Jedro

Varstvo elektronskih komunikacij je zagotovljeno tako v 139. kot v 221. členu KZ-1. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1 inkriminira seznanjanje s sporočilom, ki se prenaša z elektronskim komunikacijskim sredstvom, kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po 221. členu KZ-1 pa se nanaša na neupravičen vstop ali vdor ali prestrezanje podatkov (prvi odstavek) oziroma na neupravičeno uporabo, spremembo, preslikavo, prenos, oziroma uničenje podatkov oziroma oviranje prenosa, dostopa oziroma delovanja informacijskega sistema (drugi odstavek).

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 221. člena KZ-1 stori kdor neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega. Izmed možnih izvršitvenih ravnanj se obdolženki po citirani določbi očita neupravičen vstop (ne pa vdor) v informacijski sistem. Razlika med neupravičenim vstopom in vdorom v informacijski sistem je v tem, da neupravičen vstop pomeni neupravičeno pridobitev vpogleda v informacijski sistem, vdor pa je vstop z obidom, onesposobitvijo in drugačnim onemogočanjem varnostnih mehanizmov ali kršitvijo varnostnih ukrepov informacijskega sistema ali z uporabo tehničnih sredstev. Vdor je zato vedno neupravičen, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja pa mora biti neupravičen tudi vstop. Neupravičen vstop pomeni vstop, za katerega storilec nima dovoljenja. To dovoljenje pa je treba razlagati široko, tudi v smislu privolitve lastnika ali uporabnika. Neupravičen vstop v informacijski sistem pomeni tudi poseg v informacijsko zasebnost proti volji upravičenca, torej brez njegovega soglasja ali kljub njegovemu nesoglasju.

V primeru, ko sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov (indicev), ko torej iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, lahko izda obsodilno sodbo le takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj tako trdno in logično povezani, ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt - sklenjen krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.

Zakonske zamudne obresti od dolgovanega zneska (višine škode kot glavnice) ne tečejo od nastanka škode, ampak od seznanitve obdolženke s premoženjskopravnim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena, pritožbi oškodovanke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se letnica 2020 spremeni v 2019. II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženka mora plačati sodno takso v višini 300,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati oškodovanki B. B. premoženjskopravni zahtevek v znesku 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 5. 2020 do plačila, v presežku je oškodovanko napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obdolženka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožil obdolženkin zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, in sicer drugemu okrajnemu sodniku. Zahteval je navzočnost na seji senata.

3. Pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe (zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku) je vložila oškodovanka B. B. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se kot dan začetka teka zakonitih zamudnih obresti določi 24. 5. 2019. 4. Pritožba zagovornika ni utemeljena, pritožba oškodovanke je utemeljena.

**Glede obveščanja strank o seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku**

5. V zvezi z zahtevo zagovornika glede obveščanja o seji senata, na kateri je višje sodišče odločalo o vloženih pritožbah, sodišče druge stopnje opozarja na zakonsko ureditev udeležbe na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku, ki se razlikuje od ureditve le-te v rednem postopku. Predmetna kazenska zadeva se obravnava po določbah ZKP, ki urejajo skrajšani postopek. Vprašanje udeležbe na pritožbeni seji v skrajšanem postopku je urejeno v 445. členu ZKP, ki določa, da sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Z drugimi besedami, v skrajšanem postopku predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njuna navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora stranka prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve, če se želi udeležiti pritožbene seje. Pri tem zakon nalaga stranki breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo prispevala k razjasnitvi pravnih in dejanskih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi predlagatelja, toliko bolj je sodišče zavezano, da stranke obvesti o seji.

6. Predlog zagovornika za udeležbo na seji pritožbenega sodišča je vsebinsko prazen. Zagovornik je svojo vlogo naslovil „pritožba in zahteva za navzočnost na seji senata“, pri čemer v nadaljevanju ni niti z enim stavkom pojasnil, zakaj bi udeležba strank na pritožbeni seji pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj obravnavane zadeve. Pritožbeno sodišče torej ni razpolagalo z argumenti predlagatelja, ki bi omogočali presojo o smotrnosti udeležbe strank na seji senata višjega sodišča. Ne predsednica senata ne senat ni spoznal, da bi bila navzočnost strank potrebna, zato sodišče druge stopnje nekonkretiziranemu predlogu zagovornika za udeležbo strank na pritožbeni seji ni sledilo.

