tudi) po parc. št. 1375/3 ali tista, ki poteka po parc. št. 4019. Za slednjo pa je nesporno, da je v lasti tožnice, da je v zemljiškem katastru evidentirana kot pot in tudi opredeljena kot javno dobro v upravljanje tožnice. Kot je drugostopni organ že pojasnil tožnici, odlok vsebuje le označbo izhodišča in zaključka poti ter dolžino (kar je tudi v skladu s Pravilnikom o načinu označevanja javnih cest in o evidencah o javnih cestah in objektih na njih), kar pa še ne pomeni, da zaradi pravilne označbe javne poti po Pravilniku ni pomembno ugotoviti nesporen potek trase obravnavane javne ceste oziroma poti. Če ni jasno, katera javna cesta oziroma pot je kategorizirana (kar priznava tudi sama tožnica v pripravljalni vlogi), potem tudi ni mogoče trditi, da (morebiti sporna) trasa izpolnjuje merila za kategorizacijo po Uredbi o merilih za kategorizacijo javnih cest. Če pa ta trditev ni izkazana, potem pa posledično to tudi pomeni, da ni mogoče trditi, da je obstoj javnega interesa za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 1375/3, kjer poteka ta javna pot, podan. Če pa javni interes ni izkazan, razlastitev ni dopustna.

13. Sodišče se sicer načeloma strinja s tožnico, da je namen posebnega postopka razlastitve po 19. členu ZJC-B ureditev zatečenega stanja (in s tem ureditev morebitno nerešenih premoženjskopravnih vprašanj med razlastitvenim upravičencem in zavezancem), kar pa še ne pomeni, da ni treba izkazati izpolnjevanja pogojev, ki jih določata ZJC-B ter ZUreP-1 in kot je sodišče navedlo že v točki 10, ko se je sklicevalo na stališča iz sodbe, I U 426/2011. Po presoji sodišča tudi ni mogoče slediti stališču tožnice, da bi se lahko štelo, da pogoj nujnosti ni izpolnjen le v primeru, če bi razlastitveni upravičenec (torej v tem primeru tožnica) že razpolagal z nepremičnino, po kateri bi potekala javna cesta, ki bi povezovala iste kraje in bila istega ali višjega ranga, saj takšna razlaga tega pogoja ne izhaja iz zakonske določbe 92. člena ZUreP-1 (ta predpisuje le razpolaganje z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena). Nenazadnje pa je pri tem treba tudi upoštevati, da gre pri razlastitvi kot ustavnopravno urejeni kategoriji iz 69. člena Ustave za (prisilni) odvzem ali omejitev lastninske pravice (četudi) v javno korist, iz česar tudi sledi, da mora biti razlaga pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za tak poseg v lastninsko pravico posameznika, s tem v skladu, torej ne širše ali drugače, kot je sam namen pogoja, to je, če v zakonsko določenih primerih in v najmanjši možni meri poseči v (z Ustavo varovano) lastninsko pravico fizičnih ali pravnih oseb. Tožnica se zato ne more z uspehom sklicevati na to, da je parc. št. 4019 (po kateri poteka pot od istega izhodišča do istega zaključka, torej povezuje iste kraje, je vpisana v katastru kot pot in je last tožnice) sedaj neurejena in bi jo bilo treba urediti, kar pa je povezano z velikimi stroški, saj bi morala tudi v primeru, če bi bilo njeni zahtevi za razlastitev ugodeno, lastnika parcele ustrezno odškodovati. V sodbi, I U 2/2013 z dne 4. 6. 2013, pa je šlo za drugačno dejansko stanje kot v tej zadevi, saj je bilo v zadevi I U 2/2013 sporno to, da je bil potek občinske ceste predviden v prostorskih načrtih, ne pa - kot v tem primeru -, da vrisana pot (po nepremičnini tožnice) glede na podatke katastra že obstoji, in ob izkazanem dvomu o kategorizaciji poti, katere del je nepremičnina, ki je predmet tožničine zahteve. Z odločitvijo, ki temelji na zgoraj pojasnjenih razlogih, pa organ zato tudi ni odločil v nasprotju s sodno prakso, saj je nosilni argument za zavrnitev zahteve v tem primeru neizkazanost obstoja javnega interesa.

14. Po presoji sodišča pa izpodbijana odločba tudi ni v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča RS. Ustavno sodišče je namreč, po tem, ko je kljub ugotovitvi o protiustavnosti občinskih odlokov zaradi poteka javnih cest po zemljiščih v lasti fizičnih (pravnih oseb) in naložitvi občinam ureditev stanja, ugotavljalo, da je protiustavno stanje na tem področju (bilo) še vedno razširjeno, pričelo v takih primerih dajati prednost varstvu lastninske pravice in posledično razveljavljalo določbe odlokov, ki kategorizirajo javno pot ali cesto, ki poteka po zasebnem zemljišču (npr.: U-I-208/10, U-I-289/12-10). To pa za obravnavan primer tudi pomeni, da če bi bilo nedvomno ugotovljeno, da je tožnica kategorizirala pot, ki poteka po zemljiščih v zasebni lasti, kot javno, bi bil odlok v tem delu protiustaven.

15. Glede na povedano je sodišče, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 17. Stranka z interesom je priglasil tudi stroške postopka. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspel s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičen do povrnitve stroškov postopka. V odgovoru na tožbo je stroške tudi specificiral v skladu z odvetniško tarifo in po ZUS-1. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo (in nadaljnjih vlogah) take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podal, saj je v pretežni meri povzel obrazložitev oziroma dele obrazložitev izpodbijane odločbe oziroma podatke, ki izhajajo iz spisa. S temi navedbami pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve oziroma vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.