Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala 8.10.1996 kot sopotnica v osebnem avtomobilu, s katerim je toženkina zavarovanka zapeljala s ceste in trčila v betonsko pregrado. Za nepremoženjsko škodo v zvezi z odprtim zlomom desne golenice II. stopnje in ranami na obrazu je tožnica zahtevala naslednjo odškodnino: za telesne bolečine in nevšečnosti 3.500.000 SIT, za strah 400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 4.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000 SIT, skupno torej 8.500.000 SIT. Sodišče prve stopnje je odškodnino za zahtevane oblike škode prisodilo v zneskih 2.800.000 SIT, 300.000 SIT, 1.600.000 SIT in 250.000 SIT, skupni znesek 4.950.000 SIT (sedaj 20.655,98 EUR) naložilo v plačilo toženki, za razliko 3.550.000 SIT (sedaj 14.813,89 EUR) tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prisojeni znesek odškodnine ne pomeni pravične denarne odškodnine, zlasti ob upoštevanju sodne prakse. Neustreznost tega zneska izhaja že iz dejstva, da je toženka tožnici štiri leta pred izdajo sodbe ponudila znesek 3.800.000 SIT, kar ob upoštevanju valorizacije presega sedaj prisojeni znesek. Znano je, da zavarovalnice v svojih izvensodnih poravnalnih ponudbah ponujajo nižje zneske, kot jih kasneje dosodi sodišče. V nadaljevanju revizija povzema ugotovljeno dejansko stanje glede vsake od štirih oblik nepremoženjske škode in zatrjuje, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je bila ob nesreči stara 54 let, delala je na domači kmetiji in gospodinjila. Zdravljenje odprtega zloma desne goleni z operacijo, nošnjo mavca, uporabo bergel itd. se je (zaradi ponavljajočega gnojenja rane) zavleklo na osem mesecev. Ostali so ji omejena gibljivost skočnega sklepa, senzibilne motnje na čelu in obrvi, brazgotina na obrazu, rahlo šepanje. Revizijsko sodišče je navedlo le najpomembnejša dejstva, saj so dejanske ugotovitve izčrpno navedene že v razlogih sodb obeh sodišč in je njihovo ponavljanje nepotrebno.

Glavni načeli pri odmeri pravične denarne odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči materialnopravno pravilno upoštevali obe načeli. Revizija z opozarjanjem na sodno prakso zatrjuje predvsem zmotno uporabo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, vendar po presoji revizijskega sodišča zmotno. Zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega in določanja odškodnin v ustreznih razmerjih ter zaradi enakega obravnavanja tožnice z oškodovanci s podobnimi škodami je tudi samo preverjalo prisojo odškodnin v drugih zadevah. Ugotovilo je, da je prisojeni znesek, ki glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni dobrih 29 povprečnih plač, primerno uvrščen v okvir prisojenih odškodnin za podobne škode. Zato sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Sklicevanje na toženkino poravnalno ponudbo (ne glede na različno prikazovanje rezultata valorizacije v pritožbi in reviziji) ne more privesti do drugačne odločitve, saj nesprejeta ponudba ne veže, pa tudi motivi zanjo niso samo enoznačni, kot prikazuje revizija (tudi zavarovalnica je v izogib plačilu pravdnih stroškov in zakonskih zamudnih obresti lahko zainteresirana, da ponudi primeren znesek odškodnine).

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB3) tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.