Jedro

Tožena stranka je na določilu petega odstavka 420. člena ZKP utemeljevala, zakaj meni, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne bi mogel biti uspešen, saj je navedla, da je o vseh razlogih, ki jih tožnik navaja kot razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, že odločalo Višje sodišče v Ljubljani, kar pomeni, da bi Vrhovno sodišče RS v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP tožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve izrednih pravnih sredstev in sicer zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 74681/2010 z dne 10. 4. 2014 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 74681/2010 z dne 26. 3. 2013. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določilo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Peti odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa, da se lahko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na kršitve iz prvega odstavka navedenega člena sklicuje samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vrhovno sodišče RS s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če ta ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP. Tožena stranka ugotavlja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zavrglo ovadbo tožnika zoper sodnico Okrajnega sodišča v Ljubljani A.A. in sodnice Višjega sodišča v Ljubljani B.B., C.C. in Č.Č. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ) oz. po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ker naznanjena dejanja niso kazniva dejanja. Ker se tožnik z odločitvijo tožilstva ni strinjal, je sam začel kazenski pregon in sicer je v vlogi oškodovanca kot tožilca vložil vlogo, naslovljeno kot obtožni predlog. Ker pa le-ta ni vsebovala vseh sestavin, ga je sodišče pozvalo, naj vlogo ustrezno dopolni. Tožnik je sicer pravočasno dopolnil svoj obtožni predlog, vendar še vedno ni bil sposoben za obravnavo. Tožnik je bil jasno pozvan, da mora obtožni predlog vsebovati tudi konkretni očitek, ki je naslovljen na sodnice in sicer v jasno opredeljeni in strnjeni obliki, tako da obdolženke natančno vedo, kaj se jim očita, saj jim je le na tak način omogočena učinkovita obramba. Sodišče je ugotovilo, da iz navedb tožnika ni moč razbrati znakov kaznivega dejanja. V skladu z navedenim je s sklepom z dne 26. 3. 2013 tožnikovo vlogo zavrglo, ker ni sposobna za obravnavo. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, a je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo. Sedaj želi tožnik zoper ta sklep višjega sodišča vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožena stranka ga je pozvala, naj natančno navede razloge, zaradi katerih želi izpodbijati odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in za svoje navedbe predloži listine. Tožnik pa je ob dopolnitvi prošnje navedel, da je vse podrobno napisal že v sami tožbi in pritožbi in da če sodišče tega ne razume, potem tudi ne bo razumelo, če napiše sto strani. V nadaljnjem odgovoru na poziv je mogoče razbrati, da je tožnik zgolj kopiral svoj obtožni predlog, ki ga je sodišče že v celoti obravnavalo in pravnomočno odločilo, glede razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa se ni nikjer določneje opredelil. Torej želi tožnik zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti iz istih razlogov, ki jih je že navedel tako v obtožnem predlogu, kot nadalje v pritožbi. O vseh teh razlogih je sodišče že odločalo. Vložitev izrednih pravnih sredstev pa mora biti utemeljena in mora iz njih jasno izhajati, kako naj bi bile z odločitvijo sodišč kršene zakonske določbe. O vseh razlogih, ki jih tožnik navaja kot razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je v sodbi že odločalo Višje sodišče v Ljubljani, kar pomeni, da bi Vrhovno sodišče RS v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP tožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, saj je le-ta nedovoljena. Iz navedenih razlogov ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev po ZBPP in sicer ta, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

Tožnik v tožbi navaja, da je državnemu tožilstvu posredoval ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zoper štiri sodnice. Ovadbo je okrožna državna tožilka zavrgla. Na podlagi prvega odstavka 60. člena ZKP je vložil obtožni predlog in meni, da ima v zadevi izgled za uspeh, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepov opr. št. I K 74681/2010 in II Kp 74681/2010 in samimi posredovanimi listinami v kazenskem postopku zoper sodnice. Po njegovem mnenju tožena stranka nerazumno ugotavlja, da nestrinjanje z odločitvijo sodišč tožniku ne daje upravičenega zahtevka za vložitev izrednih pravnih sredstev. Tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, ki jo je prav iz tega razloga nekoliko podrobneje povzelo v tej sodbi.

Glede tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da je tožnik v njih večinoma le povzel kronološki potek dogajanja od njegove vložitve ovadbe dalje, medtem ko bistvenega dela obrazložitve izpodbijane odločbe, tj. sklicevanja na peti odstavek 420. člena ZKP, tožnik v tožbi ne omenja. Po tem določilu se namreč sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, tožena stranka pa je prav na tem določilu utemeljevala, zakaj meni, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne bi mogel biti uspešen, saj je navedla, da je o vseh razlogih, ki jih tožnik navaja kot razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, že odločalo Višje sodišče v Ljubljani, kar pomeni, da bi Vrhovno sodišče RS v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP tožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.