Jedro

Kontrola državne meje sama po sebi ni nevarna dejavnost. Aktivnost policistke, ko je morala teči za ilegalnim prebežnikom, po terenu, ki ni bil osvetljen, in to v trdi temi ter na neravnem terenu, pa je treba oceniti kot nevarno. Ker je morala "eksplozivno" teči za ilegalnim prebežnikom, ni bila osredotočena na teren, po katerem je tekla, saj je pozornost namenjala bežečemu ilegalcu. V takšnih okoliščinah (tek po nasutem kamenju ob železniški progi v trdi temi, zasledovanje ilegalca), je tožničino aktivnost, ne glede na njeno izkušenost, mogoče uvrstiti v krog nevarnih dejavnosti, saj tožnica ni imela možnosti obvladovanja vseh ravnanj.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 3.600 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2018 dalje do plačila. V presežku nad dosojenim zneskom je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 1.705,75 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. V dopolnilnem in popravnem sklepu z dne 15. 5. 2019 je odločitev v II. točki izreka sodbe spremenilo in dopolnilo tako, da je tožnici priznalo še dodatne pravdne stroške v znesku 178,68 EUR, tako da ji je dolžna toženka povrniti 1.897,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Povrniti pa ji je dolžna tudi nadaljnje pravdne stroške v višini 74,66 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo z dne 11. 4. 2019 in dopolnilni ter popravni sklep z dne 15. 5. 2019 vlaga toženka pritožbi. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izraža dvom v obstoj objektivne odgovornosti tožničinega delodajalca. Kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode je pri policistih višji kot pri povprečnih ljudeh, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah, zato vsako delo policistov, četudi gre za intervencijo, samo po sebi ni nevarno. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je treba pri presoji tveganja za nastanek škode upoštevati drugačen (višji) kriterij nevarnosti, če pride do škodnega dogodka pri osebah, pri katerih se že zaradi narave poklica zahtevajo večje fizične sposobnosti. Višje sodišče v Celju je v zadevi Cp 10/2017 odločilo, da lovljenje in sledenje osumljencev kaznivih dejanj v nočnih razmerah ni nevarno. Tožnica ne pojasni, v čem je bil konkretni teren posebno nevaren, da kljub vsej potrebni skrbnosti ni mogla preprečiti nastanka škodne posledice. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za posebno zahteven in tožnici nepoznan teren. Podrejeno – če bi pritožbeno sodišče štelo, da je za nastalo škodo (so)odgovorna toženka, je treba upoštevati, da je k nastanku poškodbe soprispevala vsaj v 70 %.

