Jedro

Izpodbijani sklep je kot del sklepa o dedovanju izdalo sodišče v zapuščinskem postopku, v katerem se med drugim ugotavlja, katero premoženje sestavlja zapuščino (162. člen zakona o dedovanju - ZD) in kar je tudi predmet izpodbijanega sklepa. Dedovanje se lahko omeji do vrednosti prejete socialne ali druge pomoči (prvi odstavek 128. člena ZD), odločitev o tem pa je del sklepa o dedovanju (četrti odstavek 214. člena ZD). Z izpodbijano odločbo je bilo torej odločeno ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku. Potemtakem ne gre za odločitev, ki ne bi sodila v ta postopek.

Ob opisani ugotovitvi pa se seveda pojavi vprašanje, ali je revizija dovoljena (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP). Odgovor na to vprašanje pa je negativen. V 163. členu ZD je res določeno, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom (ZD) drugače določeno. Vendar pa subsidiarna uporaba ZPP v zapuščinskem postopku, kar zadeva revizijo, ne pride v poštev zaradi njene pravne narave, saj gre za izredno pravno sredstvo. ZPP ureja izredna pravna sredstva (v šestindvajsetem poglavju) tako, da ustrezajo tej vrsti postopka, kar velja tudi za revizijo (drugi odstavek 400. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 382. člena ZPP). Zapuščinski postopek pa sodi po svoji naravi v nepravdni postopek (drugi odstavek 1. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP), v tem postopku pa revizija načeloma ni dovoljena (34. člen ZNP) in ker je ZD, kot rečeno, niti ne omenja, se pokaže, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo obseg zapuščine, ki je ostala po pok. I. Š., vrednost socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejemal od Centra za socialno delo in ki znaša 2.683.809,82 SIT, ter odločilo, da postane zapuščina v vrednosti dane socialne pomoči in ki jo predstavljajo nepremičnine s parc. št. 1590 in 1594, 1729, 96 in 558 ter 1758, 218, 569, 853, 477, 1957, 1976/4, 1272, 320, 375/37, 1193, 1436 in 1559, vse k.o. S., last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki mora plačati Občini P., ki je zapustniku dajala socialno pomoč, vrednost socialne pomoči v znesku 2.683.809,82 SIT.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče druge stopnje pritožbi Republike Slovenije delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v drugem odstavku točke B in v prvi alinei točke C tako spremenilo, da je iz zapuščine izločeno premoženje dodelilo v last Republiki Sloveniji in ne Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kot je odločilo sodišče prve stopnje. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnuje je vložila pravočasno revizijo Republika Slovenija in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili določbo 128.člena zakona o dedovanju ter določbe zakona o socialnem varstvu. Po zakonu o socialnem varstvu je potrebno sredstva, ki so bila dana kot denarna pomoč upravičencem, šteti za državna sredstva, tedaj za sredstva Republike Slovenije. Zato je le Republika Slovenija upravičena do dela premoženja osebe, ki je prejemala socialno pomoč. Republika Slovenija je na področju socialno varstvene dejavnosti vstopila v vse pravice in obveznosti nekdanjih občin. Zato Občini P. ni dolžna povrniti zneska v višini 2.683.809,82 SIT, kolikor znaša na dan 1.7.1994 valorizirana denarna pomoč, ki jo je prejemal pok. I. Š.. Reviziji naj se zato ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da Republiki Sloveniji ne bo potrebno povrniti Občini P. zneska 2.683.809,82 SIT.

Revizija ni dovoljena.

Izpodbijani sklep je kot del sklepa o dedovanju izdalo sodišče v zapuščinskem postopku, v katerem se med drugim ugotavlja, katero premoženje sestavlja zapuščino (162. člen zakona o dedovanju - ZD) in kar je tudi predmet izpodbijanega sklepa. Dedovanje se lahko omeji do vrednosti prejete socialne ali druge pomoči (prvi odstavek 128. člena ZD), odločitev o tem pa je del sklepa o dedovanju (četrti odstavek 214. člena ZD). Z izpodbijano odločbo je bilo torej odločeno ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku. Potemtakem ne gre za odločitev, ki ne bi sodila v ta postopek.

Ob opisani ugotovitvi pa se seveda pojavi vprašanje, ali je revizija dovoljena (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP). Odgovor na to vprašanje pa je negativen. V 163. členu ZD je res določeno, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom (ZD) drugače določeno. Vendar pa subsidiarna uporaba ZPP v zapuščinskem postopku, kar zadeva revizijo, ne pride v poštev zaradi njene pravne narave, saj gre za izredno pravno sredstvo. ZPP ureja izredna pravna sredstva (v šestindvajsetem poglavju) tako, da ustrezajo tej vrsti postopka, kar velja tudi za revizijo (drugi odstavek 400. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 382. člena ZPP). Zapuščinski postopek pa sodi po svoji naravi v nepravdni postopek (drugi odstavek 1. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP), v tem postopku pa revizija načeloma ni dovoljena (34. člen ZNP) in ker je ZD, kot rečeno, niti ne omenja, se pokaže, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena.

Gre torej za revizijo, ki je bila vložena proti odločbi v postopku (zapuščinskem), v katerem ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).