**Glede pritožbe obdolženkinega zagovornika** _O pritožbenih navedbah glede kršitve določb kazenskega zakonika_

7. Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da izvršitvena dejanja iz drugega odstavka 221. člena KZ-1 izhajajo iz predhodno izvršenih ravnanj po prvem odstavku 221. člena KZ-1, pri čemer iz dikcije citiranega člena izhaja, da gre za dve različni kaznivi dejanji in ne za eno kaznivo dejanje. Opozarja, da je bistvo kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ-1 v tem, da mora storilec s premagovanjem ovir vstopati v tuj informacijski sistem, kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19596/2015 z dne 6. 6. 20191, objekt varovanja pa je sam informacijski sistem. Dejanje po drugem odstavku je podano, ko storilec, ki se že nahaja v informacijskem sistemu (oseba upravičeno ali neupravičeno vstopi v informacijski sistem) tam najdene podatke med drugim uporabi, spremeni, preslika, prenaša ali uniči, pri čemer so objekt varovanja podatki, ki se nahajajo v informacijskem sistemu. V drugem odstavku ni navedeno „če stori dejanje iz prejšnjega odstavka“ ali podobno, zato gre za dve kaznivi dejanji.

8. Višje sodišče pritožbene navedbe zagovornika v tem delu zavrača, ker so neutemeljene in podane v škodo obdolženke. Obdolženki se očita, da je neupravičeno vstopila v informacijski sistem s tem, da je dne 20. 4. 2016 ob 19.38 uri v kabinetu za ... na X. fakulteti v Ljubljani na računalniku z inventarno oznako Y. brez soglasja B. B. z njenim geslom dostopala do njenega elektronskega naslova B.B.@xx.si (prvi odstavek 221. člena KZ-1) in da je podatke iz tega informacijskega sistema neupravičeno uporabila s tem, ko je z elektronskega naslova B.B.@xx.si dekanu X. fakultete v Ljubljani C. C. poslala delno predrugačeno elektronsko sporočilo, ki ga je B. B. prejela na navedeni elektronski naslov od svojega moža dne 19. 4. 2016 ob 23.00 uri (drugi odstavek 221. člena KZ-1). Razmerje med prvim in drugim odstavkom 221. člena KZ-1 pokaže, da bo storilec v primeru neupravičenega vstopa, vdora ali prestrezanja podatkov brez nadaljnjega ravnanja z njimi oziroma poseganja v sistem ali podatke (uporaba, spreminjanje, prenašanje, brisanje, dodajanje ipd.) izvršil kaznivo dejanje po prvem odstavku. Če pa storilec pri tem s podatki nadalje manipulira (torej jih uporabi, spreminja, prenaša, briše, dodaja, uničuje), bo izvršil kaznivo dejanje po drugem odstavku. To pomeni, da izvršitvena ravnanja po drugem odstavku izhajajo iz predhodno izvršenih izvršitvenih ravnanj iz prvega odstavka (za kar gre v predmetni zadevi), lahko pa so izvršena neodvisno od izvršitvenih ravnanj iz prvega odstavka.2 Obdolženki se je torej pravilno očitala storitev enega in ne dveh kaznivih dejanj, za kar se v pritožbi neutemeljeno in na škodo obdolženke zavzema zagovornik.

9. Zagovornik navaja, da v konkretnem delu opisa dejanja z besedami „brez soglasja B. B. z njenim geslom dostopala do njenega elektronskega naslova“ ni dovolj določno opredeljen zakonski znak neupravičen vstop v informacijski sistem. Svoje stališče podkrepi s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19596/2015 z dne 6. 6. 2017, iz katere izhaja, da kadar se storilec upravičeno nahaja v informacijskem sistemu, za dostop do dela informacijskega sistema, za pregledovanje katerega ni pooblaščen, pa ni treba premagati nobenih tehničnih ovir, ni mogoče govoriti o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ-1. Poudarja, da v opisu dejanja ni navedeno, kakšne tehnične ovire naj bi obdolženka premagovala, da bi izvršila kaznivo dejanje po prvem odstavku 221. člena KZ-1 in da z dejanjem obdolženka ni vdirala oziroma vlamljala v informacijski sistem. Če nekdo vpiše v računalnik le potrebno geslo za dostop do poštnega predala, je to tako, kot če bi nekdo s ključem odklenil vhodna vrata. Meni, da gre pri očitku obdolženki, da naj bi vstopila v informacijski sistem brez soglasja, za identičen primer kot v citirani praksi, ko je tretji sicer upravičeno dostopal do informacijskega sistema, a neupravičeno dostopal do poštnega predala drugega delavca policije. Obdolženka je imela pravico in možnost dostopa do računalnika Y. in ga uporabljati za službene namene, tako kot obdolženec v zgoraj navedeni zadevi.

