Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dokazno breme glede izplačila plač in dnevnic na delodajalcu. Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se na podlagi 135. člena ZDR-1 izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca, drugačen način se lahko določi v kolektivnih pogodbah le za povračila stroškov v zvezi z delom. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, če bi bilo možno dejanska izplačila prejemkov iz delovnega razmerja dokazovati le z bančnimi izpiski. Dokazovati jih je namreč možno tudi z ostalimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami in z drugimi listinskimi dokazi. To velja še toliko bolj, če je med strankama dogovorjeno izplačilo prejemkov v gotovini na roke. Ob odsotnosti bančnih izpiskov je treba ostale listinske dokaze in izpovedi prič v luči predstavljene zakonske določbe presojati strožje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo plač (zneskovno opredeljene po posameznih mesecih: oktober 2012 ter januar, julij, december 2013) ter plačilo dnevnic (zneskovno opredeljene po posameznih mesecih: december 2012, januar, februar, april, maj, junij, julij, september, oktober, december 2013 in januar 2014). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.391,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, iz listin (dopis Inšpektorata) izhajajo povsem druga dejstva, kot jih ugotovi sodišče, iz listine B 16 ne izhaja, da je tožnik dobil vtoževana plačila, izjave prič tožene stranke pa ne predstavljajo dokazov s potrebno stopnjo prepričanja, ki se zahteva upoštevaje pravila o dokaznem bremenu. Sodba je tudi v nasprotju s sodno prakso, saj je sodišče obrazložilo, da je odločilo po prostem poudarku, skladno s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 709/2016 z dne 1. 12. 2016. Vendar v obeh citiranih sodbah tožena stranka ni uspela s pričanjem dokazati, da je delavcu izplačala plačo na roke. Sodišče pa je v predmetni zadevi svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič tožene stranke, ki so potrdile, da je bilo tožniku vse izplačano. Plačilo naj bi sicer izhajalo tudi iz ročno zapisanega potrdila (B 16), na katerem je razvidno tožnikovo ime in priimek, datum, zapis: plača in dnevnice, plačano v gotovini, ter podpis, ni pa vidna višina teh zneskov. Na plačilnih listih je res razviden podpis tožnika, vendar ni izpolnjena rubrika: datum plačila. Podobno je s potnimi nalogami, kjer je viden podpis tožnika, ni pa razvidno, kdaj je bil znesek plačan. Izpoved zakonite zastopnice je sama s seboj v nasprotju, saj naj bi list (B 16) tožnik podpisal, ko je vse prejel, vendar bi to lahko storil šele konec meseca, ne pa ob dnevih, ki so zapisani na tem listu, saj je bil takrat na službeni poti. Priče so bile v izpovedbah skladne le v tem, da so pavšalno pojasnile, da je bilo tožniku vse plačano, nobena priča pa ne konkretizira, kdaj in koliko je bilo tožniku plačano na roke. V nadaljevanju pritožba podrobneje predstavi pričanje A.A., B.B. in C.C. ter zaključi, da s temi pričevanji in predstavljenimi listinami tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, da je tožniku plačala vtoževane zneske. Tudi samo plačilo davščin in prispevkov ne dokazuje, da je tožnik dejansko prejel neto plačilo. Tožniku sodišče nadalje tudi neutemeljeno očita, da v spis ni vložil svojih zabeležk o prejetih plačilih. Pritožba pojasnjuje, da je tožnik k tožbi priložil izračune pripadajočih plač in dnevnic za sporno obdobje, ki jih je pripravil skupaj s strokovno službo pooblaščencev. Pri pripravi je bilo skladno s tožnikovimi zabeležkami upoštevano, kaj je tožnik že dobil plačano. Prav tako je sodba v nasprotju z ugotovitvami Inšpektorata RS, saj je ta ugotovil, da tožena stranka ni izplačevala regresa za letni dopust, zamujala je s plačili plač in bolniških nadomestil in ni izdajala plačilnih list. Tožnik torej ni mogel potrditi prejema plačila na plačilnih listih, če jih tožena stranka po ugotovitvah Inšpektorata sploh ni izdajala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot prepozno zavrže, sicer pa jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Predmetni individualni delovni spor je bil začet v letu 2015, zato je treba uporabiti določbe ZPP-D, kar pomeni, da v konkretnem primeru ne velja 30-dnevni pritožbeni rok, kot ga je v pravnem pouku določilo sodišče prve stopnje. Pritožba je prepozna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče zavrača očitek iz odgovora na pritožbo, da je pritožba prepozna. Pravni pouk izpodbijane tožbe določa 30-dnevni pritožbeni rok, tožnik pa je pritožbo vložil znotraj tega roka. Res je, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti določbe ZPP-D (predmetni delovni spor se je začel leta 2015), v katerem je določen 15-dnevni pritožbeni rok. Vendar se je tožnik zanesel na napačen pravni pouk, zato je treba šteti njegovo pritožbo kot pravočasno.1

