Jedro

Toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, ker ročnega premeščanja sodov ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce, ne glede na njihovo višino, s čimer je podano protipravno ravnanje toženke.

Pravni standard "preprostega opravila", ki delodajalca de facto odvezuje dolžnosti skrbi za varnost in zdravje pri delu, ki je prvenstveno na njem (5. člen ZVZD-1), namreč terja restriktivno uporabo zgolj v posebej banalnih okoliščinah, ko bi zahteva po dajanju navodil pri tako vsakodnevnih opravilih predstavljala zanikanje osnovnih intelektualnih in voljnih kapacitet delavcev in bila sama sebi namen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilnim sklepom.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi z dopolnilnim sklepom toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek v višini 19.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2021 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 14.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2021 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.400,00 EUR za čas od 16. 2. 2021 do 2. 3. 2021 je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 2.452,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka) ter stroške odškodninskega zahtevka v višini 297,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, višji tožbeni zahtevek iz naslova stroškov odškodninskega zahtevka ter zakonskih zamudnih obresti od njih pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženko je določilo kot zavezanko za plačilo 57 % sodne takse za postopek na prvi stopnji (IV. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del prvostopne sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti in naložitve tožniku povrnitev vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev. Ne sprejema prvostopnih razlogov in zaključkov, da je v konkretnem primeru podana krivdna odgovornost toženke, saj po njenem prepričanju ni podane nobene protipravnosti. Tožnik ni izkazal, da bi toženka v času škodnega dogodka opustila kakršnakoli ravnanja, ki bi vplivala na nastanek škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je na podlagi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da je podana krivdna odgovornost toženke, ker ni poskrbela, da bi bilo delo ročnega premeščanja sodov organizirano na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce. Prvostopno stališče, da ročno premeščanje sodov predstavlja zahtevnejše delo, ki terja ustrezna navodila, je nepravilno in je bilo sprejeto zgolj na podlagi okoliščine, da so delavci ročno premeščanje sodov opravljali na različne načine. Tudi ob upoštevanju same postavitve sodov in njihove dimenzije ne drži, da tega dela ni bilo mogoče varno opravljati s tal. Šlo je za izvajanje enostavnega dela (prenašanje bremen), z izvedbo kakršnega se srečujemo vsi v življenju. Zanj v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo toženka primeroma navaja,1 ni potrebno posebno izobraževanje, usposabljanje ali navodila niti poseben nadzor takih ravnanj in ga lahko opravlja vsak povprečno skrben človek. Delavci v delovnem razmerju ohranjajo sposobnost samostojnega odločanja, samozaščitno ravnanje je njihova obveznost, kakor tudi dolžnost, da v primeru ogroženega zdravja delo odklonijo ali poiščejo pomoč, česar tožnik v obravnavani zadevi ni storil. Tožnik je imel opravljeno teoretično in praktično usposabljanje iz varstva pri delu, v okviru slednjega je bil poučen o pravilni tehniki dvigovanja, prenašanja, prekladanja in odlaganja bremen. Toženka izpostavlja (nesporne) dimenzije in karakteristike sodov ter njihovo razporeditev na paleti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo splošno znanega dejstva glede dimenzij razpona rok pri posamezniku ter velikosti dlani, iz katerih izhaja, da bi 178 cm visok tožnik z iztegnjenimi rokami brez večjih težav dosegel predmete na višini 210 cm, torej tudi spodnji del tretjega soda. Četudi bi bil prijem soda glede na obliko in površino nekoliko otežen, to avtomatično ne pomeni, da premeščanje sodov predstavlja zahtevno delo. Ročno premeščanje sodov