10. Višje sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami zagovornika najprej pojasnjuje, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 221. člena KZ-1 stori, kdor neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem, ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega. Izmed možnih izvršitvenih ravnanj se obdolženki po navedeni določbi očita neupravičen vstop (ne pa vdor) v informacijski sistem. Razlika med neupravičenim vstopom in vdorom v informacijski sistem je v tem, da neupravičen vstop pomeni neupravičeno pridobitev vpogleda v informacijski sistem, vdor pa je vstop z obidom, onesposobitvijo in drugačnim onemogočanjem varnostnih mehanizmov ali kršitvijo varnostnih ukrepov informacijskega sistema ali z uporabo tehničnih sredstev. Vdor je zato vedno neupravičen, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, pa mora biti neupravičen tudi vstop. Neupravičen vstop pomeni vstop, za katerega storilec nima dovoljenja. To dovoljenje pa je treba razlagati široko, tudi v smislu privolitve lastnika ali uporabnika. Neupravičen vstop v informacijski sistem pomeni tudi poseg v informacijsko zasebnost proti volji upravičenca, torej brez njegovega soglasja, ali kljub njegovemu nesoglasju.3

11. V predmetni zadevi je zakonski znak »neupravičen vstop v informacijski sistem« v konkretnem delu opisa dejanja dovolj določno opredeljen s tem, da je obdolženka dne 20. 4. 2016 ob 19.38 uri v kabinetu za ... na X. fakulteti v Ljubljani na računalniku z inventarno oznako Y. brez soglasja B. B. z njenim geslom dostopala do njenega elektronskega naslova B.B.@xx.si. Neupravičen vstop v informacijski sistem kot izvršitveno ravnanje v okvirih prvega odstavka 221. člena KZ-1B, ki se v tej zadevi očita obdolženki, je torej konkretiziran z navedbo, da je obdolženka brez soglasja B. B. z njenim geslom dostopala do vsebine njenega elektronskega naslova in preposlala predrugačeno elektronsko sporočilo, ki ga je oškodovanka (predhodno) prejela na navedeni elektronski naslov. Poznavanje gesla B. B. ji je omogočilo vstop v informacijski sistem brez tehničnega onemogočanja varnostnih mehanizmov ali kršitve varnostnih ukrepov informacijskega sistema oziroma brez uporabe tehničnih sredstev, kar bi sicer predstavljalo izvajanje vdora v informacijski sistem kot alternativno predpisano izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja, ki se obdolženki ne očita, kot zmotno navaja zagovornik v pritožbi. Bistvena razlika med obravnavano zadevo in zadevo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19596/2015 z dne 6. 6. 2017, ki jo v pritožbi zagovornik večkrat citira, je v tem, da se je v opisu dejanja v citiranem judikatu odsotnost dovoljenja oškodovanca vezala zgolj na pregledovanje elektronske pošte, ne pa tudi na sam vstop v informacijski sistem. Obdolžencu se je očitalo, da je v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot pomočnik komandirja z uporabniškim imenom in geslom komandirja večkrat vstopil v informacijski sistem Policije in brez dovoljenja pregledoval njegovo elektronsko pošto. V obravnavani zadevi je opis dejanja drugačen, saj se odsotnost dovoljenja oškodovanke veže tako na obdolženkin vstop v informacijski sistem, kot tudi na obdolženkino neupravičeno uporabo sporočil v tem sistemu, zato pritožbene navedbe zagovornika niso utemeljene.

12. Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da naj bi obdolženka s tem, ko naj bi preposlala predrugačeno elektronsko sporočilo oškodovanke, po svojem bistvu prestregla pismo in s tem posegla v komunikacijsko zasebnost oškodovanke, kar predstavlja kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1. V zvezi s to pritožbeno navedbo višje sodišče pojasnjuje, da je varstvo elektronskih komunikacij zagotovljeno tako v 139. kot v 221. členu KZ-1. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1 inkriminira seznanjanje s sporočilom, ki se prenaša z elektronskim komunikacijskim sredstvom, kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po 221. členu KZ-1 pa se nanaša na neupravičen vstop ali vdor ali prestrezanje podatkov (prvi odstavek) oziroma na neupravičeno uporabo, spremembo, preslikavo, prenos oziroma uničenje podatkov oziroma oviranje prenosa, dostopa ali delovanja informacijskega sistema (drugi odstavek). Višje sodišče v Ljubljani je zato v zadevi VII Kp 19596/2015 z dne 6. 6. 2017 presodilo, da je v opisu dejanja (pregledovanje osebne elektronske pošte brez dovoljenja imetnika konkretnega elektronskega predala) mogoče razbrati le konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 2. točki drugega odstavka 139. člena KZ-1, ki ga med drugim stori, kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočili, ki se prenašajo z elektronskim komunikacijskim sredstvom, v konkretnem primeru z elektronsko pošto. V obravnavani zadevi je opis dejanja bistveno drugačen, saj se obdolženki ne očita zgolj, da se je neupravičeno seznanila z elektronsko pošto oškodovanke, temveč da je neupravičeno, torej brez soglasja oškodovanke, z njenim geslom dostopala do sporočil, poslanih na njen elektronski naslov in iz slednjega poslala predrugačeno elektronsko sporočilo, s tem pa so ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ-1. Na navedeno stališče v ničemer ne vpliva zagovornikovo pritožbeno sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča RS, da je elektronsko sporočilo listina (sodba I Ips 8050/2018 z dne 29. 10. 2020). V navedeni odločbi se je Vrhovno sodišče sicer ukvarjalo z elektronskim sporočilom kot listino v smislu petega odstavka 99. člena KZ-1, pri čemer je presodilo, da njen materialni substrat za opredelitev listine skladno z omenjeno določbo ni pomemben, kar pa nima upoštevne zveze s problematiko obravnavane zadeve, kot tudi ne opozarjanje na 2. alinejo drugega člena Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), ki definira pojem elektronskega sporočila ter na prvi odstavek 37. člena Ustave, ki zagotavlja tajnost pisem in drugih občil. Tudi z nekritičnim povzemanjem posameznih delov odločitev Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike (ZDA) v zadevi Olmstead proti Združenim državam Amerike4 in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Halford proti Združenemu kraljestvu5 pritožnik ne more izpodbiti pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka brez dovoljenja oškodovanke vstopila v informacijski sistem in v tem sistemu neupravičeno uporabila sporočilo, ki ga je poslala v imenu oškodovanke tretji osebi.

13. Neutemeljene so tudi zagovornikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje B. B. ne bi smelo obravnavati kot oškodovanke, niti odločati o njenem premoženjskopravnem zahtevku. Zagovornik navaja, da je slednja uporabljala elektronski naslov s »končnico« xx.si, kar je nedvomno službeni naslov, saj gre za elektronski naslov X. fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju X. fakulteta). Po presoji pritožbenega sodišča se koncept t. i. pričakovane zasebnosti v konkretni zadevi nedvomno širi na vsebino primarno službene, vendar vsaj delno tudi zasebne elektronske pošte6 s poštno domeno xx.si, saj je B. B. na omenjeni elektronski naslov prejemala tudi zasebno pošto, kar pri njej konstituira procesni status oškodovanke v luči obdolženki očitanega kaznivega dejanja po 221. členu KZ-1. Tudi v tem sklopu pritožbenih navedb se zagovornik sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19596/2015 z dne 6. 6. 2017 in navaja, da je v njej sodišče izpostavilo, „kdo je pravzaprav oškodovanec“. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v citiranem judikatu Višje sodišče v Ljubljani zapisalo, da je zaposleni, ki v sferi službene elektronske pošte upravičeno pričakuje zasebnost, oškodovanec pri kaznivem dejanju po drugi točki drugega odstavka 139. člena KZ-1. Bistvo navedenega stališča pritožbenega sodišča je v upravičenem pričakovanju zasebnosti v sferi službene elektronske pošte, ne pa v navedbi, da gre za kaznivo dejanje po 139. členu KZ-1. V citirani zadevi je namreč zaradi pomanjkljivosti v konkretnem delu opisa dejanja pritožbeno sodišče presodilo, da gre za kaznivo dejanje po 139. in ne po 221. členu KZ-1, kar na status osebe kot oškodovanca, ki upravičeno pričakuje zasebnost na službenem elektronskem naslovu, ne vpliva. Primarna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 221. člena KZ-1, je sicer varnost informacijskega sistema in podatkov (dostopnost, zaupnost in celovitost informacijskega sistema in podatkov), vendar med sekundarne dobrine, ki so zavarovane s navedeno inkriminacijo nedvomno spada tudi zasebnost posameznika.7 B. B. je upravičeno pričakovala zasebnost na svojem službenem elektronskem naslovu B.B.@xx.si, zato jo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno obravnavalo kot oškodovanko.