Pritožnica izpodbija tudi višino prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno naslonilo na izvedensko mnenje dr. A., čeprav ga je argumentirano prerekala. Sodišče neutemeljeno ni sledilo njenemu predlogu za angažiranje novega izvedenca. Obrazložitev, da je dokazni predlog podan prepozno, je neutemeljen, saj sodišče ob vročitvi mnenja ni postavilo roka, v katerem lahko stranka poda pripombe. Mnenje izvedenca o trajanju in intenziteti tožničinih bolečin je nepravilno. S strani izvedenca podana ocena ni objektivizirana z medicinsko dokumentacijo. Tožnica je bila v bolniškem staležu tudi zaradi ginekološke operacije. Pretirana je odškodnina iz naslova utrpelega strahu v višini 600 EUR. Primarnega strahu ni utrpela. Ker pritožnici niso ostale trajne posledice, ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je presegel strokovno področje, za katerega je imenovan, in se spustil v podajanje mnenja o pravnem vprašanju. Ne drži, da se tožnica ne more ukvarjati s športnimi aktivnostmi. Tudi zmanjšanje delovnih zmožnosti je v celoti neizkazano. Strah pri hoji po neravnem terenu pa ne predstavlja zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je utrpela zelo lahko poškodbo (udarnino), ki praviloma ne pušča nikakršnih trajnih posledic.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povračilo pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. V pritožbi zoper dopolnilni in popravni sklep z dne 15. 5. 2019 toženka opozarja, da po vsebini predstavlja popravni sklep. Sodišče je popravilo odločitev, te pa s popravnim sklepom ni dopustno popravljati/dopolnjevati. Pri tem opozarja na sklep II Cp 741/2017, v katerem je zavzeto stališče, da popravni sklep ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče popravljati napačne odločitve sodišča. Ne gre za očitno računsko pomoto, temveč za nepriznano postavko pravdnih stroškov.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožničin predlog za izdajo popravnega sklepa zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Na pritožbo zoper sodbo je tožnica podala odgovor, v katerem pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev toženkine pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Tožnica zatrjuje, da se je 17. 10. 2017 okoli 21.20 ure poškodovala pri izvajanju dela na terenu – varovanja državne meje ob železniški progi v B., ko je zasledovala ilegalnega prebežnika. Iz naslova nematerialne škode zahteva odškodnino v višini 4.500 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz naslednjih ugotovitev prvin dejanskega stanja: - ob zasledovanju ilegalnega prebežnika, ki je potekalo v temi in na neravnem terenu – na nasutem kamenju ob železniški progi – je tožnica padla in z desnim delom prsnega koša udarila na železniško tirnico; - dogodek se je pripetil ob 21.20 uri zvečer, ko je bilo že zelo temno, tožnica pa si je pot osvetljevala s svetilko; - tožnica je utrpela udarnino desne strani prsnega koša. 9. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožničinega delodajalca. Poudarilo je, da kontrola državne meje sama po sebi ni nevarna dejavnost. Aktivnost tožnice, ko je morala teči za ilegalnim prebežnikom, po terenu, ki ni bil osvetljen, in to v trdi temi ter na neravnem terenu, pa je treba oceniti kot nevarno. Ker je morala tožnica "eksplozivno" teči za ilegalnim prebežnikom, ni bila osredotočena na teren, po katerem je tekla, saj je pozornost namenjala bežečemu ilegalcu. V takšnih okoliščinah (tek po nasutem kamenju ob železniški progi v trdi temi, zasledovanje ilegalca), je tožničino aktivnost, ne glede na njeno izkušenost, mogoče uvrstiti v krog nevarnih dejavnosti, saj tožnica ni imela možnosti obvladovanja vseh ravnanj.

10. Pritožba teh ugotovitev ne uspe izpodbiti, saj sklicevanje na kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode, ki naj bi bil pri policistih zaradi posebne izurjenosti za ukrepanje v nevarnih situacijah višji kot pri povprečnih ljudeh, glede na opisane okoliščine ne more imeti želene teže. Tudi sklicevanje na zadevo Cp 10/2017, v kateri je bilo zavzeto stališče, da lovljenje in sledenje osumljencev kaznivih dejanj v nočnih razmerah ni nevarno, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Predmetna odločitev je bila presojana pred Vrhovnim sodiščem. V zadevi II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019 je zavzeto stališče, da hiter in eksploziven tek policista, ki lovi in je osredotočen na bežečo osebo, pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo. Gre za povsem primerljivo situacijo, ko je policist s hitrim in eksplozivnim tekom v popolni temi lovil bežečega storilca kaznivega dejanja, pri čemer zaradi zasledovanja pozornosti ni mogel usmeriti v podlago. Tudi tožnica je bila osredotočena na zasledovanje ilegalnega prebežnika, zasledovanje je potekalo v nočnem času, ko je bila tema. V rokah je imela svetilko, s katero pa je morala med tekom osvetljevati tudi bežečega ilegalca, zato ni mogla biti v celoti osredotočena na teren, po katerem je tekla. Tega pa je mogoče opredeliti kot zahtevnega, saj je tekla po železniški progi oz. po nasutem kamenju, po neravni površini. Že prvo sodišče je opozorilo, temu pa pritožba niti ne ugovarja, da toženka ni postavila ustrezne trditvene podlage, ki bi tožnici narekovala podrobnejše dokazovanje o tem, po kakšnem terenu je tekla.