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitanih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Dokazno breme za plačilo plač in dnevnic je na toženi stranki, ta je navedla pravno relevantna dejstva in zanje podala dokaze, do katerih se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo v točkah 6. do 9. obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako pa glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba takega nasprotja ne zatrjuje. Dejansko se ne strinja zgolj z dokazno presojo sodišča, napravljeno na podlagi listinske dokumentacije in izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je opravilo prosto presojo dokazov in na podlagi vseh (v nadaljevanju poudarjenih) dokazov povzelo pravilen zaključek, da je tožena stranka zmogla dokazno breme, da je plačala tožniku vtoževane plače in dnevnice. Noben v pritožbi očitani nezadostni dokaz sam zase sicer ne izkazuje dejstva dejanskega plačila s strani tožene stranke, vsi skupaj pa nedvomno vodijo v tak zaključek.

8. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo neizplačanih plač za oktober 2012, januar 2013, julij 2013 in december 2013 ter dnevnic v obdobju od decembra 2012 do januarja 2013. Pri toženi stranki je bil zaposlen od 12. 10. 2012 do 5. 7. 2014 na delovnem mestu voznik. Med strankama ni sporno, da je bilo med njima dogovorjeno izplačevanje navedenih prejemkov v gotovini na roke.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je izpolnila obveznost plačila plač in dnevnic tožniku. Pritožbeno sodišče s tem zaključkom sodišča prve stopnje soglaša. Razloge izpodbijane odločitve sprejema in se nanje v celoti sklicuje (tč. 4 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v nadaljevanju daje naslednja pojasnila.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 44. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dokazno breme glede izplačila plač in dnevnic na delodajalcu. Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se na podlagi 135. člena ZDR-1 izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca, drugačen način se lahko določi v kolektivnih pogodbah le za povračila stroškov v zvezi z delom. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, če bi bilo možno dejanska izplačila prejemkov iz delovnega razmerja dokazovati le z bančnimi izpiski. Dokazovati jih je namreč možno tudi z ostalimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami in z drugimi listinskimi dokazi. To velja še toliko bolj, če je med strankama dogovorjeno izplačilo prejemkov v gotovini na roke. Ob odsotnosti bančnih izpiskov je treba ostale listinske dokaze in izpovedi prič v luči predstavljene zakonske določbe presojati strožje. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na sodno prakso (sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 709/2016 z dne 1. 12. 2016). Pravno nepomemben je očitek pritožbe, da v citiranih sodbah tožena stranka s pričami in ostalimi listinskimi dokazni ni uspela dokazati izplačil prejemkov tožniku. Sodbi je sodišče prve stopnje predstavilo le zato, da je podkrepilo izhodiščno tezo, da dokazovanje dejanskega izplačila prejemkov ni podvrženo nobenim rigidnim dokaznim pravilom. Od dokaznega postopka konkretnega primera pa je odvisno, ali je tožena stranka zadostila dokaznemu bremenu dejanskega izplačila prejemkov.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je tožniku izročila gotovino na roke. Priče, zaposlene pri toženi stranki, so skladno izpovedale, da je tožnik dobil izplačane vse vtoževane prejemke v gotovini na roko in da se je tožnik ob izplačilu teh podpisal na vsako plačilno listo, potni nalog in na ročno pripravljen list (A 16). Na plačilnih listah, naslovljenih na tožnika, ki zadevajo sporna izplačila, je tožnikov podpis, res pa je, da ni zaznavnega datuma plačila. Vendar je datum viden na listu, ki se nahaja v prilogi A 16. Na tem ročno napisanem potrdilu so razvidni tožnikovo ime in priimek, njegova telefonska številka, datumi izplačil v obdobju od decembra 2012 do januarja 2014 in besedilo "plača + dnevnice izplačano v gotovini" ter tožnikov podpis. Tožnik v postopku ni trdil, da podpis na predstavljenih listinah ni njegov. Prav tako je tožena stranka, kot izhaja iz dopisa FURS z dne 24. 4. 2017, opravila obračun in plačilo davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na izplačilo spornih plač.