_**O pritožbenih navedbah glede kršitve določb kazenskega postopka**_

14. Zagovornik poudarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka s tem, ko je B. B. podelilo status oškodovanke in ji zato tekom postopka dovoljevalo, da je podajala dokazne predloge, zastavljala vprašanja, podajala vloge in se seznanjala z vsebino kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V pritožbi zagovornik v enajstih alinejah natančno povzame dejanja B. B. v postopku (vlaganje pisanj v kazenski spis, postavljanje vprašanj pričam, podajanje pripomb), ki jih označi za nedovoljena. Glede na dejstvo, da je bil B. B. status oškodovanke upravičeno priznan, kot je obrazloženo zgoraj, se obširne zagovornikove pritožbene navedbe v tem delu izkažejo za neutemeljene.

_**O pritožbenih navedbah glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja**_

15. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za tako imenovano indično sodbo. Načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP) sodišču dopušča, da šteje posamezno pravno relevantno dejstvo za dokazano, ne da bi ga pri ugotovitvi obstoja ali neobstoja takšnega dejstva vezala posebna formalna dokazna pravila. Prosta presoja dokazov pa ne pomeni, da lahko sodišče povsem arbitrarno, zgolj na podlagi svojega občutka odloča, ali je neko dejstvo na podlagi izvedenega dokaza dokazano ali ne. Zakon sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sklepanje, da je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, mora temeljiti na kritični, logični in življenjski izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti v sodbi8. Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi – indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti. Enako kot pri neposrednih dokazih je tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog. To pomeni, da v primeru, ko sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov (indicev), ko torej iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, lahko izda obsodilno sodbo le takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj tako trdno in logično povezani, ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt - sklenjen krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno.9

16. Sodišče prve stopnje je v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo enajst indicev, na podlagi katerih je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je indični krog sklenjen. Prvič, da je predrugačenje elektronskega sporočila in njegovo posredovanje dekanu storila oseba, ki je bila del kolektiva na oddelku za ... in je bila z razmerji in odnosi na njem dobro seznanjena. Drugič, da se je obdolženka v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, nahajala v prostorih X. fakultete in je imela dostop do sicer zaklenjenega kabineta za ..., kjer se je nahajal računalnik, iz katerega je bil izveden vstop v elektronsko pošto oškodovanke. Tretjič, da je bil vstop v elektronski predal oškodovanke opravljen z uporabo njenega gesla, ki ga je imela oškodovanka shranjenega v beležnici, to pa je puščala v pisarni. Četrtič, da si je obdolženka do oktobra leta 2015 pisarno delila tudi z oškodovanko. Petič, da so bili odnosi na oddelku izrazito konfliktni in so se njegove članice razdelile v dva tabora (oškodovanka in D. D. na eni strani in na drugi strani obdolženka, E. E., F. F. ter G. G.), pri tem so „operirale“ na eni in drugi strani tudi z obtožbami o šikaniranju na delovnem mestu, obdolženka pa je v tem konfliktu šla še dlje. Šestič, da je obdolženka angažirala in plačala zasebnega detektiva za nadzor oškodovanke, kar kaže na resne zamere do oškodovanke in njeno željo oziroma težnjo po kontroliranju. Sedmič, da se je v obravnavanem času v prostorih X. fakultete nahajala tudi G. G., a ji je sodišče prve stopnje verjelo, da je takrat imela predavanja za študente, kot so bila tudi predvidena, slednja je tudi evidentirala svoj odhod v času, ko je dejansko zapustila X. fakulteto, kar pa ne velja za obdolženko. Osmič, da je obdolženka z ročno zabeleženim časom očitno želela prikriti uro svojega odhoda. Devetič, da obdolženka pedagoških obveznosti takrat ni imela. Desetič, da ni res, da bi takrat pomagala H. H. pri njeni študijski nalogi. Enajstič, da je izpodbito zatrjevanje obrambe, da je obdolženka svoj odhod ročno evidentirala (za razliko od prihoda, ki ga je evidentirala elektronsko „s čipom“), ker naj bi svoj avtomobil s pripadajočimi ključi in »čipom« posodila mami.

