Jedro

Prispevki sorodnikov bivših zakoncev pri gradnji hiše se štejejo za prispevek celotni družini in ne kot prispevek le tistemu od zakoncev, s katerim so sorodstveno povezani. Ker zatrjevanega prispevka toženčevega očeta in toženčevega strica ne gre šteti kot izključni prispevek toženca k ustvarjanju skupnega premoženja, sodišču ni bilo treba ugotavljati vrednosti teh prispevkov, tako da s tem, ko izvedenec ni ocenjeval teh vrednosti, ni prišlo do nobene kršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah III in V izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 932,69 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe (točka I izreka izpodbijane odločbe) in presodilo, da v skupno premoženja pravdnih strank sodi več v izreku sklepa natančno navedenih nepremičnin (točka II izreka), da je delež tožeče stranke (tožnica) na skupnem premoženju 70 % in delež tožene stranke (toženec) 30 % (točka III izreka), kar je zahtevala tožnica več glede deležev (do 80 %) je zavrnilo (točka IV izreka) in sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 40 % potrebnih pravdnih stroškov (točka V izreka).

2. Pritožuje se toženec zoper III. in V. točko izreka odločbe, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni izpodbijano odločitev tako, da določi enake deleže pravdnih strank na skupnem premoženju in tožnici naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno naj zadevo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Meni, da je sodišče upoštevalo tudi navedbe tožnice, ki jih ne bi smelo, ker so prepozne, saj se materialno procesno vodstvo na njih ni nanašalo. Ni mogoče upoštevati dodatnih navedb o vložku 15.000 EUR posebnega premoženja tožnice v hišo, saj je bila že v letu 2007 v celoti opremljena, denar pa je tožnica prejela v letu 2010. Tožnica trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla, njene navedbe tudi v ponovljenem sojenju ostajajo neizkazane. Prekludirana je tudi glede navedb o popoldanskem zaslužku, saj se je sodišče prve stopnje o tem izreklo že v prejšnji sodbi. Sam je v skupno premoženje prispeval celotno kupnino za avto BMW, to je 40.000 DEM. Zmoten je preračun, da 30.000 nekdanjih DEM sedaj predstavlja 15.000 EUR. Treba je upoštevati inflacijo, menjalno razmerje ne more predstavljati zgolj nominalne vrednosti, temveč realno tržno vrednost vozila. Če sodišče z ustreznimi znanji ne razpolaga, bi moralo angažirati izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Upoštevati bi moralo, da je iz naslova kupnine za BMW v skupno premoženje vložil 40.000 EUR posebnega premoženja. Kot njegovo posebno premoženje bi moralo upoštevati tudi očetov finančni prispevek in pomoč pri gradnji. Oče je opravil 280 do 300 voženj in prispeval gramoz, pesek za estrihe in omet, kar ocenjuje na znesek minimalno 80.000 EUR, vendar sodišče predlaganega dokaza (izvedenca) za oceno del ni izvedlo. Oče mu je neposredno izročil tudi 20.000 EUR, kar je dokazano s prepričljivo izpovedbo. Tudi stric A. A. mu je z izvedbo elektroinštalacij pomembno pomagal pri gradnji hiše in izrecno je navedel, da je pomagal le njemu. Izvedenec gradbene stroke tudi teh del ni ovrednotil, sodišče pa tega vložka nepravilno ni štelo za njegovo posebno premoženje. Sodišče ni pojasnilo, kakšno vrednost nepremičnin tožnice šteje za njen vložek posebnega premoženja v ugotovljeno skupno premoženje. Poleg tega točka 25 izpodbijane sodbe ne povzema pravilno dopolnitve izvedenskega mnenja, ker v vrednotenje zemljišč ni vštelo parcel 528/1 in 528/2 in 530. Že pred ponovljenim postopkom je dokazal, da je imel skozi celotno obdobje trajanja življenjske skupnosti bistveno višje prihodke kot tožnica. V obdobju od 1995 do 2005 je prejemal 10-krat več dohodkov kot tožnica, od leta 2005 pa do prenehanja zakonske zveze v letu 2018 pa je prejemal okoli 5.000 EUR mesečno, toženka pa od 1.500 do 2.000 EUR. Da je imel visoke dohodke tudi v zadnjem obdobju skupnosti, potrjuje dejstvo, da je najeti znesek kredita 30.000 EUR v celoti povrnil v letu 2012 z mesečnimi nakazili v višini 2.500 EUR. Da je bil uspešen poslovnež so potrdile tudi priče. Če bi imel res minimalno plačo, kot jo je v poslovnih knjigah prikazovala tožnica, gradnja hiše in nakup notranje opreme ob preživljanju treh otrok ne bi bila mogoča. To je sodišče pravilno upoštevalo v prvotni sodbi, v ponovljenem postopku pa je zgolj na podlagi dodatnih in prekludiranih navedb tožnice upoštevalo zatrjevani popoldanski dohodek tožnice in v preglednici prikazane dohodke za obdobje 2011 do 2016. Popoldanskih dohodkov tožnica ni dokazala, njene navedbe so bile pavšalne. Meni, da tožnica na skupnem premoženju ne more uspešno uveljavljati višjega deleža od polovičnega.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo prereka vse pritožbene navedbe, pritrjuje pa sodbi sodišča prve stopnje in predlaga višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že razsodilo, višje sodišče pa je s sodbo in sklepom I Cp 1282/2021 sodbo glede odločitev, kaj sodi v skupno premoženje pravdnih strank, njunih deležih na skupnem premoženju in o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavljenem delu mora sodišče sojenje ponoviti, kar pomeni, da mora ponovno ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in jih presoditi po relevantnem materialnem pravu. Ni torej vezano ne na ugotovitve ne na svojo presojo v razveljavljeni odločbi in so vse navedbe pritožbe, ki jih toženec utemeljuje z zaključki sodišča prve stopnje v razveljavljeni odločbi, neupoštevne.

