Jedro

Ker je sodišče prve stopnje štelo za dokazano resničnost žaljivih trditev in tega dejstva zasebni tožilec s pritožbo ni izpodbijal, bi se moralo v nadaljnjih razlogih sodbe omejiti zgolj na presojo, ali je obtoženec resnična dejstva s sicer žaljivo vsebino zatrjeval na žaljiv način, ker pa naj bi dejanje storil ob opravljanju časnikarskega poklica, pa glede na določbo 3. odstavka 169. člena tudi, ali je pri tem ravnal z namenom zaničevanja. Ker sodišče prve stopnje navedene presoje o obstoju kaznivega dejanja razžaltive ni opravilo na tak način, se v razlogih sodbe niti ne ugotavlja, da bi obtoženec dejstva z resnično vsebino raznašal z uporabo žaljivih in zaničevanih izrazov, istočasno pa glede vsebine članka izrecno ugotavlja, da je napisan objektivno in profesionalno, bi moralo že sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi zakona obtoženca oprostiti obtožbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171/1 in 2 KZ. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi zagovornika obtoženca in izpodbijano obsodilno sodbo za storitev kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/2 in 1 KZ spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena KZ v zvezi s 4. odstavkom 171. člena KZ oprostilo obtožbe za storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171/2 in 1 KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega J.M. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi J.M. o p r o s t i obtožbe, da je v M. štev. 25 z dne 19.6.1996 kot novinar M. v članku "Goli in zasmehovani" objavil med drugim tudi sledeče: "Eno zanimivejših slovenskih imen z Golega otoka je D.S., ki je bil eden redkih, če ne edini slovenski "kapo" na otoku. To funkcijo naj bi imeli tisti, ki so jih zlomili in jim oprali možgane; ti so bili pozneje nadzorniki drugih jetnikov. Nekatere priče so izjavile, da je bil marsikdaj tudi korekten." S tem zapisom je neresnično trdil, da je bil D.S. "kapo" na Golem otoku, kar nikdar ni bil. Po 3. odst. člena 96 ZKP mora zasebni tožilec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika ter povprečnino, odmerjeno na 80.000,00 SIT.

Po 2. odst. 105. člena ZKP se zasebni tožilec s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/2 in 1 KZ ter mu izreklo denarno kazen v znesku 500.000,00 SIT, ki naj bi jo plačal v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa tega ne bi storil in če se denarna kazen ne bi dala niti prisilno izterjati, bi bila izvršena tako, da bi sodišče za vsakih začetih 10.000,00 SIT določilo en dan zapora. Obtožencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, zasebnega tožilca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, o seji senata pa naj njega in obtoženca obvesti.

V odgovoru na pritožbo, podanem po izteku 8 dnevnega roka, je pooblaščenec zasebnega tožilca predlagal, naj sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Seje senata sodišča druge stopnje sta se udeležila obtoženec in njegov zagovornik, ki je ustno in pisno dopolnil pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (10. odstavek 169. člena, 279. člen in 2. odstavek 354. člena ZKP), vendar pa je po določbah 1. odstavka 354. člena ZKP pri izrekanju sodbe vezano na opis dejanja iz obtožbe. Zaradi takšnega pravila je večkrat mogoče, da opis dejanja iz obtožnega akta, odvisno od rezultatov dokazovanja, obsega znake večih kaznivih dejanj. Tako bo lahko opis kaznivega dejanja, ki bo vseboval znake kaznivega dejanja poskusa umora, vseboval tudi znake dokončanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Če bo sodišče z oceno dokazov ugotovilo, da je storilec sicer prizadejal hudo telesno poškodbo, s katero je bilo ogroženo življenje oškodovanca, istočasno pa bo tudi ugotovilo, da ni mogoče dokazati storilcu naklepa v smeri kaznivega dejanja poskusa umora, bo moralo presojati, ali obtoženec ni storil kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Če bi izreklo le oprostilno sodbo zaradi kaznivega dejanja poskusa umora, bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ne bi popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