17. Zagovornik v pritožbi najprej problematizira zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje glede dostopa obdolženke do gesla B. B. in s tem do njenega kabineta ter dostopa obdolženke do sobe številka ..., kjer se je nahajal računalnik, preko katerega je v kritičnem času obdolženka dostopala do poštnega predala oškodovanke.

18. Glede dostopa obdolženke do gesla B. B. izpostavlja, da je slednja izpovedala, da naj bi imela geslo za dostop do elektronskega poštnega predala napisano v neki beležki, ki je bila praviloma v njeni torbi, v času predavanj pa je to torbo puščala v kabinetu in da praktično nihče ni imel dostopa do njenega gesla. Poudarja, da si obdolženka z oškodovanko od oktobra 2015 (torej pol leta pred očitanim dejanjem) ni več delila pisarne in torej v tem času ni mogla imeti dostopa do njenega gesla, če bi veljalo, da so bila vrata njene pisarne vseskozi zaklenjena. Kot skrajno neverjetno ocenjuje, da bi se obdolženka šest mesecev pred očitanim dejanjem že pripravila na to, da bo kasneje dostopala do poštnega predala oškodovanke. Ni dokaza, da je obdolženka kadarkoli razpolagala z geslom poštnega predala B. B., nihče je ni videl, da bi dostopala do oškodovankine beležke oziroma kako naj bi do gesla prišla. Povsem možno je, da je nekdo tretji s socialnim inženiringom prišel do gesla obdolženke. Zgolj možnost, da je obdolženka razpolagala z geslom, pa ni dovolj za obsodbo.

19. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko dr. I. I. (ki je dopustil možnost, da je bilo geslo za dostop do elektronske pošte prebrano iz oškodovankine beležnice) in na podlagi izpovedbe oškodovanke (da je imela na zadnji strani svoje beležke napisana vsa gesla, beležko pa je navadno imela v torbi ali pa na mizi v pisarni, pri čemer je v času predavanj ali vaj svoje osebne predmete puščala v pisarni ter da si je do oktobra leta 2015 pisarno delila z obdolženko, G. G. in F. F., po selitvi v sosednjo pisarno pa s D. D.), ob upoštevanju dejstev, da druge osebe niso imele prostega dostopa do kabineta, da vsebina predrugačenja elektronskega sporočila kaže na to, da je sporočilo poslala oseba, ki je bila seznanjena z odnosi in razmerami na oddelku, ki jo je pri tem vodil interes po vplivanju na odnos dekana do oškodovanke, pravilno ocenilo, da se je prav obdolženka (ne pa kakšna druga oseba s socialnim inženiringom ali prevaro) seznanila z geslom oškodovanke. Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da zgolj možnost, da je obdolženka razpolagala z geslom, ne zadostuje za izrek obsodilne sodbe. Obdolženka namreč ni bila obsojena le na podlagi indica, da se je imela možnost seznaniti z geslom oškodovanke, ampak na podlagi sklenjenega kroga enajstih indicev, navedenih zgoraj, zaradi česar sodišče druge stopnje ne more pritrditi povzetim pritožbenim očitkom.

20. Pritožnik v zvezi s tem neutemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se pridobi seznam gesel delodajalca in podatek o tem, kje je imel gesla shranjena, saj bi s tem obramba dokazala, da je tretja oseba dostopala do tega gesla ali da je bilo geslo pridobljeno s socialnim inženiringom. Sodišče prve stopnje je v točki 3 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge za zavrnitev navedenega dokaznega predloga, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da je bil vstop v računalnik v kabinetu za ... prost in je bila njegova uporaba mogoča brez vstopnega gesla (o tem je izpovedala oškodovanka), X. fakulteta pa gotovo ni bila seznanjena s tem, kje (če) je oškodovanka hranila zapis gesla za dostop svoje elektronske pošte, saj zaposleni niso dolžni seznanjati delodajalca s svojo tovrstno hrambo, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso obstajali tehtni razlogi za ugoditev dokaznemu predlogu obrambe.

