Jedro

289. člen ZFPPIPP upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Neizplačane plače pa predstavljajo prednostne terjatve, za katere je v drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP jasno navedeno, da ne morejo biti vključene med terjatve upnikov, ki se poplačujejo v skladu z navedeno določbo in v skladu z določbo tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP kot občasni stroški stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor upnika A. A. proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 4. 5. 2022. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik A. A. zaradi napačne uporabe sodne prakse in neobrazloženosti izpodbijanega sklepa ter predlagal, da ga višje sodišče spremeni tako, da upraviteljevemu predlogu za soglasje k plačilu stroškov po predlogu stečajnega upravitelja ugodi.

3. Upravitelj je v odgovoru na pritožbo vztrajal pri svojih dosedanjih predlogih in navedbah.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik (upnik) je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja stečajnega dolžnika, ki je podlaga za nastanek terjatev, ki so predmet upraviteljevega predloga (p. d. 1628, neizplačane plače v znesku 24.080,87 EUR), sklenil s stečajnim dolžnikom po začetku postopka prisilne poravnave (14. 2. 2012). Skladno z drugim odstavkom 289. člena ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) se je upravitelj izrekel o terjatvi v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (zap. št. 169). Pritožnik je prepričan, da je določba navedenega člena jasna, zato je treba njegovo terjatev (kot je to predlagal upravitelj) poplačati iz splošne stečajne mase kot posebno predprednostno terjatev. Delovnopravno pogodbo je potrebno presojati kot pogodbo civilnega prava. Upnik je imel položaj zakonitega zastopnika, med drugim je moral pripraviti in izpeljati prisilno poravnavo, zato so bili stroški, ki so nastali z njegovim delom, nujni.

6. Višje sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, zavzetem v izpodbijanem sklepu (povzetem iz sklepa višjega sodišča VSL Cst 566/2020), da terjatve iz delovnega razmerja stečajnega dolžnika kot delodajalca, nastale v času od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka, ne spadajo pod absolutne prednostne terjatve v skladu z drugim odstavkom 289. člena ZFPPIPP in se zato ne poplačajo iz splošne stečajne mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP (tudi če se te, kot trdi pritožnik, nanašajo na storitve, ki so po njegovi oceni nujne za redno poslovanje družbe med postopkom prisilne poravnave).

7. 289. člen ZFPPIPP upnikom, ki nadaljujejo sodelovanje z dolžnikom tudi med postopkom prisilne poravnave, določa poseben položaj, in sicer, da se njihove terjatve poplačajo kot strošek postopka v primeru, da prisilna poravnava ni potrjena. Navedeno dolžniku omogoča normalno poslovanje v času postopka prisilne poravnave ter poseben položaj upnikom v primeru stečaja. Neizplačane plače pa predstavljajo prednostne terjatve, za katere je v drugem odstavku 289. člena ZFPPIPP jasno navedeno, da ne morejo biti vključene med terjatve upnikov, ki se poplačujejo v skladu z navedeno določbo in v skladu z določbo tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP kot občasni stroški stečajnega postopka.

8. Ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da naj bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo VSL Cst 266/2020 "izven konteksta konkretnega primera". Sodišče je citirano odločbo povsem pravilno razumelo in jo tudi pravilno uporabilo pri utemeljevanju svoje odločitve. Res je v citirani zadevi višje sodišče med drugim odločalo tudi o "dvojnem statusu delovnopravnih razmerij"; vendar ne v delu, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na sedaj veljavno zakonsko določbo drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, čeprav je pritožnikova terjatev nastala že leta 2012 in bila priglašena v stečajni postopek 9. 1. 2013. Novela ZFPPIPP-F (ki velja od 7. 12. 2013) v prehodnih določbah glede uporabe te določbe nima posebne določbe, zaradi česar se tudi novela uporablja od 7. 12. 2013 dalje v vseh stečajnih postopkih, ki še niso pravnomočno končani, torej tudi v tem stečajnem postopku. Pri tem pa je potrebno pojasniti, da v zvezi s plačilom občasnih stroškov ni vpeljano nobeno novo pravilo, ampak le pojasnitev vrstnega reda poplačil. Sprememba drugega odstavka 289. člen ZFPPIPP je naravo dotedanjih terjatev upnikov (nastalih od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka), ki so se prej šteli kot stroški stečajnega postopka, spremenila tako, da se te terjatve poplačujejo iz splošne razdelitvene mase pred poplačilom prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, torej kot "ultra prednostne terjatve" (primerjaj: VSK Cpg 63/2016). Neutemeljeno zato pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje z uporabo materialnopravnih predpisov, ki niso veljali v času nastanka stroškov oziroma terjatev ter tudi priglasitve v stečajni postopek, na nedovoljen način za nazaj poseglo v pridobljene pravice pritožnika.

10. Povsem pavšalno pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v postopek vneslo neenakopravno obravnavanje upnikov, saj naj bi bili drugi upniki po predlogu upravitelja poplačani že v letu 2016, zato na ta pritožbeni očitek ni mogoče odgovoriti.

11. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na sklenitev poravnave med upraviteljem in pritožnikom glede poplačila dolžnikove terjatve v smislu, da sta se upnik in dolžnik dogovorila, da ima njegova terjatev položaj "predprednostne" terjatve po členu 289/2 ZFPPIPP. Vprašanje, ali ima pritožnikova terjatev pravno naravo terjatve iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, je predmet sklepa sodišča o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka, stranki poravnave pa se ne moreta sporazumeti o pravnih vprašanjih, ki so urejena s kogentno zakonsko določbo.

12. Pritožnik s pritožbenimi razlogi glede na prej navedeno ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Vsak upnik mora sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.