12. 12. 2017

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Roswithe Stainer - Hauke, Republika Avstrija, ki jo zastopa Igor Inkret, odvetnik v Celju, na seji 12. decembra 2017

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 91/2015 z dne 31. 8. 2016 in sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. IV U 259/2013 z dne 3. 2. 2015 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je zavrnilo pritožničino tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, ki je bilo pritožničinemu očetu podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45). Pritožnica je zoper to sodbo vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Z izpodbijanima sodbama sta sodišči pritrdili odločitvi upravnih organov, da vdova po pokojnem lastniku podržavljenega premoženja (tj. pritožničina pravna prednica) skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, ker je imel njihov nekdanji lastnik pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija.[2] Po mnenju sodišč za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen namreč niso upoštevni le mirovne pogodbe in mednarodni sporazumi, ki jih je sklenila ali je k njim pristopila FLRJ oziroma SFRJ (nekdanja Jugoslavija), temveč tudi pogodbe, sklenjene med dvema tujima državama, ter zakoni teh držav. Zato je po oceni sodišč kot pravno podlago za odškodovanje v smislu navedene določbe ZDen treba upoštevati tudi FIP in izvedbene predpise. Za presojo, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je bistveno le, ali je imel nekdanji lastnik po pravu Republike Avstrije možnost pridobiti odškodnino za premoženje, ki mu je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. Zato upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, prav tako pa ni vezan niti na potrdila avstrijskih državnih organov o tem, ali je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije.

3.Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v zvezi s 1. členom Prvega Protokola k EKČP. Med drugim zatrjuje, da jo izpodbijani odločitvi postavljata v neenak položaj v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Poudarja, da je v postopku z uradnimi listinami avstrijskih organov dokazovala, da ne ona sama ne njena pravna prednika (oče in mati) niso bili upravičeni do odškodnine po avstrijskih predpisih za premoženje, podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji. Vendar naj upravna organa in sodišči tega ne bi upoštevali. Kljub temu, da sploh niso ugotavljali, ali bi pritožnica oziroma njena pravna prednika dejansko imeli pravico dobiti odškodnino po avstrijskih predpisih, naj bi organi odločanja sprejeli neobrazloženo, nerazumno in diskriminatorno stališče, da sta njena pravna prednika spadala v krog upravičencev do odškodnine po FIP, zaradi česar so pritožnici (po drugem odstavku 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen) odrekli pravico do uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen. Pritožnica meni, da je taka razlaga drugega odstavka 10. člena ZDen, na kateri temeljita izpodbijani sodni odločbi, v nasprotju z namenom zakonodajalca.

4.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-992/16 z dne 21. 11. 2017 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Vrhovno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotnega udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.

5.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Očitke pritožnice zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

6.Pritožnica med drugim izpodbija stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je imela oseba, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje. Zatrjuje, da ji je bila s tako razlago, ki ji v nasprotju z navedeno zakonsko določbo odreka pravico do denacionalizacije, kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijanima sodbama tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišči se v zvezi s tem sklicujeta na Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. junija 1958 (Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 127/58), ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), na Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in na Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).