13. Tožena stranka je torej vodila evidenco izplačil spornih prejemkov (plačilne liste, potni nalogi in ročno napisan list z dnevom izplačil), na njih je tožnikov podpis, od teh prejemkov pa je tudi plačala davke in prispevke, prav tako pa so priče tožene stranke skladno potrdile, da je tožnik dobil plačane vse sporne prejemke. Neutemeljena je pritožbena navedba, da priče niso znale jasno specificirati, kdaj in kolikšen znesek ob posamičnih dnevih je dobil tožnik izplačanega. Priče so skladno izpovedale način obračunavanja plač in potek izplačila, nemogoče pa je od njih zahtevati tako specifične podatke o podrobnosti izplačil, saj je tožena stranka za te namene vodila listinsko dokumentacijo. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem zadostila dokaznemu bremenu, da je tožnik dejansko dobil plačane vtoževane prejemke v gotovini. To velja kljub temu, da je dokazno breme v primeru odsotnosti bančnih izpiskov bolj zaostreno, saj vsi predstavljeni dokazi skupaj vodijo v takšen zaključek.

14. Na drugi strani pa tožnik s pomanjkljivimi trditvami in neprepričljivim pričanjem trditev in dokazov tožene stranke ni uspel izpodbiti oziroma omajati, do česar se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo v točkah 8. in 9. obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik najprej ni vedel, ali je evidentiral, koliko denarja je dobil od tožene stranke, kasneje pa je povedal, da je navedeno izračunal skupaj s sindikatom po prenehanju delovnega razmerja, podatke pa so dobili iz njegovih lastnih zapiskov. Teh tožnik ni predložil, njegova evidenca (A 13) pa vsebuje zgolj podatke o poteku vožnje, ne pa podatkov o izplačanih zneskih. Prav tako se njegova nekonsistentnost v izpovedbi nadalje kaže v tem, da se najprej ni spomnil, da bi podpisal potrdilo o plačah v gotovini (B 16), kasneje pa je to potrdil. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je obveznosti izplačil spornih zneskov izpolnila.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje pritožbene navedbe, da tožnik ni mogel podpisati list o plačilih (B 16) ob dnevih, ki so tam zapisani, saj naj bi bil takrat na službeni poti, kot pavšalne. Sicer pa so takšne navedbe pritožbena novota. Vseeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz priloženih tahografov (A 5 do A 12), ne izhaja, da tožnik na sporne dneve ne bi mogel priti na sedež tožene stranke. Dejstvo, da tožnik dejansko ne bi mogel priti na sedež družbe ob navedenih dneh, bi lahko sicer izhajalo iz ročno zapisanih evidenc vožnje, ki jih je priložil tožnik (A 13), vendar pritožbeno sodišče kot relevantnejše ocenjuje priložene tahografe, saj bolj verodostojno prikazujejo tožnikove vožnje. Te je pa tožnik priložil zgolj selektivno, za posamezne mesece (december 2012, januar 2013, junij 2013, julij 2013, september 2013, oktober 2013, december 2013 in januar 2014), iz njih pa ne izhaja, da je bil tožnik na sporne datume plačila v tujini. Za dan 21. 12. 2012, ki je kot dan plačila določen v listu B 16, iz tahografa (A 5) izhaja, da je tožnik končal pot v D., torej na sedežu tožene stranke. Za junij 2013 za sporni datum (11. 6. 2013) ni priloženega tahografa, prav tako ne za sporne dneve v juliju, septembru, oktobru 2013 in januarju 2014. Za sporni datum 14. 12. 2013 pa iz tahografa za ta dan izhaja, da je tožnik svojo pot prav tako končal v D., torej na sedežu tožene stranke.

16. Iz dopisa Inšpektorata za delo (A 14) ne izhaja, kot to skuša prikazati pritožba, da tožena stranka tožniku ni plačala spornih prejemkov. Iz dopisa res izhaja, da je inšpektor ugotovil določene kršitve delovnopravne zakonodaje pri toženi stranki, in sicer med drugimi: zamujanje pri izplačilu prejemkov iz delovnega razmerja in ne izdajanje plačilnih list. Vendar so navedene ugotovitve po oceni pritožbenega sodišča preveč pavšalne, saj se ne nanašajo konkretno na tožnika, niti same zase ne morejo izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zamujanje pri plačilu še ne pomeni nujno, da tožena stranka plač in dnevnic tožniku ni plačala, prav tako pa je tožena stranka v predmetni pravdi predložila plačilne liste, ki se nanašajo na tožnika, torej se očitek v zvezi z ne izdajanjem plačilnih list ne nanaša na tožnikov primer.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP).

1 Tako tudi sklep VSL II Cp 2697/2017 z dne 2. 3. 2018.