je bilo mogoče varno opravljati s tal, saj pri navedenem opravilu ni prihajalo do poškodb in gre pri poškodbi tožnika za edini tak primer. Zmotne, strokovno neutemeljene in nedokazane so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi ročno premeščanje sodov predstavljalo zahtevno delo, za katerega je potrebno posebno usposabljanje in dodatna navodila, ki jih je sodišče oprlo na izpovedbe tožnika in prič brez kompetenc s področja varstva pri delu. Dokazno breme glede očitane protipravnosti je na tožniku, ki bi za dokazovanje neustrezne organizacije dela pri toženki moral predlagati izvedenca iz varstva pri delu, pa ga kljub opozorilu toženke ni. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je tožnik dokazal protipravno ravnanje na strani toženke. Do škodnega dogodka je prišlo izključno v posledici neprimernega načina izvajanja dela s strani tožnika samega, ki je od vseh zaslišanih delavcev edini ročno premeščanje sodov izvajal na način, da je s premikom srednjega soda povzročil padec tretjega soda, ki ga je nato lovil. Lovljenje oziroma zadržanje z višine padajočega soda pa je povzročilo nenadno preobremenitev tožnikove roke in posledično poškodbo, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke. V obravnavani zadevi je tako potrebno razlikovati med vzroki in pogoji za nastanek škode. Morebitno pomanjkanje organizacijskih in tehničnih ukrepov pri izvajanju ročnega premeščanja bremen je lahko le pogoj za nastanek škode (ta ni pravno upošteven), ne pa neposredni vzrok, ki je v obravnavani zadevi nenadna nekontrolirana preobremenitev zgornje okončine, kar pa je v sferi tožnika samega. Podredno toženka izpostavlja, da je tožnik zaradi samega načina ročnega premeščanja sodov k nastanku škodnega dogodka v veliki meri prispeval sam. Glede na uspeh v pravdi so neutemeljeno prisojeni tudi stroški postopka ter toženki naložena sodna taksa. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje je celovito pretreslo vse predlagane dokaze in pravilno ugotovilo, da toženka dela ni organizirala na način, ki bi delavcem zagotavljal varnost in zdravje pri delu. Več pritožbenih navedb predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti, niti takih kršitev, ki jih v pritožbi povsem nekonkretizirano uveljavlja toženka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka dne 24. 1. 2018 med opravljanjem dela pri toženki, pri kateri je bil zaposlen na delovnem mestu skladiščnik. Med ročnim premeščanjem sodov iz skladovnice na paleto na tleh je tožnik pri premeščanju tretjega soda (naloženega v višino na druga dva soda) tega pri padanju z višine ujel in zadržal z obema rokama ter ga nato odložil na tla, pri čemer je prišlo do poškodbe rame zaradi nenadne preobremenitve zgornjih okončin pri zadržanju 8,2 kg težkega soda. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da pri toženki ni bilo posebnih navodil za premeščanje sodov. Glede na ugotovljene dimenzije sodov (200 litrski sodi, višine 935 mm, premera 581 mm, teže 8,2 kg, zloženi v skladovnico v višino okoli 3 metre - trije sodi eden na drugem) ter ostale karakteristike (sodi nimajo ročajev, površina je drseča) in upoštevaje ugotovljeno, da niti dva od zaslišanih delavcev ročnega premeščanja sodov nista opravljala na enak način, ni sledilo obrambi toženke, da naj bi šlo za tako enostavno in nezahtevno opravilo, ki ne potrebuje posebnih navodil in usposabljanja. Ugotovilo je, da ročnega premeščanja sodov ni bilo mogoče varno opravljati s tal, vsaj ne za manj visoke delavce (med katere je s 178 cm spadal tožnik), varnost pa ne bi bila zagotovljena niti z uporabo lestve (kot je to šele med postopkom predlagala toženka). Ker toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, saj ga ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce ne glede na njihovo višino, je bilo po presoji sodišča prve stopnje podano protipravno ravnanje toženke. Ob ugotovljenih ostali elementih odškodninske odgovornosti (vzročna zveza med tem ravnanjem in tožniku nastalo škodo, škoda in krivda, ki se domneva) je zaključilo, da je toženka tožniku v celoti odgovorna za nastalo škodo.