6. V odločbi I Cp 1282/2021 je višje sodišče obrazložilo, katera dejstva je treba ugotoviti za pravilno uporabo 51. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ko sodišče opravi materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), mora dati strankama možnost, da navedeta nova dejstva in predlagata nove dokaze, na kar je višje sodišče posebej opozorilo v točki 18 odločbe I Cp 1282/2021. Tožnica je skladno s tem v ponovljenem postopku dopolnila svoje trditve in predlagala dokaze. Gre za navedbe in dokaze o dohodkih pravdnih strank v obdobjih, glede katerih v prvem sojenju ni bilo podatkov, ter o vložku sredstev njenega posebnega premoženja (zapuščine, ki jo je prejela po svojem očetu) v skupno premoženje. Že zato, ker je višje sodišče opozorilo, da je treba ta dejstva ugotoviti v ponovljenem postopku, gre za dopustne novote. Obravnavanje dodatnih navedb pa tudi ni zavleklo reševanja spora (286.a člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej lahko upoštevalo navedbe tožnice v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po prejemu odločbe VSL I Cp 1282/2021, za kaj je porabila 15.000 EUR (zapuščina po pokojnem očetu) in dodatne navedbe o zaslužkih. Ker toženec teh navedb ni prerekal, je ravnalo pravilno, ko jih je štelo za priznane (214. člen ZPP).

7. Višje sodišče v zvezi s sredstvi, ki jih je tožnica prejela na račun zapuščine po očetu, še dodaja, da niti ni pomembno, točno kaj je tožnica za ta sredstva kupila. Tudi če bi jih porabila na primer za hrano, počitnice ali druge potrebe družine, se ob pravilni uporabi materialnega prava šteje, da je svoje posebno premoženje vložila v skupno premoženje. Le če bi bilo dokazano, da je podedovana sredstva porabila izključno za svoje potrebe ali za koga tretjega (ne pa za družino), se ne bi štela kot njen vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Toženec niti navedb o taki uporabi ni podal. 8. Dokazna ocena, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne tožnici ne tožencu ni uspelo izkazati toliko višjega zaslužka od drugega bivšega zakonca, da bi to lahko vplivalo na pridobitev višjega deleža, je skladna metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Toženec v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podal pred razveljavitvijo prve sodbe. Z njimi v pritožbi ne more uspeti, saj mu je sodišče prve stopnje pritrdilo. Verjelo mu je, da je veliko posloval z gotovino in uradno prikazoval nižje dohodke od dejanskih, in sicer zato, ker je upoštevalo v pritožbi izpostavljene trditve, da če bi res zaslužil tako malo, kot je uradno prikazano, ne bi mogli zgraditi take hiše, kot so jo in živeti tako, kot so. Verjelo je tudi izpovedbam prič B. B. in C. C. o dobrem zaslužku toženca in upoštevalo dejstvo, da je vrnil posojilo v višini 30.000 EUR v 12 zaporednih mesečnih obrokih po 2.500 EUR. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je po podatkih v spisu toženčev promet od leta 2011 bistveno upadel in je imel dolgotrajno izgubo. Tožnica je v ponovljenem sojenju konkretizirala navedbe o svojih zaslužkih in naredila primerjavo zaslužkov s toženčevimi (3. točka pripravljalne vloge tožnice z dne 9. 4. 2022). Ker toženec teh navedb ni prerekal, se štejejo za priznane (214. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je zato zaključilo, da je tožnica v letu 2007 poleg plače iz naslova popoldanskega dela prejemala še približno 700 EUR mesečno, v letih 2008 in 2009 približno 800 EUR mesečno, od leta 2009 dalje pa okoli 1.000 EUR mesečno. Dokazala je tudi, da je za toženčevo podjetje in podjetje njegovega očeta brezplačno vodila računovodstvo, kar predstavlja prispevek k nastanku oziroma ohranjanju skupnega premoženja. Glede na navedene ugotovitve višje sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da toženec ni uspel dokazati, da je imel tekom trajanja zakonske zveze bistveno višje dohodke od tožničinih.

