Jedro

Delavcu, katerega delovno razmerje postane trajno nepotrebno v postopku prisilne poravnave po 51. čl. ZPPSL, preneha delovno razmerje šele z vročitvijo drugostopenjskega sklepa delodajalca, če je zoper sklep ugovarjal, in ne že z vročitvijo prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke M. M., d.o.o. se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. točka izreka in 1. in 2. odstavek 2. točke izreka).

Pritožba drugotožene stranke M. M., d.d., se zavrže. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka ugotovilo, da je sklep o prenehanju delovnea razmerja zaradi finančne reorganizacije postal dokončen dne 19.12.2000. Izpodbijana sklepa tožene stranke M. M., d.o.o., Maribor, o prenehanju delovnega razmerja in sklep komisije za varstvo pravic pri toženi stranki M. M., d.o.o., je spremenilo tako, da tožeči stranki I. T. ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki M. M., d.o.o. z dnem vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije, temveč le z vročitvijo sklepa komisije za varstvo pravic pri toženi stranki, to je 19.12.2000. V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki M. M., d.o.o. ni prenehalo dne 15.11.2000, ko je tožeča stranka prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije, temveč šele 19.12.2000. Toženi stranki M. M., d.o.o. je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje, ko le-ta ni delala, to je od 15.11.2000 do 19.12.2000 vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, ji za isto obdobje obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini 65.790,60 SIT, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer za polovico meseca novembra neto znesek 31.663,60 SIT od 18.12.2000 dalje do plačila in do 19. decembra 2000 neto znesek 34.127,00 SIT od 18.1.2001 dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska plač za citirano obdobje, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Vse, kar je zahtevala tožeča stranka s tožbenim zahtevkom od prvotožene stranke več in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. odst. točke 2 izreka).

Zoper navedeno sodbo oziroma zoper del navedene sodbe, v katerem je ugotovljena dokončnost sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije in določen datum prenehanja delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije ter plačilo plač in prispevkov z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, sta se pritožili obe toženi stranki M. M., d.o.o. in M. Maribor, d.d.. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu. V pritožbi navaja, da Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakon o delovnih razmerjih ne urejata postopkov, pogojev in načina prenehanja delovnea razmerja delavcev zaradi potrjene in izvedene prisilne poravnave nad dolžnikom - delodajalcem. 77. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja celo izrecno odkazuje na ureditev prenehanja delovnega razmerja v posebnem zakonu, kadar je razlog "sprožen postopek za sanacijo", kar finančna reorganizacija po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji nedvomno je. Zaradi odkazovanja delovnopravne zakonodaje na posebno ureditev je Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v 51. členu posebej uredil postopek, pogoje in način prenehanja delovnih razmerij delavcev zaradi prisilne poravnave. 51. člen ZPPSL predstavlja samostojno pravno podlago za prenehanje delovnih razmerij delavcem. Navedeni člen je opustil navezovanje na določila Zakona o delovnih razmerjih in delodajalcu omogočil fleksibilnejše prestrukturiranje s tem, ko pri odpuščanju delavcev ni več vezan na Zakon o delovnih razmerjih. Sodba zmotno navezuje odpuščanje delavcev po 51. členu ZPPSL na ZDR in Zakon o pravdnem postopku, ki pojma dokončnosti odločbe oziroma sklepa sploh ne pozna. Drži, da 106. člen ZDR določa, kdaj ugovor zadrži izvršitev sklepa in kdaj ne. Vendar je pri prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije po potrjeni prisilni poravnavi potrebno izhajati iz ZPPSL kot posebnega zakona (lex specialis), ki predvideva izvršitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije z dnem njegove vročitve in ne šele z njegovo dokončnostjo po ZDR in ZPP, kar zmotno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Pritožba nadalje navaja, da pri prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije po potrjeni prisilni poravnavi odločilnega pomena vročitev sklepa, ko nastopi prenehanje delovnega razmerja, saj tako zapoveduje tudi sam ZPPSL. Prenehanje delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije po potrjeni prisilni poravnavi je slonelo na ZDR le do uveljavitve novele ZPPSL dne 1.7.1997, po tem datumu pa ne več, ker je navedeni zakon avtonomno uredil prenehanje delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije po potrjeni prisilni poravnavi. Iz obdobja pred uveljavitvijo omenjene novele je tudi sodna praksa, ki pa je ni moč več upoštevati po vejavnosti označene zakonske novele. Toženi stranki tudi priglašata stroške postopka.

Pritožba prvotožene stranke M. M., d.o.o. ni utemeljena. Pritožba drugotožene stranke M. Maribor, d.d. ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo oziroma izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, ko je odločilo, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo šele z dnem vročitve dokončne oziroma drugostopenjske odločbe tožene stranke in ne že z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99) v 6. odst. 51. člena določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve sklepa (pri čemer ni določeno, ali je to prvostopenjski ali dokončni sklep). Sklep o prenehanju delovnega razmerja, izdan na podlagi 51. člena ZPPSL, je po svoji naravi sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno. Zato je potrebno ob nejasni določbi 6. odst. 51. člena ZPPSL pri presoji, kdaj delavcu preneha delovno razmerje, izhajati iz določbe 12. točke 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), po kateri delavcu, katerega delo postane zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno, preneha delovno razmerje po izteku 6 mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Navedeno določbo je treba uporabiti smiselno, kar pomeni, da delavcu preneha delovno razmerje po 51. členu ZPPSL z vročitvijo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, brez odpovednega roka, ker ta za take primere v ZPPSL ni predviden. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje šele z vročitvijo dokončnega sklepa dne 19.12.2000. Pritožba neutemeljeno opozarja, da bi takšna praksa lahko veljala le do uveljavitve novele oziroma spremembe 51. člena ZPPSL, ki je veljal pred novelo iz leta 1996. Po tedaj veljavnem 2. odst. 51. člena ZPPSL je delavcem prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave po izteku odpovednega roka, ki ni smel biti daljši od 30 dni, zavzeto pa je bilo stališče, da odpovedni rok začne teči z dnem dokončnosti sklepa in ne z dnem vročitve prvostopenjskega sklepa. Pritožbeno sodišče torej meni, da tako pred novelo ZPPSL kot tudi po sedaj veljavni določbi 51. člena ZPPSL, lahko preneha delovno razmerje šele z vročitvijo dokončnega sklepa delodajalca. Ker je sodišče prve stopnje torej pravilno odločilo, ko je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnici prenehalo šele z vročitvijo dokončnega sklepa dne 19.12.2000, je tudi za obdobje od 15.11.2000 do 19.12.2000 priznalo delovno razmerje in vse pravice iz delovnega razmerja, saj toženi stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje 15.11.2000, torej z vročitvijo prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbo M. Maribor, d.d., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zoper to toženo stranko v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, zato M. Maribor, d.d., ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pritožbe, ki je procesna predpostavka, na katero mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti. Pomanjkanje pravnega interesa pa ima za posledico zavrženje pritožbe kot nedovoljene (3. odst. 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP). Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo M. Maribor, d.d. zavrglo.

Ker prvotožena stranka M. M., d.o.o. s pritožbo ni uspela in jo je sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, pritožba M. Maribor, d.d. pa ni dovoljena, je pritožbeno sodišče odločilo, da obe pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).