Jedro

Lojalnost osebe nemške narodnosti je podana, če je njeno ravnanje prineslo oprijemljive koristi slovenskemu narodu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.11.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30.9.2004, s katero je prvostopni upravni organ ugotovil, da A.A., rojen 23.4.1923 v Ljubljani, sin E.A. in M.A., rojene H., ni državljan RS in da se po predpisih, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za jugoslovanskega državljana. Z isto odločbo je tožena stranka tudi zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 10.10.1990 za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva tožnika kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Z Zakonom o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 z dne 5.7.1946, v nadaljevanju ZDrž) je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Tega dne je namreč začel veljati Zakon o državljanstvu DFJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4.12.1948, velja od dneva objave v Uradnem listu) pa je uveljavil nov 2. odstavek 35. člena ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Med strankama v upravnem postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik nemške narodnosti in da je v relevantnem obdobju do uveljavitve novele dne 4.12.1948 živel v tujini. Sporno je bilo le vprašanje lojalnosti. Tožniku je bila dana možnost dokazovanja lojalnosti. Presojati je treba le dokaze, ki so bili izvedeni zaradi ugotavljanje tožnikove lojalnosti. Upoštevajo se lahko le konkretna ravnanja in dejanja posameznikov, zato lojalno ravnanje enega izmed članov družine ne pomeni samodejno tudi lojalnosti vseh ostalih članov družine. Tožnik je bil rojen 23.4.1923, in ob začetku vojne po takrat veljavni zakonodaji še mladoleten. 21 let je dopolnil 23.4.1944. Pri odločanju glede obstoja nelojalnosti mladoletne osebe je treba upoštevati tudi starost. Zgolj sklicevanje na bivanje v tujini ne zadošča kot dokaz lojalnosti. Tožnik je bil član Kulturbunda, domneva nelojalnosti pa velja tudi, če neka oseba nemške narodnosti ni bila članica Kulturbunda. Mnenje komisije, ki ima pristojnost, da v zadevah ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopkih denacionalizacije podaja mnenje o tem, ali je stranka izpodbila domnevo nelojalnosti osebe, ki je bila mladoletna ob uveljavitvi ZDrž, ni zavezujoče. Mnenje te komisije ni predpisano kot zakonski pogoj v postopku ugotavljanja državljanstva, zato dejstvo, da tožena stranka ni pridobila mnenja komisije, ne vpliva na presojo zakonitosti. Na odločitev tudi ne vpliva sklicevanje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 23.3.2006, saj je to obravnavalo le vprašanje sojenja v razumnem roku.

Tožnik uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Upravno sodišče bi moralo hkrati in skupaj presojati lojalnost staršev in osebno tožnika, saj bi le tako lahko podalo objektivno oceno njegovega medvojnega ravnanja. Starši, predvsem oče E., so sodelovali z OF, intenzivno in kontinuirano podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Ta okoliščina bi se morala šteti tudi v tožnikovo korist. Med vojno je sprva študiral v Avstriji zato, da ga Italijani ne bi odpeljali v Gonars. Ker je prihajal iz italijanskega zasedbenega območja, mu ni bilo treba služiti v nemški vojski, razen če bi se sam prijavil. Tega ni storil in tudi po letu 1943 je napravil vse, da se je izognil služenju v nemški vojski. V Avstriji se je družil s Slovenci in je moral delati skupaj z drugimi tujci. Ni bil član Kulturbunda. Seznam Kulturbundovcev ni verodostojen dokaz, saj je sestavljalec tega sekundarnega gradiva na seznam uvrstil vse člane družine A., tudi že zdavnaj mrtve. Upravno sodišče se je brez razloga izognilo priskrbetju mnenja komisije pri Vladi RS "ki ima pristojnost, da v postopkih denacionalizacije podaja mnenje o tem, ali je stranka izpodbila domnevo nelojalnosti osebe, ki je bila mladoletna ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ". Vrhovno sodišče je opozoril tudi na 34. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, opr. št. 47825/99 z dne 23.3.2006, ki naj bi vsebovala zanj ugodno pravno stališče. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnik v reviziji izpodbija dejanske ugotovitve upravnih organov in sodišča prve stopnje glede svojega članstva v Kulturbundu. Ker pa glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 v reviziji ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev, da je tožnik bil član Kulturbunda.

Materialno pravo po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni bilo zmotno uporabljeno.

V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev sprejelo Ustavno sodišče RS v postopkih odločanja o ustavni pritožbi (na primer Up 299/01 z dne 9. 7. 2001, Up-461/01-7 z dne 10.1.2002, Up-2/02-9 z dne 28.2.2002, Up 525/2004 z dne 9.12.2004) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (odločba X Ips 678/2006-6). Oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna, mora imeti možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. V obravnavani zadevi je bila tožniku dana možnost, da izpodbije domnevo nelojalnosti. Res je pri presoji tožnikovega ravnanja treba upoštevati tudi njegovo starost. Tožnik je bil namreč v času, ko se je začela druga svetovna vojna v Jugoslaviji, po tedaj veljavnih predpisih še mladoleten. Polnoleten je postal 23.4.1944. Vendar pa sta upravno sodišče in tožena stranka pravilno povedala, da je bil tožnik med drugo svetovno vojno že toliko star, da se je zavedal svojega ravnanja in je zmogel oblikovati svojo voljo.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti, tudi če se upošteva njegova mladoletnost do 23.4.1944. Tožnik bi dokazal, da je bilo njegovo ravnanje lojalno, če bi to ravnanje prineslo oprijemljive koristi slovenskemu narodu. Zgolj bivanje v tujini, to je v Avstriji, izogibanje služenju v nemški vojski, poslušanja radia Beromunster, pogovarjanje s Slovenci na samem v slovenščini, še niso takšne konkretne okoliščine oziroma kontinuirano aktivno ravnanje v korist slovenskemu narodu, ki bi zadosti prepričljivo izpodbilo domnevo nelojalnosti. Tudi trditev, da so starši podpirali Osvobodilno fronto, ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti, saj tožnik po lastnih navedbah z domačimi v Ljubljani do konca druge svetovne vojne ni imel stikov. Torej niti ni mogel aktivno sodelovati pri pomoči svojih staršev Osvobodilni fronti, če je ta sploh obstajala.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji odločbi opr. št. 47825/99 z dne 23.3.2006, pod 2, to je v točkah 30 do 34, le povzelo stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. To odločbo Ustavnega sodišča RS pa je Vrhovno sodišče RS uporabilo v tej zadevi.

Neutemeljen je revidentov očitek, da si Upravno sodišče ni preskrbelo mnenja komisije, za katero revident navaja, da "ima pristojnost, da v postopkih denacionalizacije podaja mnenje o tem, ali je stranka izpodbila domnevo nelojalnosti osebe, ki je bila mladoletna ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ". Vrhovno sodišče RS se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da pridobitev mnenja te komisije ni z zakonom določen pogoj v postopku ugotavljanja državljanstva, zato dejstvo, da to mnenje ni bilo pridobljeno, ni vplivalo na odločitev v zadevi.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).