9. Skladen z enotno sodno prakso je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se prispevki sorodnikov bivših zakoncev pri gradnji hiše štejejo za prispevek celotni družini in ne kot prispevek le tistemu od zakoncev, s katerim so sorodstveno povezani. Ker zatrjevanega prispevka toženčevega očeta in toženčevega strica ne gre šteti kot izključni prispevek toženca k ustvarjanju skupnega premoženja, sodišču ni bilo treba ugotavljati vrednosti teh prispevkov, tako da s tem, ko izvedenec ni ocenjeval teh vrednosti, ni prišlo do nobene kršitve.

10. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z upoštevanjem in vrednostjo nepremičnin, ki so bile posebno premoženje tožnice, pa so se z gradnjo transformirale v skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče je pri presoji vrednosti nepremičnin izhajalo iz mnenja izvedenca, na katerega toženec ni podal pripomb. Na mnenje izvedenca je pripombe podala le tožnica in izvedenec je na naroku pojasnil, da so pripombe utemeljene glede parc. št. 528/2 k. o. X1 ter mnenje v tem delu dopolnil. Protispisna je pritožbena trditev o neupoštevanju parc. št. 528/1, 528/2 in 530. Tudi ta zemljišča so všteta v izračun vrednosti zemljišč, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. Kot je razvidno iz dopolnitve izvedenskega mnenja, je izvedenec pri izračunu upošteval parc. št. 528/1 v vrednosti 2.146,71 EUR, parc. št. 528/2 v vrednosti 19.330,17 EUR in parc. št. 530 v vrednosti 29.468,77 EUR (list. št. 415 spisa). Po neizpodbijani oceni izvedenca znaša vrednost vseh zemljišč, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, 177.261,13 EUR. Zemljišča, na katerih sta s tožencem zgradila hišo in uredila dvorišče, so bila pretežno tožničino posebno premoženje, le ozek pas zemljišča sta kupila tekom trajanja zakonske zveze. Za pravilno uporabo materialnega prava je treba vrednost teh zemljišč šteti kot tožničin vložek v skupno premoženje. Iz neizpodbijane ocene izvedenca o vrednosti teh zemljišč in razmerju do celotne vrednosti zemljišč, ki sodijo v skupno premoženje (dopolnitev izvedeniškega mnenja, list. št. 114 do 116 spisa) izhaja, da so bila tožničina zemljišča vredna več, kot je štelo prvostopenjsko sodišče, in sicer približno 94 % vrednosti vseh zemljišč (parc. št. 527/1 28,88%, parc. št. 527/2 11,01%, parc. št. 527/3 52,62% in parc. št. 527/4 1,73%). Sodišče bi tako lahko pri odločitvi o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju upoštevalo večji vložek tožnice, kot ga je, kar pa na odločitev višjega sodišča ne more vplivati, saj se tožnica ni pritožila (359. člen ZPP).

