Jedro

Med pravdnima strankama je spor o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in toženkinim pokojnim očetom ter posledično spor o obstoju/obsegu skupnega premoženja (in deležev na njem) in spor o obstoju tožničine dedne pravice. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 50/100, temelji na premoženjskopravni ureditvi med partnerjema v zunajzakonski skupnosti (67. člen v zvezi s 4. členom DZ), in predstavlja skupaj z ugotovitvenim in oblikovalnim delom zahtevka vsebinsko celoto. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 25/100, pa temelji na dednopravni ureditvi (10. člen v zvezi s 4.a členom ZD in 223. člen ZD). Dopustna je ločenost pravd, če je posamezne zahtevke mogoče samostojno obravnavati po materialnem pravu. Ugotovitveni del zahtevka po dediščinski tožbi je šteti za vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem je mogoče odločati le v isti pravdi kot o dajatvenem zahtevku. Izkazana je tudi vsebinska povezanost zahtevkov: od vprašanja, ali počitniška hiška sodi v skupno premoženje, je odvisen predmet dedovanja - če ni skupno premoženje, bo predmet dedovanja celotna hiška, sicer le polovica.

Četudi je posredno namenjena varstvu lastninske pravice, dediščinska tožba ni stvarnopravna tožba. Ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, kar izključuje uporabo 24. člena Uredbe 1215/2012. Pa tudi uporabo same Uredbe 1215/2012, ker se le-ta ne uporablja za dedovanje (točka (f) drugega odstavka 1. člena). Uredba 650/2012 se uporablja „v zadevah dedovanja“ (prvi odstavek 1. člena), kar ne pomeni, da se uporablja le za zapuščinski postopek, oziroma da daje odgovor zgolj na vprašanje, katero sodišče je mednarodno pristojno za vodenje zapuščinskega postopka. V primeru takšnega (ozkega) tolmačenja v uredbeni okvir brez utemeljenega razloga ne bi bile zajete situacije, ko je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan, ali ko gre za uveljavljanje kakšne pravice do zapuščine, o kateri zapuščinskega postopka sploh ni bilo. Uredba 650/2012 se torej uporablja tudi za spore iz dednopravnih razmerij. Na podlagi njenega 4. člena, ki določa pristojnost po zapustnikovem običajnem prebivališču ob smrti, je (tudi) za dajatveni zahtevek po dediščinski tožbi podana pristojnost slovenskega sodišča.

Tudi po (družinski in dedni) zakonodaji Republike Hrvaške, ki je enako kot Republika Slovenija vključena v okrepljeno sodelovanje med državami članicam EU v zadevah premoženjskopravnega razmerja med zakoncema (tudi zanjo je Uredba 2016/1103 zavezujoča in neposredno uporabljiva), ima zunajzakonska skupnost (kot skupnost partnerjev različnega spola) učinke kot zakonska zveza. Opredelitev zakonske zveze oziroma njeno enačenje z zunajzakonsko skupnostjo, kot to omogoča nacionalno materialno pravo, tudi zato ne more biti v nasprotju s splošnim uredbenim ciljem o predvidljivosti pravil o pristojnosti (in s predvidljivostjo povezano pravno varnostjo). Pristojnost slovenskega sodišča ima glede dajatvenega zahtevka iz naslova skupnega premoženja podlago tako v posebnem pravilu iz 4. člena Uredbe 2016/1103, ki določa pristojnost v primeru smrti enega od zakoncev (atrakcija pristojnosti), kot tudi njenem 6. členu, po katerem je navezna okoliščina za pristojnost običajno prebivališče (oziroma državljanstvo zakonca), pri čemer lega premoženja ni pomembna.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe, konkretno pri napolnitvi vsebine pravnega standarda težko nadomestljive škode in pri tehtanju položajev pravdnih strank, pravilno sklicevalo na pomen restriktivnega pristopa.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka razveljavi.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v II. in III. točki izreka) potrdi.

