Jedro

Ker je bila obveznost toženca glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu, za čas trajanja pripravništva in za ustrezno delovno mesto, določena v pogodbi o zaposlitvi, toženec pa je po opravljenem državnem pravniškem izpitu sklenitev pogodbe o zaposlitvi zavrnil, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času pripravništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.624,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2008 do plačila in povrniti stroške postopka v znesku 687,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka pravilno vročila poziv za sklenitev delovnega razmerja tožencu, čeprav je to storila po napačnem organu. Po takrat veljavnem Zakonu o pravniškem državnem izpitu (ZPDI, Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami) je moral poziv podati predsednik višjega sodišča ne pa Ministrstvo za .... Vseeno pa je sodišče zaključilo, da to ni pomembno saj to, da je poziv poslal drug organ v sestavi tožeče stranke ni prav nič vplivalo na obseg pravic in obveznosti pripravnika. Tak zaključek je materialnopravno zmoten. Obveznost za sklenitev delovnega razmerja, po zaključku pripravništva, pomeni za zavezance bistveno omejitev pri zaposlovanju in poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve. Pod katerimi pogoji je to dopustno je v toženčevem primeru določal 11.a. člen ZPDI in tudi pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007. ZPDI in pogodba o zaposlitvi sta izrecno določala, da predsednik višjega sodišča pisno pozove sodniškega pripravnika na delo, v smislu sklenitve delovnega razmerja, najkasneje v 15 dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Zakon je torej glede tega jasen in ne dopušča drugačne razlage. Toženčeva obveznost za sklenitev delovnega razmerja bi tako nastopila zgolj, če bi mu bil poziv vročen pravilno, to je s strani predsednika višjega sodišča. Ministrstvo za ... ni v razmerju do predsednika višjega sodišča, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Toženec tudi ni bil v nobenem razmerju z Ministrstvom za ... in le to do njega ni imelo nobenih pravic. Tožeča stranka je sama pripravila pogodbo o zaposlitvi s takšno vsebino, zato je bila s svojimi pravicami in obveznostmi iz pogodbe nedvomno seznanjena. Navedeno pa je v tem primeru še posebej pomembno zaradi omenjenega posega v pravice do proste izbire zaposlitve. Nekdanjemu sodniškemu pripravniku mora biti namreč povsem jasno kakšen je njegov položaj po opravljenem pravniškem državnem izpitu, ali naj išče zaposlitev drugje, ali bo imel možnost zaposlitve pri katerem izmed organov naštetih v ZPDI. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženec zavedal svojih obveznosti in se je zato tudi odzval na poziv. Toženec je namreč ves čas postopka poudarjal, da se je odzval pozivu predvsem zato, ker je bil takrat brezposeln, čeprav je vedel, da je poziv vročen po napačnem organu. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni izpolnil svojih obveznosti kot sodniški pripravnik in da je s konkludentnimi ravnanji odklonil zaposlitev na DP RS. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožencu pogodba o zaposlitvi ni bila ponujena v podpis in da tožencu tako niso bile znane in mu tudi niso mogle biti znane nobene okoliščine delovnega razmerja. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni bil pripravljen delati na DP RS in da je hotel, da bi mu ponudili delo na sodišču, saj je toženec bil pripravljen in je tudi pokazal pripravljenost za sklenitev delovnega razmerja, kar je razvidno že iz tega, da se je odzval pozivu na razgovor na DP RS. Ob zaslišanju je tudi povedal, da o zaposlitvi na sodišču niti ni razmišljal, saj mu je bilo takoj na začetku s strani DP RS rečeno, da zaposlitev tam ne bo mogoča. Toženec se je potem, ko mu s strani DP RS ni bila ponujena nobena pogodba o zaposlitvi, zaposlil drugje. Sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo koliko časa bi po mnenju sodišča toženec še moral čakati na ponudbo pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da je bil brezposeln in da mu je bil vročen poziv s strani napačnega organa ter sploh ni mogel vedeti, da mu bo pri DP RS sploh ponujena zaposlitev. Če je bila torej tožeča stranka zainteresirana skleniti delovno razmerje s tožencem, bi mu morala ponuditi sklenitev delovnega razmerja na predpisan način skladno z ZDR in ZJU, česar pa ni storila, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik se je zato po poteku 30 dnevnega roka zaposlil pri odvetnici. Toženec bi moral biti najprej sploh seznanjen s predlogom pogodbe o zaposlitvi, da bi sploh lahko prišlo do njegovega odločanja o tem, ali bo zaposlitev sprejel ali zavrnil. Do te faze pa nikoli ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je tožeča stranka do toženca izpolnila vse svoje obveznosti, saj mu ni pravilno vročila poziva, nato pa mu tudi ni na zakonsko določen način ponudila sklenitve delovnega razmerja. Toženec opozarja, da bi mu morala tožena stranka ponuditi ustrezno delovno mesto in ker mu ni nikoli predložila pogodbe o zaposlitvi sedaj tudi ni mogoče ugotoviti ali bi bila ponujena zaposlitev ustrezna ali ne. Zato ni jasno kako je lahko sodišče zaključilo, da je tožnica ponudila tožencu zaposlitev, če o tem ni niti enega dokaza. Povsem zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženec v kolikor bi res imel namen oziroma željo, da se zaposli na DR RS, kljub neobstoječemu predlogu pogodbe o zaposlitvi priti na delo, najkasneje 30 dan po opravljenem izpitu in bi moral pri DP RS začeti delati ali pa počakati, da bi ga tožeča stranka izrecno odslovila. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da je tožeča stranka izpolnila obveznosti do toženca, toženec pa je s konkludentnimi dejanji zavrnil zaposlitev in s tem kršil svoje obveznosti v posledici česar je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Med strankama ni bilo sporno, da je toženec dne 1. 3. 2007 sklenil s tožečo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas, od 1. 3. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto sodniškega pripravnika. V VIII. členu pogodbe se je toženec, skladno z določili ZPDI zavezal, da bo po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri Državnem ..., Državnem ... ali pri Ministrstvu za ..., najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je toženec v času trajanja pripravništva prejel od tožeče stranke neto zneske plač v višini 7.624,47 EUR in da je toženec pravniški državni izpit uspešno opravil dne 11. 6. 2008. ZPDI, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi je v 1. odstavku 11.a. člena določal, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču ter državnotožilski in državnopravobranilski pripravnik z opravljenim pripravništvom v okviru izobraževanja, ki ga zagotavlja delodajalec, ki je državno tožilstvo oziroma državno pravobranilstvo, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu pristojnim za pravosodje, za toliko časa kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, državnem tožilstvu oziroma državnem pravobranilstvu ali za krajši čas, ki ga v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Sodniškemu pripravniku poziv za sklenitev delovnega razmerja pošlje predsednik višjega sodišča (2. odstavek 11.a člena ZPDI). Po določbi 6. odstavka 11.a člena ZPDI je sodniški, državnotožilski in državnopravobranilski pripravnik, če ne sklene delovnega razmerja na poziv iz 2. odstavka tega člena, dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila takšna obveznost toženca opredeljena v XIII. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007, saj se je toženec zavezal, da bo po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu sklenil delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za ..., najmanj za čas trajanja pripravništva. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neustavnost 11.a. člena ZPDI, predvsem z vidika poseganja v pravico do svobodne izbire zaposlitve iz 49. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče do uveljavljenih razlogov za protiustavnost določbe 11.a. člena ZPDI in presodilo, da ti razlogi niso podani (sodba VIII Ips 154/2009 z dne 22. 3. 2011), saj obdobje zahtevanega opravljanja dela ni predolgo. Tudi Ustavno sodišče RS je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti te zakonske določbe (U-I-174/109, Up-944/10 z dne 1. 3. 2012).

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je neutemeljena trditev toženca, da mu tožeča stranka poziva za sklenitev delovnega razmerja nikoli ni poslala, ker bi tak poziv moral poslati predsednik višjega sodišča ne pa Ministrstvo za ... RS, s katerim toženec ni bil v nobenem razmerju. Pravilno je zaključilo sodišče prve stopnje, da dejstvo, da poziva za sklenitev delovnega razmerja ni podal predsednik višjega sodišča temveč Ministrstvo za ... RS ni vplivalo na dogovorjene pravice in obveznosti pripravnika po pogodbi o zaposlitvi. Toženec pa se je tudi oglasil na razgovoru dne 20. 6. 2008 na DP RS, v skladu s prejetim pozivom z dne 6. 6. 2008. Zato se toženec sedaj povsem neutemeljeno sklicuje, da mu poziva za sklenitev delovnega razmerja ni poslala pristojna oseba. Pa tudi sicer je v času pošiljanja poziva že veljala sprememba ZPDI in je bil v skladu s spremembo pooblaščen za tak poziv minister pristojen za pravosodje.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve toženca, da ponujene zaposlitve nikoli ni odklonil in da do sklenitve delovnega razmerja s tožečo stranko ni prišlo izključno iz razlogov na strani tožeče stranke, saj mu ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejstvo, da je tožeča stranka izpolnila do toženca vse svoje pogodbe obveznosti in s pozivom (priloga A4) dala tožencu jasno vedeti, da se naj zglasi na DP RS zaradi sklenitve delovnega razmerja kaže na to, da je tožena stranka imela namen s tožencem skleniti delovno razmerje, saj ga sicer ne bi pozivala, da se zglasi na DP RS zaradi sklenitve delovnega razmerja. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007, v XIII. členu pogodbe določili, da predsednik višjega sodišča (spremembo ZPDI minister pristojen za pravosodje) pisno pozove na predlog predstojnika organa, pri katerem obstaja ustrezno prosto delovno mesto, sodniškega pripravnika na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja iz prejšnjega odstavka, najkasneje v 15 dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Pripravnik, kateremu poziv ni bil vročen v roku iz prejšnjega odstavka (15 dni) je prost obveznosti iz tega člena. Torej sta se stranki s pogodbo dogovorili, da je pripravnik prost obveznosti iz XIII. člena, če mu tožeča stranka v 15 dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu ne pošlje poziv v smislu sklenitve delovnega razmerja, kar pa je tožeča stranka v roku storila. Zato se toženec neutemeljeno sklicuje, da je počakal, da je potekel 30 dnevni rok in ker mu v tem roku tožeča stranka ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, se je zaposlil pri odvetnici.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da bi toženec moral počakati, da bi ga tožeča stranka odslovila in bi se šele nato lahko zaposlil drugje. V XIII. členu pogodbe o zaposlitvi ni bil določen 30 dnevni rok za predložitev ponudbe pogodbe o zaposlitvi, ampak je bil določen le rok, v katerem mora pristojni organ pozvati pripravnika, po opravljenem pravniškem državnem izpitu, na sklenitev delovnega razmerja. Zato bi tudi toženec moral ravnati aktivno in jasno izraziti svojo voljo, da želi skleniti delovno razmerje pri tožeči stranki, po tem, ko ga je tožeča stranka pozvala na razgovor v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja. Glede na to, da pa se je toženec sicer odzval vabilu na razgovor za sklenitev delovnega razmerja, ni pa se jasno izjasnil ali namerava skleniti delovno razmerje ali ne ter je samo počakal določen čas (30 dni), pa ga ne odveže sprejetih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo pritožbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).