Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa je določal, da v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 6.619.333,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1996 do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala njeno razveljavitev in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. V pritožbi zatrjuje, da poleg generalnega določila 549. čl. ZOR med pravdnimi strankami velja tudi avtonomno pravo, določeno v pogodbi FLO 350/95 z dne 4.12.95 in FLO 390/95 z dne 7.12.95, in sicer predvsem čl. 1 in 2. V 2. čl. teh dveh pogodb je res določeno, da opremo preda v imenu tožnika prodajalec D. d.o.o. Vendar je v zadnjem odstavku 1. čl., katerega je pobijana sodba izpregledala, tudi jasno določeno, da je predmete iz te pogodbe in tudi prodajalca izbrala tožena stranka sama. Vse spore s prodajalcem mora tako nositi tožena stranka sama, vključno z napakami na stvari, tako glede vprašanja, ali gre za pravne ali stvarne napake, kot tudi glede same dobave, bodisi da gre za vprašanje zamude ali neizdobave blaga. Popolnoma enako določa 2. čl. teh pogodb. Po določilu tega člena pogodbi stopita v veljavo tudi v primeru, če pri dobavi blaga pride do zamude. V primeru zamude lahko tako tožena stranka škodo uveljavlja le od dobavitelja opreme. Tako je jasno določeno, da je po pogodbah dolžan tožnik vplačati kupnino za opremo toženčevemu izbranemu dobavitelju, tožena stranka pa plačevati obroke za opremo. Vse terjatve iz napak na opremi, vključno z neizdobavo, so s pogodbama FLO 350/95 in FLO 390/95 prenesene neposredno na toženo stranko in sicer do dobavitelja opreme D. d.o.o. Ker je tožnik denar za opremo nakazal izbranemu dobavitelju opreme s strani tožene stranke, po tem, ko je prejel polog, ki je bil sicer plačan po tretjemu za leasingojemalca, je s tem pogodba stopila v veljavo in je zavezujoča za obe pravdni stranki. Ker gre pri pogodbi za finančni leasing, kjer si tožnik pridržuje pravico do vrnitve opreme, je seveda potrebno opremo izročiti toženi stranki v njegovem imenu, sicer bi tožnik izgubil neposredno možnost stvarnopravnega zahtevka po vrnitvi opreme in bi mu ostal le obligacijski zahtevek zoper toženo stranko. Glede vprašanja plačila pologa za toženo stranko po tretji osebi, pa je potrebno opozoriti na določila 296. čl. ZOR, tako na 1., 2., predvsem 4. odstavek, ki določajo, ne samo, da lahko obveznost dolžnika izpolni nekdo tretji, temveč celo, da mora upnik tako izpolnitev sprejeti, tudi če se dolžnik temu protivi. Tožnik je tako moral in mogel sprejeti plačilo pologa za toženo stranko po tretjemu in s tem izpolniti svojo pogodbeno obveznost in denar za opremo nakazati toženčevemu dobavitelju opreme. Tako so vse pogodbene obveznosti tožene stranke, vključno s plačilom oborokov ali vračila opreme, stopile v veljavo. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker v domačem pravu leasing pogodba ni kodificirana in ker sta stranki tega spora v obeh leasing pogodbah (št. FLO 350/95 z dne 4.12.1995 in FLO 390/95 z dne 7.12.1995) natančno uredili medsebojne pravice in obveznosti, je treba za obravnavano razmerje uporabiti navedeno avtonomno pravo, izvirajoče iz obeh pogodb, kot to opozarja tudi pritožba. V zvezi s tem pa nima prav, da je v obeh pogodbah jasno določeno, da je tožeča stranka kot leasingodajalec dolžna vplačati kupnino za opremo (pletilne stroje) toženkinemu izbranemu dobavitelju, ampak je v 1. čl. dejansko navedeno, da daje dajalec leasinga jemalcu leasinga, toženi stranki, v leasing tam navedeno opremo. Iz tožbenih navedb pa izhaja, da naj bi bil dobavitelj te opreme družba D. d.o.o. in je v 3. odst. 1. čl. pogodbe navedeno, da je predmet pogodbe in prodajalca jemalec leasinga izbral sam. Vendar pa za slednjega izbor očitno ni bil tako samostojen, kot to skuša prikazati pritožba, in je k izboru prispevala tudi tožeča stranka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo (to pa izhaja tudi iz tožbenih navedb), da je tožeča stranka že 21.10.1994 sklenila z družbo D. d.o.o. pogodbo o medsebojnih obveznostih pri plasmaju proizvodov iz prodajnega programa navedene družbe in o opravljanju storitev za tožnika v okviru njegovih dejavnosti. Poleg sodelovanja tožeče stranke pri izboru opreme in njenega dobavitelja pa je ključnega pomena dejstvo, da je dobavitelj opremo predal toženi stranki v imenu dajalca leasinga, torej tožeče stranke (2. čl. pogodbe), torej z istimi pravnimi učinki, kot bi jo predala tožeča stranka sama. Glede na to je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila skladno s pogodbo tožeča stranka tista, ki je bila dolžna toženi stranki izročiti predmet pogodbe oz. zagotoviti njegovo izročitev. Tožeča stranka zatrjuje, da je skladno s pogodbo tožena stranka dolžna nositi vse spore s prodajalcem opreme, do katerih pride zaradi zamude pri dobavi blaga, ravno tako pa tudi v primeru ne-dobave blaga. Slednje ne drži, in če naj bo temelj za rešitev spornega razmerja obravnavana pogodba, kot to meni tudi tožeča stranka, je iz nje razvidno le, da tožeča stranka ne odgovarja za zamudo pri dobavi opreme (2. čl.: jemalec leasinga lahko v takšnem primeru uveljavlja odškodnino neposredno od dobavitelja), ravno tako ne odgovarja za stvarne napake opreme (7. čl. pogodbe), ni pa izključena odgovornost tožeče stranke za neizročitev opreme. Ker je torej bila pogodbena obveznost tožeče stranke v izročitvi oz. zagotovitvi opreme toženi stranki, slednji pa oprema po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila izročena, ni bila niti tožena stranka dolžna izpolniti svojih pogodbenih obveznosti do tožeče stranke, ki so bile v plačevanju leasing obrokov (4. čl. pogodbe). V času spornega razmerja veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa je določal, da v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla (1. odst. 122. čl.); da bi bilo za obravnavani primer z zakonom določeno ali dogovorjeno kaj drugega, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno. Glede na to tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen tožbeni zahtevek, ki meri na plačilo tam navedenega zneska iz naslova neplačanih leasing obrokov z zamudnimi obrestmi. Upoštevaje takšno odločitev pa za presojo obravnavane zadeve niso bile (več) pomembne pritožbene trditve v smeri, češ da je polog po leasing pogodbi za toženo stranko, ki je bil plačan s strani tretje osebe, tožeča stranka bila dolžna sprejeti, ker da iz 296. čl. ZOR to jasno izhaja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).