11. V zadevi VSRS II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019 je sodišče poudarilo, da vsako delo policistov, pa četudi gre za intervencijo, samo po sebi ni nevarno. Lahko pa takšno postane v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je za policista (sicer) običajno tvegana dejavnost nevarna. Tudi v tej zadevi je moral policist s hitrim in eksplozivnim tekom v trdi temi po neravnem in nepoznanem terenu posredovati zoper kršitelje javnega reda, ki so se upirali z begom. Takšna intervencija ne sodi med običajne, nenevarne naloge policista. Zato je zavzeto stališče, da je delo policista zaradi hitrega, eksplozivnega teka v trdi temi po naravnem, neurejenem terenu, pri čemer pozornosti ni mogel usmeriti v podlago, postalo nevarno. Posebej je poudarjeno, da na presojo ne more vplivati dejstvo, da je policist ustrezno usposobljen za take intervencije. Glede na enotno stališče sodne prakse tako ni razloga, da tožničine intervencije ne bi uvrstili med dejavnost s povečano nevarnostjo.

12. Toženka tudi ni izkazala tožničine (so)odgovornosti k nastanku poškodbe/škodnega dogodka. Njena pritožbena teza, da je vsaj v 70 % podan tožničin soprispevek, je povsem posplošena in z ničemer izkazana, zato ji pritožbeno sodišče ni sledilo.

13. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, ki jih pritožnica usmerja v višino prisojene odškodnine iz naslova nematerialne škode. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvega sodišča, da je izvedensko mnenje dr. A. strokovno, prepričljivo in določno. Izvedenec je podal jasne odgovore na postavljena vprašanja. Ob nestrinjanju z njegovim mnenjem je imela toženka možnost dodatnih razjasnitev z dopolnitvijo pisnega mnenja oziroma z ustno podajo izvedenčevega mnenja na naroku. Te možnosti se toženka ni poslužila, ampak je izrecno izjavila, da ne soglaša z dopolnjevanjem mnenja, temveč predlaga postavitev novega izvedenca.

14. Po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP je pridobivanje mnenj drugih izvedencev omejeno zgolj na primere, ko so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, pa se tega ne da odpraviti z novim zaslišanjem. Pri tem pa za nastanek utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja ne zadostuje zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca. Toženka pa je imela možnost, da predlaga zaslišanje izvedenca ter s postavljanjem vprašanj odpravi pomisleke in dvome.

15. Sodišče prve stopnje pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je toženka pripombe na mnenje podala prepozno. Izvedensko mnenje je prejela 27. 2. 2019, pripombe pa je podala šele 8. 4. 2019, čeprav je bila obravnava razpisana za 11. 4. 2019. Takšno ravnanje je v nasprotju z določbo 286.a člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 269. člena istega zakona. V skladu s četrtim odstavkom 286.a člena ZPP je treba vloge sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Vloge stranki ni bilo moč vročiti, hkrati pa je šlo za narok, na katerem je sodišče dokazovanje in obravnavanje zaključilo. Preklic in ponoven razpis naroka bi pomenilo nepotrebno podaljševanje postopka, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo, toženka pa tudi ni podala opravičljivega razloga za prepozno podajo vloge. Kot je bilo že prej pojasnjeno, pa v pripombah podan predlog za postavitev novega izvedenca ni bil utemeljen.