III.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Ozadje spora in odločitev sodišča prve stopnje

1.Podlaga tožbenega zahtevka so trditve, - da je (bila) tožnica zunajzakonska partnerica toženkinega pokojnega očeta A. A.,

- da je toženka v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu zamolčala njen obstoj, zato je na podlagi sklepa o dedovanju določena za (edino) dedinjo, in - da v skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev sodi (tudi) počitniška hišica na B.,

ki ni bila zajeta v sklepu o dedovanju. Tožnica v okviru primarnega tožbenega zahtevka glede počitniške hišice na Hrvaškem

zahteva, (1) da se ugotovi, - da hišica sodi v skupno premoženje, pri čemer sta deleža zunajzakonskih partnerjev na tem premoženju enaka, in - da je sodedinja do polovice zapustnikovega premoženja, ter (2) da ji toženka izroči 75/100 celotne nepremičnine, in sicer tako, da ji izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim ji dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini v deležu 75/100 od celote. Tožnica torej z dajatvenim tožbenim zahtevkom uveljavlja lastninska upravičenja na počitniški hišici iz naslova skupnega premoženja (glede deleža do ½ oziroma 50/100) in dedovanja (glede deleža do 25/100).

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (v I. točki izreka) odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o zahtevku, da je toženka dolžna tožnici izročiti 75/100 nepremičnine (počitniške hišice) na Hrvaškem, tako da ji izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, ki ji bo omogočala vknjižbo solastninske pravice v deležu do 75/100. Posledično je tožbo v tem obsegu zavrglo (2. odstavek I. točke izreka). Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da pristojnost slovenskega sodišča glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila iz naslova skupnega premoženja ne more temeljiti na določbah Uredbe 2016/1103 ali Uredbe 2016/1104. Na podlagi 24. člena Uredbe 1215/2012, ki določa izključno pristojnost po legi nepremičnine v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, je podana pristojnost hrvaškega sodišča. Enako pravilo o pristojnosti velja tudi za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila z dednopravnim temeljem, saj tožnica z njim uveljavlja varstvo lastninske pravice na nepremičnini na Hrvaškem.

3.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo tudi o tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega bi bila toženka dolžna tožnici (pod grožnjo denarne kazni) omogočiti souporabo in neoviran dostop do počitniške hišice na Hrvaškem ter ji izročiti kopijo ključev in daljinec za zapornico. Predlog je zavrnilo (II. točka izreka), ker tožnica ni izkazala obstoja predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Presodilo je, da nemožnost uporabe hišice, ki ni dom, ni težko nadomestljiva škoda (tožnica bo lahko nastalo škodo kompenzirala z odškodnino ali uporabnino), in da ne čustvena navezanost na hišico ne okoliščina, da mora tožnica za dopustovanje plačevati druge nastanitve, nista razlog, ki bi pretehtal neugodne posledice zaradi omejitve razpolaganja in uporabe. Odločitev o stroških v zvezi s predlogom je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

Povzetek navedb iz pritožbe in odgovora na pritožbo

4.Tožnica v (laični in po pooblaščencu vloženi) pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v I. točki izreka razveljavi, v II. točki izreka pa spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

5.Trdi, da je dajatveni zahtevek nujen. Če bi sodišče ugotovilo, da tožnica ni solastnica z deležem do 50/100 na podlagi pravil o skupnem premoženju, bo ta delež presojan na podlagi dediščinske tožbe, oziroma bo tako vsaj glede polovičnega solastniškega deleža. Dediščinska tožba obsega ugotovitveni in dajatveni del. Ne drži, da se zahtevek za izročitev nepremičnine in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne nanaša na dedovanje in da je zato uporaba Uredbe 650/2012 izključena. Uredba 2016/1103 se uporablja tudi za zunajzakonsko skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v zvezi s skupnim premoženjem je povezan z dednim delom – od ugotovitve deleža na skupnem premoženju je odvisen obseg zapuščine. Gre za tožbo po 223. členu ZD, zato je napačno stališče o uporabi Uredbe 1215/2012. Uporabljena bi morala biti določila ZMZPP (50., 53. in 67. člen).

6.Ker predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo zaradi neobstoja predpostavke iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je zahtevek z verjetnostjo izkazan. Toženka je kot sodedinja od očetove smrti dalje dolžna trpeti souporabo počitniške hišice. Z izdajo začasne odredbe se zanjo ne bo nič spremenilo - ker nima izključne uporabe, je tudi ne more izgubiti.

7.5. Toženka v odgovoru na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev, navaja, da bi imela tožnica za svojo že obstoječo stvarno pravico na voljo ugotovitveno ali izbrisno tožbo in zahtevek na prepustitev posesti, ne pa zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine (ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice), da se Uredba 2016/1103 nanaša izključno na zakonce, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni zahtevek, ki bi se reševal po pravilih dednega prava, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati le v primeru, ko pravnega varstva ni mogoče doseči na drug način, in da tožnica ni trdila, da brez izdane začasne odredbe sodno varstvo ne bo doseglo svojega namena.