Opis dejanja, ki vsebuje znake kaznivega dejanja obrekovanja po členu 170 KZ, praviloma vsebuje tudi znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171 KZ, lahko pa tudi znake kaznivih dejanj razžalitve po členu 169 KZ in očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po členu 173 KZ. Če bo sodišče, ko bo odločalo na podlagi obtožbe, ki bo vsebovala znake kaznivega dejanja obrekovanja, štelo za dokazano, da je sicer obtoženec zatrjeval ali raznašal dejstva, ki lahko škodijo časti in dobremu imenu oškodovanca, da pa ni dokazano, da so ta dejstva objektivno neresnična oziroma, da jih je obtoženec kot neresnična vedoma raznašal, kar vse so zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja, bo moralo presojati, ali obtoženec ni storil kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171 KZ. To kaznivo dejanje je podano že v primeru, če obtoženec trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu drugega. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje ugotovitev o zatrjevanju ali raznašanju žaljivih dejstev in zavest oziroma privolitev storilca v tako posledico. Ko pa sodišče odloča o obstoju kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, mora upoštevati določbe 4. odstavka 171. člena KZ, ki določajo, da se obdolženec, če dokaže resničnost svoje trditve, ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznijo za razžalitev ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. V določbah 4. odstavka 171. člena KZ je predpisano pravilo, da ni prepovedano zatrjevati ali raznašati dejstev, ki sicer lahko škodijo časti in dobremu imenu drugega, če so ta dejstva resnična, oziroma, če je bil glede resničnosti le-teh storilec v opravičljivi zmoti, vendar pod pogojem, da se resnična dejstva ne raznašajo na žaljiv oziroma celo zaničevalen način. Če sodišče na podlagi ocene dokazov ugotovi, da je dokazana resničnost zatrjevanih žaljivih dejstev, oziroma, da je imel storilec utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, če torej tako ugotovi, da so podani razlogi iz 4. odstavka 171. člena KZ, ki izključujejo kaznivost za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, mora opraviti tudi presojo, ali v dejanju, ki je opisano v obtožnem aktu, niso podani znaki kaznivega dejanja razžalitve oziroma očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. Pri tej presoji pa se sodišče ne bo več smelo ukvarjati z vsbino zatrjevanih žaljivih dejstev, temveč le z načinom njihovega raznašanja, oziroma zatrjevanja. Storilec, ki dokaže resničnost svoje trditve, oziroma utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, bo kaznovan za kazniva dejanja razžalitve po členu 169 KZ le, če bo iz opisa dejanja izhajalo, da je resnična dejstva zatrjeval oziroma raznašal na žaljiv način, če pa bo šlo za storilca, ki se je žaljivo izrazil pri opravljanju časnikarskega poklica, oziroma drugih dejavnosti, ki so naštete v 3. odstavku 169.člena KZ pa le, če bo dokazan storilčev namen zaničevanja.

Ob upoštevanju opisanih pravnih razlag, je sodišče druge stopnje preizkušalo izpodbijano sodbo v zvezi s pritožbenimi navedbami obtoženčevega zagovornika. Čeprav zasebna tožba obtožencu očita, da je v svojem članku navedel neresnično trditev, da je bil zasebni tožilec "kapo" na Golem otoku, se sodišče druge stopnje strinja s presojo sodišča prve stopnje, da opis dejanja v zasebni tožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja obrekovanja po členu 170 KZ, kar je ves čas kazenskega postopka zatrjeval tudi obtoženčev zagovornik. Za obstoj tega kaznivega dejanja bi opis moral vsebovati očitek, da je obtoženec neresnične trditve raznašal vedoma, torej vedoč, da so neresnične. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da bi bilo dejanje, opisano v izreku zasebne tožbe, ob izkazanih dejanskih in pravnih podlagah dovoljeno pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po členu 171 KZ. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v svoji sodbi, na podlagi ocene obtoženčevega zagovora in izvedenih dokazov ugotovilo, da je obtoženec dokazal resničnost svojih trditev in da so zato dane podlage za uporabo določbe 4. odstavka 171. člena KZ o nekaznivosti storilca za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Sodišče prve stopnje je sicer postopalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da so dokazane okoliščine, ki izključujejo kaznivost za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, preizkusilo, ali v opisanem ravnanju obtoženca niso podani znaki kaznivega dejanja razžalitve. Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbenimi izvajanji obtoženčevega zagovornika, v kolikor ta uveljavlja, da sodišče prve stopnje ob tem preizkusu ni pravilno uporabilo določb 4. odstavka 171. člena KZ. Kot je že bilo pojasnjeno, bi se moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je dokazana resničnost žaljivih trditev, omejiti le na presojo, ali je obtoženec resnična dejstva s sicer žaljivo vsebino, zatrjeval na žaljiv način, ker pa naj bi dejanje storil pri opravljanju časnikarskega poklica, pa glede na določbe 3. odstavka 169. člena KZ še, ali je obtoženec pri tem ravnal z namenom zaničevanja. Žaljiv način in zaničevalni namen pa bi lahko izhajala le iz uporabljenih izrazov, če bi obtoženec resnična dejstva zatrjeval z uporabo žaljivih in zaničevanih izrazov in če bi tudi iz celotne vsebine objavljenega članka izhajal obtoženčev zaničevalni namen. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da sodišče prve stopnje navedene presoje o obstoju kaznivih dejanj razžalitve ni opravilo na tak način, saj v razlogih sodbe niti ne ugotavlja, da bi obtoženec dejstva z resnično vsebino raznašal z uporabo žaljivih in zaničevalnih izrazov, pri čemer pa glede siceršnje vsebine članka celo izrecno ugotavlja, da je napisan objektivno in profesionalno. Obstoj kaznivega dejanja razžalitve torej ugotavlja z analizo vsebine zatrjevanih dejstev, za katera pa je pred tem ugotovilo, da so resnična. Ob takih dejanskih ugotovitvah bi zato moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi zakona, sklicujoč se na določbe 4. odstavka 171. člena KZ, obtoženca oprostiti obtožbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ.

Ker s strani zasebnega tožilca oziroma njegovega pooblaščenca ni bila vložena pritožba, ki bi izpodbijala pravilnost navedenih dejstev, je moralo sodišče druge stopnje šteti, da so bila le-ta pravilno ugotovljena in je zato v skladu s pooblastilom iz 1. odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena KZ v zvezi s 4. odstavkom 171. člena KZ oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih 3. odst. 96. člena ZKP, povprečnina pa je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti kazenskega postopka.