Jedro

Na obseg porokove obveznosti ne vpliva njegova morebitna nevednost, da je glavni dolžnik v zamudi. Tudi če upnik poroka ne obvesti (takoj), da dolžnik ni izpolnil obveznosti, obveznost poroka obstaja in sme upnik ne glede na to terjati poroka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka - razveljavi glede odločitve, da sklep o izvršbi VL 70982/2018 z dne 29. 8. 2018 ostane v veljavi; - spremeni glede odločitve o plačilu 30 EUR izvršilnih stroškov s pripadki tako, da se zahtevek za plačilo 30 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje od vročitve sklepa o izvršbi do plačila, zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica v tem postopku zahteva plačilo zapadlih in (v času vložitve predloga za izvršbo) še nezapadlih leasing obrokov, zamudnih obresti ter drugih stroškov, vse kot posledico odstopa od sklenjene Pogodbe o finančnem leasingu št. 000/14 z dne 7. 3. 2014. Plačilo zahteva od toženca kot poroka in plačnika.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici plača 4.309,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2018 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 74 EUR s pripadki. Tožencu je naložilo tudi povračilo tožničinih pravdnih stroškov, odločitev o njihovi višini pa je pridržalo posebnemu sklepu.

3. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje o tem, da je toženec opomine prejel oziroma je bil z njimi seznanjen, sklepalo na podlagi dejstva, da je tožnica na plačilo pozivala glavnega dolžnika, toženec pa je bil njegov edini lastnik in zakoniti zastopnik. Ob tem je spregledalo, da toženec vse od 18. 1. 2017 dalje ni bil ne lastnik ne zakoniti zastopnik glavnega dolžnika. Zaključek sodišča, da je bila pogodba pravilno odpovedana, da je bil toženec tisti, ki je prejemal vse opomine in da je s tem nastopila njegova obveznost poravnati vse zapadle obveznosti, je zato napačen in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je nepravilno ugotovilo tudi obseg obveznosti. Vztraja, da ga tožnica ni nikoli obvestila o zamudi glavnega dolžnika (o tem ni dokazov, v času vročanja ni bil več zakoniti zastopnik). Zato ne more odgovarjati za zamudne obresti in stroške, niti za stroške opominov. Toženec je šele z vložitvijo predloga za izvršbo izvedel, da glavni dolžnik ni poravnal vseh obveznosti. Tudi ni jasno, zakaj je sodišče tožnici priznalo 74 EUR izvršilnih stroškov. Tožnica je predlog vložila sama in plačala takso 44 EUR. V tem delu je sodba brez razlogov.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila Pogodba o finančnem leasingu št. 000/14 z dne 7. 3. 2014 razvezana, je, čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravilen.

6. Toženec je za obveznosti glavnega dolžnika jamčil kot solidarni porok. Solidarni porok v skladu s 3. odstavkom 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od solidarnega poroka, ali pa od obeh hkrati.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo (in teh ugotovitev toženec s pritožbo ne izpodbija), da je tožnica glavnemu dolžniku poslala več opominov in mu dala tudi dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Ker glavni dolžnik obveznosti kljub prejetim opominom in danemu roku ni izpolnil, je tožnica s 27. 8. 2018, skladno s 3. točko 14. člena Splošnih pogojev (priloga A7), od pogodbe (utemeljeno) odstopila. Na tak zaključek nima nobenega vpliva vprašanje, ali je tožnica sočasno na plačilo opominjala tudi toženca kot poroka in ali je tudi njega obvestila o odstopu od pogodbe. V 1025. členu OZ je sicer določena upnikova notifikacijska dolžnost, a ima kršitev te dolžnosti za posledico le upnikovo odškodninsko odgovornost, ne more pa kršitev vplivati na nastanek obveznosti glavnega dolžnika zaradi kršitve pogodbe in s tem tudi ne na nastanek obveznosti poroka. Vprašanje, ali je toženec prejel opomine in ali je bil obveščen o odstopu od pogodbe, zato v tej zadevi ni relevantno.

8. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora dodaja, da so pritožbene navedbe o tem, da toženec ob vročanju opominov glavnemu dolžniku ni bil ne njegov lastnik ne zakoniti zastopnik (v posledici česar z njimi ni mogel biti seznanjen), nedopustna pritožbena novota, saj pozna navedba ni z ničemer opravičena (337. člen ZPP). Poleg tega pa pritožnik spregleda, da je tožnica zadnji opomin in obvestilo o odstopu poslala tudi njemu osebno in da je ob zaslišanju potrdil, da ves čas živi na naslovu K., kamor je bila pošta poslana in da je pozive na plačilo prejel. Tožnica pa v zvezi s tem utemeljeno opozarja tudi na sprožen zunanji postopek izterjave in na o tej izterjavi izdelano poročilo (priloga A11), iz katerega izhaja, da je izterjevalec stopil v stik s tožencem, ta pa je zagotovil poplačilo obveznosti. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je bil o neizpolnitvi obveznosti glavnega dolžnika ter o odstopu od pogodbe obveščen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obseg toženčeve odgovornosti. Porok namreč odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen del ali kako drugače omejena. Porok mora med drugim povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika, odgovarja pa tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega (glej drugi, tretji in četrti odstavek 1017. člena OZ). Na obseg porokove obveznosti ne vpliva njegova morebitna nevednost, da je glavni dolžnik v zamudi. Tudi če upnik poroka ne obvesti (takoj), da dolžnik ni izpolnil obveznosti, obveznost poroka obstaja in sme upnik ne glede na to terjati poroka.1 Upnik pa, kot je že bilo že pojasnjeno v točki 7 te odločbe, odgovarja poroku za škodo, ki jo je zaradi opustitve obvestila trpel (1025. člen OZ). Tudi v zvezi z obsegom porokove odgovornosti so zato navedbe o tem, da ga tožnica ni obvestila o zamudi glavnega dolžnika (in s tem povezane navedbe, da v času obveščanja ni bil ne lastnik ne zakoniti zastopnik dolžnika; da je za zamudo dolžnika izvedel šele ob vložitvi predloga za izvršbo), nerelevantne. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožnici plačati tudi zamudne obresti, stroške opominov, strošek izvršbe in strošek (zunajsodne) izterjave, je zato pravilna.

10. Sodišče je tožencu naložilo v plačilo tudi stroške tožnice z vložitvijo izvršilnega predloga v znesku 74 EUR. Ker gre (po razveljavitvi sklepa o izvršbi) za del pravdnih stroškov, se na to odločitev nanašajo razlogi v točki 17. Očitek, da je ta del odločitve brez razlogov, zato ni utemeljen. Res je sicer sodišče ob tem navedlo, da bo o višini izdalo poseben sklep, a to, da je o (že odmerjenih) izvršilnih stroških po višini odločilo že s sodbo, ni razlog za razveljavitev odločitve. Pritožnik že sam pravilno ugotavlja, da priznani znesek obsega 44 EUR plačane sodne takse za predlog, utemeljeno pa oporeka priznanju razlike v višini 30 EUR. Tožnice namreč ob vložitvi predloga za izvršbo ni zastopal odvetnik, niti ni tožnica (kljub toženčevemu ugovoru) izkazala druge podlage za priznanje tega stroška.

11. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato v zgoraj navedenem obsegu ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako, da je zahtevek tožnice za plačilo zneska 30 EUR s pripadki zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče pa je, ko je odločitev preverilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) poseglo še v odločitev, da sklep o izvršbi VL 70982/2018 z dne 29. 8. 2018 ostane v veljavi. Ta odločitev je namreč neobrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega pa očitno napačna. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L, UL RS 11-458/2018, z dne 23.02.2018) spremenil drugi odstavek 62. člena ZIZ. Po tej spremembi izvršilno sodišče v primeru obrazloženega ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (to je zoper plačilni nalog), s sklepom razveljavi ne le dovolitev izvršbe, ampak tudi plačilni nalog. V pravdi posledično sodišče ne odloči več o tem, ali sklep o izvršbi v celoti ali deloma ostane v veljavi, ampak izrek že tožeča stranka v dopolnitvi tožbe (nato pa enako ravna tudi sodišče) oblikuje enako kot v postopku, ki se začne s tožbo. Odločitev, da zgoraj navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi, je zato pritožbeno sodišče razveljavilo.2

13. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

14. Ker je toženec s pritožbo uspel le v neznatnem delu, stroške za vloženi odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne, je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške (154. in 155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Glej tudi odločbo VSK Cpg 275/2016 in VSL I Cp 3137/2015. 2 Zavrnitev ni potrebna , saj je sodišče prve stopnje v tem delu odločalo tudi mimo zahtevka, ki ga je tožnica postavila v vlogi z dne 1. 3. 2019.