Glede utemeljenosti pritožbe

8.6. Pritožba je delno utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča v zvezi s pristojnostjo

9.7. Tožnica uveljavlja sodno varstvo (tudi) v zvezi z nepremičnino, ki je v tujini, zato gre za spor z mednarodnim elementom. Po 29. členu ZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (3. odstavek 18. člena ZPP).

10.8. Izpodbijana odločitev o pristojnosti hrvaškega sodišča (oziroma nepristojnosti slovenskega sodišča), s pravno podlago v 24. členu Uredbe 1215/2012, je iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve, materialno pravno napačna.

11.9. Med pravdnima strankama je spor o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in toženkinim pokojnim očetom ter posledično spor o obstoju/obsegu skupnega premoženja (in deležev na njem) in spor o obstoju tožničine dedne pravice. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 50/100, temelji na premoženjskopravni ureditvi med partnerjema v zunajzakonski skupnosti (67. člen v zvezi s 4. členom DZ), in predstavlja skupaj z ugotovitvenim in oblikovalnim delom zahtevka vsebinsko celoto. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 25/100, pa temelji na dednopravni ureditvi (10. člen v zvezi s 4.a členom ZD in 223. člen ZD). Dopustna je ločenost pravd, če je posamezne zahtevke mogoče samostojno obravnavati po materialnem pravu. Ugotovitveni del zahtevka po dediščinski tožbi je šteti za vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem je mogoče odločati le v isti pravdi kot o dajatvenem zahtevku. Izkazana je tudi vsebinska povezanost zahtevkov: od vprašanja, ali počitniška hiška sodi v skupno premoženje, je odvisen predmet dedovanja - če ni skupno premoženje, bo predmet dedovanja celotna hiška, sicer le polovica.

12.10. Sodišče prve stopnje si je pridržalo pristojnost za odločanje o ugotovitvenem (in oblikovalnem) delu zahtevka v zvezi s skupnim premoženjem in o ugotovitvenem delu dediščinske tožbe. Izpodbijana odločitev tako vodi v procesno situacijo, da bodo vsebinsko povezani in po materialnem pravu nesamostojni zahtevki obravnavani v ločenih pravdah pred sodišči dveh držav. Takšen učinek odločitve o (ne)pristojnosti ne more biti skladen z nameni in cilji kolizijskih pravil o mednarodni pristojnosti.

13.11. Četudi je posredno namenjena varstvu lastninske pravice, dediščinska tožba ni stvarnopravna tožba. Ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, kar izključuje uporabo 24. člena Uredbe 1215/2012. Pa tudi uporabo same Uredbe 1215/2012, ker se le-ta ne uporablja za dedovanje (točka (f) 2. odstavka 1. člena). Uredba 950/2012 se uporablja „v zadevah dedovanja“ (1. odstavek 1. člena), kar ne pomeni, da se uporablja le za zapuščinski postopek, oziroma da daje odgovor zgolj na vprašanje, katero sodišče je mednarodno pristojno za vodenje zapuščinskega postopka. V primeru takšnega (ozkega) tolmačenja v uredbeni okvir brez utemeljenega razloga ne bi bile zajete situacije, ko je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan, ali ko gre za uveljavljanje kakšne pravice do zapuščine, o kateri zapuščinskega postopka sploh ni bilo. Uredba 950/2012 se torej uporablja tudi za spore iz dednopravnih razmerij. Na podlagi njenega 4. člena, ki določa pristojnost po zapustnikovem običajnem prebivališču ob smrti, je (tudi) za dajatveni zahtevek po dediščinski tožbi podana pristojnost slovenskega sodišča.

14.12. Uredba 650/2012 se ne uporablja za vprašanja v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema in premoženjskimi razmerji, ki imajo po pravu, ki se uporablja za takšna razmerja, primerljive učinke kot zakonska zveza (točka (d) 2. odstavka 1. člena). Ta vprašanja so izključena tudi iz področja uporabe Uredbe 1215/2012 (točka (a) 2. odstavka 1. člena). Glede na zgoraj obrazloženo ima vprašanje (ne)vključenosti premoženja, ki naj bi bilo po tožbenih trditvah skupno premoženje, v zapuščino po pokojnem A. A., naravo predhodnega vprašanja.

13. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pomislekom sodišča prve stopnje glede uporabe Uredbe 2016/1103 za institut zunajzakonske skupnosti. Ta je v 1. odstavku 4. člena DZ opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pri čemer ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima po DZ (4. člen) in tudi ZD (4.a člen) enake posledice, kot če bi partnerja sklenila zakonsko zvezo. Uredba 2016/1103 pojma zakonska zveza ne definira, kar pomeni, da je opredelitev pojma prepuščena nacionalnemu pravu držav članic (17. uvodna izjave Uredbe 2016/1103). Ker Uredba 2016/1103 ne vsebuje evroavtonomne definicije zakonske zveze in ker sta po nacionalnem materialnem pravu pravna položaja zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti izenačena, je šteti, da tudi premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema sodijo v področje uporabe Uredbe 2016/1103 (v tem smislu torej ne gre za vprašanje enotne razlage in uporabe prava EU, za kar je sicer izključno pristojno Sodišče EU). Zaradi izenačenosti položaja zunajzakonskih partnerjev glede njunih premoženjskih razmerij z zakonci, bi omejitev uporabe Uredbe 2016/1103 na zakonce pomenila diskriminacijo partnerjev v zunajzakonski skupnosti, saj zanje – ker gre za neregistrirano partnersko skupnost, ni mogoče uporabiti določb Uredbe 2016/1104. Tudi po (družinski in dedni) zakonodaji Republike Hrvaške, ki je enako kot Republika Slovenija vključena v okrepljeno sodelovanje med državami članicam EU v zadevah premoženjskopravnega razmerja med zakoncema (tudi zanjo je Uredba 2016/1103 zavezujoča in neposredno uporabljiva), ima zunajzakonska skupnost (kot skupnost partnerjev različnega spola) učinke kot zakonska zveza. Opredelitev zakonske zveze oziroma njeno enačenje z zunajzakonsko skupnostjo, kot to omogoča nacionalno materialno pravo, tudi zato ne more biti v nasprotju s splošnim uredbenim ciljem o predvidljivosti pravil o pristojnosti (in s predvidljivostjo povezano pravno varnostjo). Pristojnost slovenskega sodišča ima glede dajatvenega zahtevka iz naslova skupnega premoženja podlago tako v posebnem pravilu iz 4. člena Uredbe 2016/1103, ki določa pristojnost v primeru smrti enega od zakoncev (atrakcija pristojnosti), kot tudi njenem 6. členu, po katerem je navezna okoliščina za pristojnost običajno prebivališče (oziroma državljanstvo zakonca), pri čemer lega premoženja ni pomembna.

14. Glede na dejstvo, da ima toženka stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi v danih okoliščinah do enake odločitve – da je podana pristojnost slovenskega sodišča tudi za odločanje o nepremičnini v tujini (konkretno za odločanje o dajatvenem zahtevku iz naslova skupnega premoženja), privedla tudi uporaba nacionalnega kolizijskega pravila iz 48. člena ZMZPP.

Presoja pritožbenega sodišča v zvezi s predlagano začasno odredbo

15. Za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, - ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

16. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je zahtevek z verjetnostjo izkazan, v razlogih sklepa nima podlage. Izpodbijani sklep temelji na presoji, da tožnica ni izkazala obstoja predpostavk iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Glede na zakonsko zahtevo o kumulativnem obstoju pogoja iz 1. odstavka 272. člena ZIZ in enega od pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, se sodišču prve stopnje zaradi neobstoja pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ ni bilo treba ukvarjati z verjetnostjo terjatve.

17. Predlagana je bila izdaja regulacijske začasne odredbe, za katero velja, da ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje se je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe, konkretno pri napolnitvi vsebine pravnega standarda težko nadomestljive škode in pri tehtanju položajev pravdnih strank, pravilno sklicevalo na pomen restriktivnega pristopa. Kar zadeva zatrjevano premoženjsko prikrajšanje, ki je posledica dejstva, da tožnica počitniške hišice od smrti A. A. ne more več uporabljati (počitniške kapacitete mora najemati drugje in za najem plačevati), pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da škoda, ki jo je mogoče izraziti v obliki denarnega zneska (npr. kot odškodnino ali uporabnino) ni težko nadomestljiva. Temu argumentu velja še dodati, da tožnica ni konkretizirala ne obsega materialne škode ne njene težke nadomestljivosti (katere okoliščine naj bi onemogočale ali bistveno oteževale povrnitev premoženjske škode).

18. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi, na katerih temelji ugotovitev o neobstoju pogoja iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Z navedbo, da je toženka kot sodedinja dolžna trpeti souporabo počitniške hišice, zato se z izdajo začasne odredbe zanjo ne bi nič spremenilo, se pritožnica dejansko navezuje na pogoj iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, s katerim se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati.

Odločitev pritožbenega sodišča in pritožbeni stroški

19. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep v I. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo ter sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

20. Glede na delni pritožbeni uspeh pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

1Umrl je ... 2021.

2Gre za počitniško hišico s št. 105 v turističnem naselju ... na otoku B., Republika Hrvaška, ki se nahaja na parcelah 2146/3 in 2146/5, katastrska občina X., s šifro objekta 0000.

3Zahtevek sicer zajema tudi drugo premoženje (avto, terjatve, denarna sredstva).

4Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema.

5Uredba Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti.

6Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) .

7Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

8Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve povzema vsebino obeh pisanj, ki ju šteje za eno pritožbo.

9Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju

10Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

11Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur. l. RS, št. 56/1999, s spremembami in dopolnitvami.

12Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

13Ne glede na stalno prebivališče strank so v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina.

14Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017, s spremembami in dopolnitvami.

15Tožba za ugotovitev obsega skupnega premoženja je ugotovitvena, tožba na ugotovitev deležev na njem pa oblikovalna.

16Če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč napoti to osebo, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi (223. člen ZD).

17S takšnim zahtevkom, postavljenim poleg dajatvenega, si tožnik zagotovi, da bo sodišče o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odločilo v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti.

18Glej 15. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

19To je tožba, s katero zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico (kot celoto upravičenj in obveznosti glede zapuščine) od posestnika zapuščine. Dedna pravica pa je premoženjska pravica, a ni (le) lastninska pravica na zapuščini kot celoti. Glej: A. Božič Penko, Dediščinska tožba, Pravosodni bilten, 2/2020, str. 49 , 50.

20Glej sklep Vrhovnega sodišča I R 114/2024 z dne 14. 8. 2024.

21Skladno z 9. uvodno izjavo Uredbe 650/2012 področje uporabe uredbe zajema vsa civilnopravna vprašanja glede dedovanja zapuščine po zapustniku. Namera iz 11. uvodne izjave, da bi morala biti zaradi jasnosti nekatera vprašanja, ki bi jih bilo mogoče povezati z dednimi zadevami, izrecno izključena iz področja uporabe uredbe, je realizirana v 2. odstavku 1. člena Uredbe 650/2012.

22S pomočjo argumentacije, ki izhaja iz sklepa VSL II Cp 612/2022 z dne 1. 6. 2022, da se Uredba 1215/2012 ne uporablja za dedovanje, kar vključuje zahtevke iz naslova zakonitega dedovanja (glej 10. točko obrazložitve), je mogoče izpeljati argumentacijo, da se Uredba 950/2012 uporablja za dedovanje, vključujoč zahtevke iz naslova zakonitega dedovanja.

23Vključujoč situacijo, ko je treba po pravnomočnosti sklepa o dedovanju korigirati odločitev, ker zahteva zapuščino ali njen del oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku (223. člen ZD).

24Glej 2. odstavek 203. člena ZD.

25Evroavtonomno pomeni neodvisno od nacionalnega prava.

26Razlago pravila prava EU sodišče poda na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

27Primerjaj sklep VSL II Cp 877/2023 z dne 24. 8. 2023.

28Obiteljski zakon (11. člen), Narodne novine št. 103/15, 98/19, 47/20, 49/23 in 156/23.

29Vprašanje, ali je tožnica z zahtevkom na izdajo zemljiškoknjižne listine postavila pravilen (sklepčen) zahtevek, kar toženka problematizira v odgovoru na pritožbo, presega domet tega pritožbenega postopka.

30Če sodišče države članice začne postopek v zadevi dedovanja po zakoncu na podlagi Uredbe 650/2012, so sodišča te države pristojna za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema, povezanih s to dedno zadevo.

31Nacionalni kolizijski predpis se uporabi, če se za spor ne uporablja nobena od evropskih uredb.

32Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 28/2024 z dne 21. 8. 2024. Sodišče Republike Slovenije je pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji (1. odstavek 48. člena ZMZPP).

33S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, lahko tožnik uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-275/97).