11. Enako kot za vložek tožničinega posebnega premoženja velja tudi za vložek toženčevega posebnega premoženja. Tožnica ni oporekala, da je prodal vozilo BMW, ki je bilo njegovo posebno premoženje, in na ta način pridobil denarna sredstva. Da bi jih toženec porabil izključno za svoje potrebe ali potrebe kakšne tretje osebe, ni niti navajala. Tudi trditvi toženca, da je za kupnino od prodanega BMW kupil tudi vozilo, ni oporekala, niti ni trdila, da je za kupnino od BMW kupljeno vozilo uporabljal le za lastne potrebe. Zato je treba kot vložek toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje šteti celotno kupnino za vozilo BMW. Vendar toženec višine kupnine ni dokazal. Trdil je, da je v skupno premoženje vložil 30.000 DEM od prodanega avtomobila, v pritožbi pa še, da je bilo za kupnino kupljeno vozilo vredno 10.000 DEM. Ker je slednje navedel šele v pritožbi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo točno vrednost za kupnino od BMW kupljenega avtomobila. Tudi predlog, naj sodišče ugotovi razmerje DEM/EUR s pomočjo ustreznega strokovnjaka, je toženec brez navedbe upravičenega razloga podal šele v pritožbi in gre skladno z določili 337. člena ZPP za nedopustno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je v okoliščinah konkretnega primera, ko ni bilo trditev strank o preračunu DEM v EUR, pravilno na podlagi splošno znanih dejstev o razmerju DEM/EUR štelo, da je 30.000 DEM približno 15.000 EUR. Ker je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kot vložek posebnega premoženja toženca v skupno premoženje šteti celotno kupnino za prodani BMW, pritožbeno sodišče upošteva navedbe toženca, da je za kupnino nabavil manjše vozilo v vrednosti 10.000 DEM in skladno z obrazloženim glede preračuna DEM/EUR šteje, da je toženec poleg 15.000 EUR vložil še okoli 5.000 EUR posebnega premoženja.

12. Tožnica je dokazala, da je vložila v skupno premoženje približno 35.000 EUR ter parcele, na katerih so zgradili hišo z dvoriščem, toženec pa, da je vložil približno 20.000 EUR, kar je bistveno manj. Ugotovitvam, da nobena od pravdnih strank ni uspela izkazati bistveno višjih dohodkov niti bistveno večje skrbi za varstvo in vzgojo otrok, gospodinjstvo in ohranjanje premoženja, višje sodišče pritrjuje. Glede vzgoje in varstva otrok, prispevka v gospodinjstvu in pri ohranjanju premoženja pritožba nima konkretiziranih navedb. Da so navedbe tožnice o dodatnem popoldanskem zaslužku in razmerju med njenimi zaslužki in zaslužki toženca, ki jih je podala v pripravljalni vlogi, vloženi po razveljavitvi prve odločitve sodišča prve stopnje, upoštevne in zakaj, je že obrazloženo. Ker toženec teh navedb ni prerekal, jih je sodišče prve stopnje na podlagi 214. člena ZPP štelo za priznane ter pravilno ugotovilo, da ne ena ne druga pravdna stranka ni izkazala, da bi tekom trajanja zakonske zveze pridobila bistveno višje dohodke od nasprotne stranke.

13. Toženec presoje, da je tožničin delež na skupnem premoženju 70 %, s pritožbo ni uspel izpodbiti. Prispevki obeh bivših zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja, ki se upoštevajo na podlagi drugega odstavka 59. člena ZZZDR, približno enaki, tožnica pa je v skupno premoženje vložila približno 35.000 EUR, ki jih je pridobila na podlagi dedovanja po očetu, ter zemljišča, ki ob pravilnem izračunu predstavljajo več kot 90 % celotne vrednosti zemljišč, ki sodijo v skupno premoženje, medtem ko je toženec uspel izkazati manjši vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, in sicer približno 20.000 EUR.

14. Stroškovno odločitev toženec izpodbija le pavšalno, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, ki jih ni.

15. Po obrazloženem v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani in ker tudi uradni preizkus izpodbijane odločitve o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju (drugi odstavek 350. člena ZPP) upoštevnih kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih III. in V. točki izreka potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, mora toženec tožnici povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika tožnice in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Glede na v tožbi označeno vrednost spornega predmeta 70.000 EUR (drugi odstavek 44. člena ZPP) je za sestavo odgovora na pritožbo priznalo 1.250 točk (tar. št. 22/1 OT), skladno z tretjim odstavkom 11. člena OT izračunalo 2 % materialne stroške do vrednosti 1.000 točk in 1 % od nadaljnjih 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 764,50 EUR. Skupaj z 22 % DDV znašajo stroški tožnice 932,69 EUR. Toženec jih je dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Vse parcele so v k. o. X, zato sodišče v nadaljevanju ne bo navajalo k. o.