7.Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema na prvi stopnji izčrpno ugotovljeno dejansko stanje in na njegovi podlagi sprejet materialnopravni zaključek, kot je bilo v bistvenem povzeto zgoraj. V nadaljevanju pa odgovarja še na bistvo pritožbenih navedb. Nosilni argument toženke v pritožbi je zavzemanje za uporabo pravnega standarda "preprosto opravilo", ki bi ga po njenem prepričanju sodišče prve stopnje moralo uporabiti tudi za konkretno dejavnost tožnika, ročno premeščanje sodov, pri opravljanju katerega je prišlo do škodnega dogodka. Res se je v sodni praksi, ki jo primeroma citira toženka, uveljavilo stališče, da je pri tako imenovanih preprostih opravilih skupni imenovalec v tem, da odgovorne osebe niso dolžne predpisovati, posebej podučevati in tudi ne nadzorovati takšnih ravnanj.2 Šlo naj bi za tako enostavna dela, za katera ni potrebno posebno izobraževanje ali usposabljanje.3 Zavzeto je stališče, da je zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in mu jasno nakazati druge možnosti, kako ga lahko opravi, pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.4 Sodišče prve stopnje tega pravnega standarda ni spregledalo, temveč je presojalo možnost njegove uporabe, vendar je pravilno štelo, da glede na ugotovljene okoliščine konkretnega škodnega dogodka ne pride v poštev. Pravni standard "preprostega opravila", ki delodajalca de facto odvezuje dolžnosti skrbi za varnost in zdravje pri delu, ki je prvenstveno na njem (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami in dopolnitvami), namreč terja restriktivno uporabo zgolj v posebej banalnih okoliščinah, ko bi zahteva po dajanju navodil pri tako vsakodnevnih opravilih predstavljala zanikanje osnovnih intelektualnih in voljnih kapacitet delavcev in bila sama sebi namen.5 Taki primeri so v sodni praksi nalaganje vejevja,6 prenašanje pohištva,7 čiščenje pasjih iztrebkov8 in podobno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v obravnavani zadevi ob upoštevanju dimenzij in ostalih karakteristik sodov, njihove formacije v skladovnici, pa tudi dejstva različnega opravljanja tega opravila po različnih delavcih v praksi ne gre za tak primer. Ob tem ni zanemarljivo, da tudi način dela, ki ga je šele tekom postopka predlagala toženka (z uporabo lestve) očitno ni bil ustrezen in ne varen, kot so pojasnili vsi zaslišani delavci. Sodišče prve stopnje za tak zaključek, ki predstavlja pravno presojo in je bil sprejet na podlagi ugotovitev izpeljanega dokaznega postopka (izpovedb tožnika in prič ter listinskih dokazov), ni potrebovalo izvedenca iz varstva pri delu, kot se neutemeljeno zavzema toženka, ki tega izvedenca niti ni predlagala. Predlagal pa ga je tožnik, vendar ga je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ter ob opravljeni pravilni materialnopravni presoji utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega.

8.Delno nasprotujoče osnovni pritožbeni graji, s katero se zavzema za uporabo standarda preprostega opravila, so nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi imel tožnik opravljeno teoretično in praktično usposabljanje iz varstva pri delu, v okviru katerega je bil poučen o pravilni tehniki dvigovanja, prenašanja, prekladanja in odlaganja bremen. Očitek je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem v postopku na prvi stopnji, v okviru katerega je bilo potrjeno, da je tožnik sicer opravil usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar to ni obsegalo posebnega usposabljanja glede premeščanja sodov oziroma kako opravljati konkretno delo, kar je potrdil tako tožnik kot zaslišana priča A. A., posebno usposabljanje v tej smeri pa ne izhaja niti iz predloženih dokazil o izvedbi teoretičnega in praktičnega usposabljanja s področja varnosti in zdravja pri delu (priloga B4). Pritožbena navedba, da naj bi bil tožnik v sklopu tega izobraževanja poučen tudi o pravilni tehniki dvigovanja, prenašanja, prekladanja in odlaganja bremen, je očitno neresnična, pri čemer tožnik v odgovoru na pritožbo tudi utemeljeno izpostavlja, da tega toženka v postopku na prvi stopnji niti ni konkretno trdila, zato gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in ostalih zaslišanih delavcev v skladišču pravilno ugotovilo, da glede premeščanja sodov od toženke niso prejeli navodil, temveč so to delo opravljali na način, kot so se ga priučili od drugih sodelavcev in nadrejenih.