16. Za odločitev o višini nematerialne škode je imelo sodišče podlago v izvedenskem mnenju. Izvedenec je prepričljivo pojasnil dinamiko poškodovanja pri udarcu topega trdega predmeta po prsnem košu ter poudaril, da pretegnjene, obtolčene ali raztrgane medreberne mišice zaradi dobrega oživčenja in stalnega premikanja ob dihanju precej bolijo. Za zdravljenje in prenehanje bolečin je običajno potrebno šest do osem tednov. Celjenje poškodovanih mišic pa je upočasnjeno, ker se mora prsni koš zaradi dihanja stalno premikati. Zato ni nenavadna njegova ocena intenzitete tožničinih bolečin in trajanja bolečinskega obdobja. Navedeni okoliščini ob izpostavljenih nevšečnostih – intramuskularni injekciji analgoreumatika, RTG slikanju, opravljeni respiratorni fizioterapiji, težavah pri gospodinjskih opravilih, obiskovanju zdravniških pregledov ter šesttedenskem jemanju močnih zdravil utemeljujejo prisojo odškodnine v višini 2.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

17. Utemeljen je pritožbeni očitek, da v okvir primarnega strahu ni mogoče uvrstiti strahu, ki ga je tožnica trpela zaradi neposredne nevarnosti, ko je v temi zasledovala begunca. Ta strah sodišče prve stopnje zmotno uvršča med primarni strah. Je pa v okvir primarnega strahu mogoče šteti tožničin strah, ker je z glavo udarila tik ob železniški tračnici ter sekundarni strah za izid zdravljenja, ki se je izrazil v njenem strahu, da se ji bo razvil rak na prsih in strah za restitucijo gibalne funkcije ter moči. Ker je policistka, so njene gibalne funkcije in moč še posebej pomembne. Glede na zatrjevan obseg strahu prisojeni znesek v višini 600 EUR po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni pretiran.

18. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil tožnici priznan znesek v višini 1.000 EUR. Pritožba s posplošenim zatrjevanjem, da tožnica trajnih posledic nima, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Že v tožbi je tožnica zatrjevala obstoj trajnih posledic, ki se kažejo v občasnih bolečinah v prsnem košu, zmanjšani fizični moči telesa, bolečinah pri dvigovanju in prenašanju bremen. Omejena je pri športnih aktivnostih, manj je sposobna izvajati določene aktivnosti (mete) pri vajah samoobrambe, manj je sposobna obvladati osebe, ki se upirajo, odrivati težke predmete ali osebe, ki se upirajo, pa tudi za rekreativne dejavnosti z elementi zamaha z desno zgornjo okončino ter upogibanje in rotacijo v levo (borilni športi). Navedeno pritrjuje ugotovitvi izvedenca, da so njene sposobnosti za delo manjše. Morebitne nejasnosti glede zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa bi morala toženka pravočasno uveljavljati in predlagati dodatna izvedenčeva pojasnila. Nikakor pa ni utemeljenih razlogov, ki bi govorili v prid toženkinemu zavzemanju za postavitev novega izvedenca.

K pritožbi zoper sklep z dne 15. 5. 2019

19. V dopolnilnem in popravnem sklepu je sodišče prve stopnje tožnici dodatno priznalo še sodno takso za vloženo tožbo v višini 240 EUR, kar ob upoštevanju njenega uspeha v pravdi zvišuje njene pravdne stroške z zneska 1.705,75 EUR na 1.897,75 EUR. Toženkina pritožba meni, da je odločitev sodišča napačna in pri tem opozarja na sklep II Cp 741/2017. 20. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da popravni sklep ni sredstvo, s katerim bi bilo mogoče popravljati napačno odločitev sodišča, četudi se ta nanaša na odmero pravdnih stroškov. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za drugačno situacijo, saj prvo sodišče o priglašeni postavki iz naslova sodnih taks v sodbi ni odločilo. Skladno z določbo 325. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 326. člena istega zakona je bil izdan dopolnilni sklep, s katerim je sodišče odločilo še o zahtevku za povračilo sodne takse. Ker v danem primeru ne gre za povsem primerljivo situacijo z zadevo, ki jo izpostavlja pritožba – v obravnavani zadevi je sodišče med drugim postopalo v skladu z določbo 325. člena – so pritožbeni očitki neutemeljeni.

21. Ker pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v povezavi z 2. točko 365. člena istega zakona).

22. Toženka s pritožbama ni uspela, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožničin odgovor na pritožbo ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).