21. Zagovornik opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z izpovedbami prič G. G., D. D. in oškodovanke zaključilo, da druge osebe niso imele prostega dostopa do kabineta (op. oškodovanke), zato je možnost, da bi se druge osebe z vpogledom v oškodovankino beležnico seznanile z njenim geslom, izključena. Dekan X. fakultete je dopustil možnost, da si je lahko kdorkoli kadarkoli naredil kopijo ključa kabineta B. B. Kot bistveno izpostavi dejstvo, da v popisu vstopov in izstopov ni evidence, da naj bi se čistilke in vzdrževalci kadarkoli vpisovali, ko so dostopali bodisi do kabineta oškodovanke bodisi do sobe številka ... Višje sodišče zavrača te pritožbene navedbe, saj je sodišče prve stopnje razumno in življenjsko logično pojasnilo, na kakšen način se je obdolženka lahko seznanila z geslom oškodovanke. Pravilno je pojasnilo tudi, da je iz vsebine predrugačenega elektronskega sporočila jasno razvidno, da ga je poslala oseba, ki je bila zelo dobro seznanjena s konfliktnimi odnosi v kolektivu, in je želela B. B. škodovati, kar logično izključuje zaključek, da bi to storile čistilke oziroma vzdrževalci, ki niso bili del oškodovankinega (ožjega) kolektiva. Pritožbena navedba, da si je lahko kdorkoli izdelal ključ obdolženkine pisarne, pa se ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih indicev, ki inkriminirajo obdolženko na ravni prepričanosti, izkaže za zgolj posplošeno trditev, s katero zagovornik ne more uspeti.

22. V zvezi z dostopom obdolženke do sobe številka ... v kritičnem času zagovornik najprej opozarja na izpovedbo dekana, ki je dopustil možnost, da si je nekdo drug naredil kopijo ključa od navedene sobe in da so po očitanem dejanju spremenili sistem vodenja in hrambe ključev. Dostop do računalnika v tej sobi je imelo več oseb. Navaja tudi, da oškodovanka ni bila priljubljena ne med profesorji ne med študenti, zato ni mogoče izključiti namena oziroma motiva, da bi ji nekdo drug škodoval. 23. Sodišče druge stopnje pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Drži, da je dostop do tega računalnika imelo več oseb, zlasti kolegice na oddelku in študentje, in da oškodovanka ni bila priljubljena med študenti in nekaterimi profesorji. A vendar vse ugotovljene okoliščine zanesljivo kažejo na to, da je v kritičnem času (predrugačeno elektronsko sporočilo je bilo poslano z računalnika ob 19.38 uri) do računalnika dostopala prav obdolženka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bilo za dostop do poštnega predala oškodovanke brez njene vednosti in še manj soglasja uporabljeno njeno geslo. Računalnik je bil v ta namen prižgan ob 19.33.40 uri. Obdolženka se je obravnavanega dne ob navedenih urah nahajala v prostorih X. fakultete, imela je (kot članica oddelka) dostop do kabineta, pred tem (kot souporabnica pisarne z oškodovanko) tudi do zapisanega gesla oškodovanke za njen elektronski predal, imela je motiv za storitev kaznivega dejanja, dobro je poznala razmere na oddelku, konflikte med njegovimi članicami in njihove pozicije. Zagovor obdolženke, s katerim si je želela zagotoviti alibi (da je bila v obravnavanem času skupaj s H. H. v svoji pisarni oziroma na poti domov), je bil ovržen, prav tako je bilo ugotovljeno, da je obdolženka želela prikriti dejansko uro svojega odhoda iz X. fakultete in s tem zabrisati sledi v zvezi z uporabo računalnika v kabinetu za .... Sodišče prve stopnje je razloge za svoje ugotovitve v tem delu izčrpno navedlo v točkah 15 do 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, višje sodišče pa jim v celoti pritrjuje. Pritožbene navedbe glede dostopa do sobe številka ... v kritičnem času v ničemer ne omajejo pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča v tem delu.

24. Zagovornik se opira na izpovedbo izvedenca dr. I. I., da zaradi pomanjkanja podatkov lahko le sklepa, da se je računalnik prižgal ob 19.33.40 uri, vendar je to zgolj ugibanje. Zaključi, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z dokazi, zlasti izvedenskim mnenjem dr. I. I., zaključilo, da je obdolženka prižgala računalnik ob 19.33.40 uri. Pritožbene navedbe ne držijo. Izvedenec dr. I. I. je namreč zaključil, da je bil računalnik vklopljen ob 19:33 uri, dostop do poštnega strežnika oškodovanke pa je bil zabeležen samo 5 minut kasneje. Na uro prižiga/vklopa računalnika je izvedenec sklepal po tem, da je bil ob tej uri računalniku dodeljen IP naslov, kar sodišče podrobno povzame in pravilno ovrednoti v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

