Jedro

K nesreči je prispeval tudi tožnik, saj je vozil na kolesu, ki ni bilo primerno za nočne razmere. Spredaj je imelo le odsevnik, voziti pa bi moral tudi bliže desnemu robu vozišča.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev dela zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (33.500,00 SIT). Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata tožniku plačati 1.133.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.500,00 SIT od 20.9.1992, od zneska 17.500,00 SIT od 20.9.1992 do 19.7.1999 ter od zneska 1.130.720,00 SIT od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnika je zavezalo, da mora prvi toženi stranki povrniti 188.198,40 SIT, drugi toženki pa 250.708,40 SIT stroškov postopka, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati 3.863.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.500,00 SIT od 20.9.1992 do plačila, od zneska 3.860.720,00 SIT pa od 18.2.2002 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 17.500,00 SIT od 20.9.1992 do 19.7.1999, medtem ko se višji tožbeni zahtevek zavrne. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je še zavezalo, da morata tožniku povrniti 198.534,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2002 dalje ter 49.064,40 SIT stroškov pritožbenega postopka. V razlogih je pojasnilo, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka 10 % ter da bi bil (brez zmanjšanja odškodnine zaradi delne oprostitve odškodninske odgovornosti) za telesne bolečine upravičen do 3.000.000,00 SIT, za strah do 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa do 4.000.000,00 SIT zadoščenja.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) vidi v dolgotrajnem postopku, nelogičnih odločitvah sodišč v prejšnjih fazah postopka, v "smešni in ponižujoči" odškodnini v višini 1.133.220,00 SIT, ki mu jo je dosodilo sodišče prve stopnje, ter v tem, da "takšna nihanja in razkoraki pri presoji odškodnin kažejo gotovo na dejstvo, da je sodba sama po sebi in glede izreka nerazumljiva, da so izvedeni dokazi v nasprotju z izrečenimi odškodninami, skratka odškodnine so se gibale po posameznih sodbah s faktorjem štiri oziroma petkrat". Meni, da s tem, ko ni vozil dovolj blizu desnemu robu vozišča ter brez luči, ni prispeval k škodnemu dogodku. Nesrečo je povzročila druga toženka, ker je zapeljala na nasprotni vozni pas. Neutemeljeno je stališče, da tega ne bi storila, če bi bilo tožnikovo kolo osvetljeno. Druga toženka je namreč "bodisi zaspala, ali pa je v avtomobilu počela vse kaj drugega, kot da bi avto vozila". Tožnik bi konec koncev lahko tudi prehiteval drugega kolesarja po svojem voznem pasu in pri tem zavzel dva metra širine. V tem primeru ne bi bil sokriv, če bi druga toženka vanj trčila, ker bi zapeljala na njegov vozni pas. Čeprav tožnik ni vozil dovolj blizu desnemu robu vozišča, in čeprav ni imel svetilke z lastno energijo, bi druga toženka vseeno zapeljala na njegovo polovico cestišča. Do nesreče je prišlo tudi zaradi njene neprimerne hitrosti.

Tožnik je utrpel številne in izjemno hude telesne poškodbe. Osemnajst dni je bil v nezavesti in na oddelku za intenzivno nego. Številne poškodbe od zloma lobanjskega dna do zloma stegnenice predstavljajo vsaka zase hudo telesno poškodbo. Praktično si razen zloma vseh udov in glave ni mogoče predstavljati težje poškodbe. Dosojen znesek odškodnine za telesne bolečine je zato bistveno prenizek.

Nesprejemljivo je tudi stališče, da kljub številnim operacijam pri tožniku ni podana skaženost. Ne samo zaostajanje ustnic, tudi poškodba glave z brazgotino in poškodba goleni z operacijo predstavljajo skaženost. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku so namreč ostali epileptični napadi, zaradi česar je omejen pri izbiri poklica. Omejen je tudi pri športnih aktivnostih, pogosto je utrujen, trpi glavobole ipd.

Končno je zmotno tudi stališče pritožbenega sodišča, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati revaloriziran znesek, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ta revalorizacija ne prihaja v poštev, saj gre za "osnoven pravnomočno prisojen znesek, ki se nikakor ne revalorizira, temveč se od prisojenega zneska obračunavajo zamudne obresti".

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

1. O nedovoljenosti revizije Zahtevki za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo imajo različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Različna je njihova pojavna oblika, različni pa sta tudi pravni podlagi (200. člen in 185. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Pravica do revizije se zato ugotavlja ločeno za zahtevke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in ločeno za zahtevke za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (41. člen ZPP). In ker zavrnjeni del zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ne presega 1.000.000,00 SIT (znaša namreč 33.500,00 SIT), revizija zoper ta del sodbe ni dovoljena (drugi odstavek 267. člena ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

2. O neutemeljenosti revizije

2.1. O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka Tožnik utemeljuje očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s trditvami o dolgotrajnosti postopka, o nelogičnih odločitvah sodišč v prejšnjih fazah postopka, o "smešni in ponižujoči" odškodnini v višini 1.133.220,00 SIT, ki mu jo je dosodilo sodišče prve stopnje, ter s stališčem, da "takšna nihanja in razkoraki pri presoji odškodnin kažejo gotovo na dejstvo, da je sodba sama po sebi in glede izreka nerazumljiva, da so izvedeni dokazi v nasprotju z izrečenimi odškodninami, skratka odškodnine so se gibale po posameznih sodbah z faktorjem štiri oziroma petkrat". Take "argumentacije" očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ne razume in zato na njo tudi ne more (razumno) odgovoriti. Vse, kar lahko v tej zvezi pojasni, je, da sta tako izrek izpodbijane sodbe kot njena obrazložitev jasna, razumljiva in konsistentna ter da vsekakor omogočata njen preizkus.