9.Pritožbeno stališče, da bi bilo mogoče ob upoštevanju "splošno znanih" dimenzij (razpona) rok ročno premeščanje sodov varno opravljati s tal, ni utemeljeno, saj tega dokazni postopek ni potrdil, glede na to, da je večina zaslišanih delavcev pri premeščanju sodov imela težave tudi zaradi njihove višine v skladovnici (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 24 in 25). Sicer pa se toženka šele v pritožbi in posledično prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP) sklicuje na zatrjevana splošno znana dejstva. Tudi če bi bili izpostavljeni telesni proporci splošno znani, to namreč toženke ne razbremeni trditvenega bremena o tem, temveč le bremena dokazovanja splošno znanih dejstev (peti odstavek 214. člena ZPP). Toženka v postopku na prvi stopnji prav tako ni navajala statistike, koliko delovnih poškodb se je pri njej primerilo pri opravljanju navedenega opravila, zato se na nedokazano dejstvo, da naj bi šlo le za en tak primer - tožnikov, ne more uspešno sklicevati. Sicer pa ta okoliščina, tudi če bi bila resnična, v nobenem pogledu ne razbremenjuje toženke.

10.Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženka ni poskrbela za varno opravljanje dela, ker ročnega premeščanja sodov ni organizirala na način, ki bi bil fizično izvedljiv in varen za vse delavce, ne glede na njihovo višino, s čimer je podano protipravno ravnanje toženke. Glede na pravilno ugotovljeno, da toženka tožniku ni dala nobenih navodil za izvajanje tega dela, je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi do škodnega dogodka prišlo izključno v posledici neprimernega načina izvajanja dela s strani tožnika samega. Tožnik je to delo opravljal tako, kot je znal oziroma kot se je priučil od sodelavcev. Tudi če bi bil ta način neprimeren, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se toženka svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je ob odsotnosti kakršnikoli navodil ter ob zavedanju različnega opravljanja konkretnega dela s strani njenih delavcev tak način dela dopuščala. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi podrejeni očitek tožnikovega soprispevka k nastanku škode, ki ga toženka ponavlja v pritožbi. Njeno teoretiziranje o razlikovanju med vzroki in pogoji za nastanek škode9 za konkretni primer ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana vzročna zveza med ugotovljenim protipravnim ravnanjem toženke (ki ni bilo zgolj pogoj za nastanek škode temveč pravno relevanten vzrok) in tožniku nastalo škodo. Ob odsotnosti izrecne pritožbene graje višine prisojene odškodnine je s tem v zvezi zadoščal uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je izpodbijani del sodbe tudi v tem pogledu uspešno prestal (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 30 do 45).

11.Zaradi pravilne odločitve o glavni stvari je neutemeljena tudi pritožbena graja prvostopne odmere pravdnih stroškov in sodne takse, v okviru katerih je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo uspeh tožnika v postopku (154. člen ZPP). Utemeljenosti priznanja posameznih stroškov z vidika potrebnosti (155. člen ZPP) pa toženka ne izpodbija.

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje je o potrebnih stroških tožnika odločilo skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) in mu ob upoštevanju pritožbene sporne vrednosti priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk (tar. št. 16/4), 12,5 točk za materialne stroške (2 % do 1000 točk - tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 34, 35, 36, 37

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.