2.2. O revizijskem preseganju dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Ko revizija navaja dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka, včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer, da je "druga toženka bodisi zaspala ali v avtomobilu počela vse kaj drugega kot da bi avto vozila", da bi zapeljala na nasprotno stran ceste, tudi če bi bilo tožnikovo kolo pravilno osvetljeno, da je prišlo do nesreče tudi zaradi njene neprimerne hitrosti, da je tožnik v nesreči utrpel tudi zlom stegnenice, da je prestal številne operacije, da so mu kot trajna posledica poškodbe ostali epileptični napadi ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

2.3. O delni oprostitvi odškodninske odgovornosti

2.3.1. Splošno Druga toženka (in za njo prva tožena stranka, pri kateri je imela zavarovano odgovornost) je kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovorna za škodo. Vendar če je oškodovanec deloma "kriv" za škodo (kar po utrjenem stališču sodne prakse pomeni, da je z nedopustnim ali neprevidnim ravnanjem prispeval k nastanku škode), se imetnik nevarne stvari deloma oprosti odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR). Pri presoji vpliva oškodovančevega ravnanja na odgovornost imetnika nevarne stvari je odločilna teža njegovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar. Pri tem je treba upoštevati tudi (morebitno) nepravilno ravnanje samega imetnika nevarne stvari. Ne zato, ker bi bilo podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost (ta je namreč objektivna), pač pa, ker je oškodovančev delež v obratnem sorazmerju s krivdnim deležem objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari kot drugega udeleženca škodnega dogodka: večja ko je krivda objektivno odgovornega povzročitelja škode, manjši je oškodovančev prispevek k nastanku škode ter s tem delež, za katerega se imetnik nevarne stvari oprosti odgovornosti (prim. pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, 22. in 23.6.1993, Poročilo VS RS I/93, str. 18).

2.3.2. Konkretno Tako je tudi v konkretnem primeru. Glavni vzrok nesreče je v tem, ker je druga toženka s svojim vozilom zapeljala na tožnikov vozni pas in s prednjim delom zadela tožnika, ki se je peljal na kolesu. Vendar je k nesreči prispeval tudi sam, saj se je vozil na kolesu, ki ni bilo primerno za nočne razmere. Spredaj je imelo le odsevnik, čeprav bi moralo biti opremljeno z belo svetilko na sprednji strani (in z rdečo na zadnji strani). Sodišče prve stopnje je ugotovilo (pritožbeno sodišče pa to ugotovitev sprejelo kot pravilno), "da če bi tožnik imel na kolesu prižgano belo svetilko na sprednji strani, bi ga druga toženka gotovo opazila prej in nanj tudi lahko reagirala". Če temu dodamo še dejstvo, da tožnik ni (povsem) upošteval pravila, da mora kolesar voziti čim bliže desnemu robu vozišča ter da je zasedal pas, ki je bil širok 1,55 m (če bi vozil v širini 1,2 m od roba vozišča, bi druga toženka lahko peljala mimo, oziroma vsaj ne bi direktno trčila), se pokaže, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki oprostilo odgovornosti za 10 % (tretji odstavek 177. člena ZOR). Čeprav je krivda druge toženke težja od nepravilnega ravnanja tožnika, njegovega prispevka ne more povsem izničiti, saj morajo tudi kolesarji skrbeti za lastno varnost, zlasti pri vožnji v nočnih razmerah.

2.4. O višini zadoščenja Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na četrti in peti strani sodbe sodišča druge stopnje in razloge na šesti, sedmi in osmi strani sodbe sodišča prve stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Revizijsko sodišče sprejema tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožnik (ker pri njem ni podana vidna sprememba zunanjosti) ni upravičen do zadoščenja za duševne bolečine zaradi skaženosti. Duševne bolečine zaradi skaženosti so namreč posebna vrsta škode, ki izhaja iz sprememb na oškodovančevem telesu ali iz drugih sprememb, ki so povezane z oškodovančevo zunanjostjo (t.i. objektivni element skaženosti - prim. Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. II/86, str. 10). Če teh sprememb ni, oziroma niso vidne, potem tudi ni podlage za odškodnino iz tega naslova.

2.5. Glede valorizacije že plačanih zneskov zadoščenja Neutemeljen je tudi revizijski očitek, "da je zmotno stališče Višjega sodišča, ko pri odmeri odškodnine upošteva revaloriziran znesek prvostopenjskega sodišča, ki je bil prisojen", ter da je bila "ta revalorizacija opravljena nepravilno in je sodišče ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju razlike in ponovni razsodbi", saj "gre za osnoven pravnomočno prisojen znesek, ki se nikakor ne revalorizira, temveč se od prisojenega zneska obračunavajo zamudne obresti".

Pritožbeno sodišče namreč ni valoriziralo tožniku prej dosojenega zneska, pač pa že plačan znesek odškodnine. Tak obračun je pravilen, saj je v skladu z utrjenim stališčem sodne prakse, da se že plačani zneski odškodnine valorizirajo (prim. sodbe VS RS, II Ips 956/94 z dne 24.9.1996, II Ips 442/92 z dne 27.1.1993, II Ips 252/97 z dne 8.10.1998 in številne druge). Z valorizacijo delnih plačil na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje se omogoča primerljivost in uporaba enakih kriterijev za obe pravdni stranki. Ker se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, je treba enak kriterij (valorizacije) uporabiti tudi za delna plačila.

Ker je revizija neutemeljena jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).