25. Zagovornik vztraja, da je možno, da je nekdo z oddaljenim dostopom preko računalnika v sobi številka ... dostopal do poštnega predala B. B., saj iz izvedenskega mnenja dr. I. I. ne izhaja, da takšen način dostopa ni mogoč. Možnosti oddaljenega dostopa izvedenec ni nikoli izključil. Višje sodišče zavrača te pritožbene navedbe in se pridružuje pravilni presoji prvostopenjskega sodišča v točki 11 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je sledilo ugotovitvam izvedenca dr. I. I. Ta je možnost oddaljenega dostopa do omenjenega računalnika z veliko verjetnostjo izključil. Svoje stališče je strokovno, argumentirano in prepričljivo pojasnil ter pri tem odgovoril na pomisleke obrambe, ki jih zagovornik v pritožbi neuspešno ponavlja.

26. V zvezi s tem, kdaj je obdolženka zapustila X. fakulteto, zagovornik izpostavlja obdolženkin zagovor, da je X. fakulteto zapustila v času, kot je razvidnen iz posnetka, in ne ob času, ki ga je evidentirala. Ponovi obdolženkin zagovor glede izmenjave ključev njenega osebnega avtomobila (na katerih je bil „čip“ za elektronsko evidentiranje delovnega časa) s svojo mamo (J. J.) kot razlogom, zakaj se je ob prihodu službe evidentirala elektronsko, ob odhodu iz službe pa ročno. Napako pri evidentiranju delovnega časa ob odhodu obdolženke (obdolženka je zabeležila, da je odšla ob 19.35 uri, iz posnetkov izhaja, da je dejansko odšla ob 19.59 oziroma 20.00 uri) zagovornik pojasnjuje s tem, da je obdolženka naredila napako, saj je bila malo pred dogodkom njena hči posiljena, zaradi tega se je obdolženka zmotila v zapisu časa odhoda.

27. Pritožnik neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče J. J., ki naj bi potrdila obdolženkin zagovor glede tega, zakaj ni razpolagala s „čipom“ za evidentiranje delovnega časa ob odhodu kritičnega dne. Sodišče prve stopnje se je do izpovedbe obdolženkine mame opredelilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Priča se dogodkov kritičnega dne ni spominjala, je pa izpovedala, da si je včasih izposodila obdolženkin avto. Iz pregledanega videoposnetka izhaja, da je ob 20.02:09 uri (samo dve minuti po obdolženkinem izstopu iz zgradbe X. fakultete) pred zapornico pripeljal sivosrebrn enoprostorni avtomobil, znamke ..., ki ga je za svojega prepoznala tudi obdolženka, zato ni nobenega dvoma, da slednja kritičnega dne svojega avtomobila ni posodila mami in je torej razpolagala s »čipom« za elektronsko evidentiranjem delovnega časa, pa se je vseeno ob odhodu vpisala ročno in to z napačno navedbo časa odhoda. Obdolženka je v kritičnem času aktivno sodelovala pri delu oddelka za ..., ga tudi vodila in si izmenjevala obsežno korespondenco z ostalimi članicami oddelka, zato tudi po presoji višjega sodišča njeno takratno psihično stanje ni bilo tako slabo, da bi ne mogla pravilno zapisati ure svojega odhoda iz X. fakultete. Posledično se za pravilno izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog obrambe za pribavo kazenskega spisa glede kaznivega dejanja na škodo obdolženkine hčere. Pritožbene navedbe, da se prvostopenjsko sodišče do tega dokaza ni opredelilo, so neutemeljene. Sodišče se namreč ne more vsebinsko opredeljevati do dokazov, ki jih ne izvede. V zvezi s tem pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sodilo pristransko, saj je korektno izpeljalo kazenski postopek zoper obdolženko, svojo pravilno odločitev o zavrnitvi določenih dokaznih predlogov obrambe pa je tehtno in argumentirano obrazložilo. Dejstvo, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala obramba (za svojo odločitev pa je navedlo tehtne razloge), ne pomeni, da je sodilo pristransko, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema zagovornik.

28. Zagovornik oškodovankino izpovedbo ocenjuje za neverodostojno ter v zvezi s tem navaja, da na stopnjo odkritosti in poštenosti B. B. nakazuje dejstvo, da je evidentirala v delovni čas „ukvarjanje z vdorom“ v njeno elektronsko pošto. Sklicuje se tudi na detektivsko poročilo, iz katerega izhaja, da je bila oškodovanka v delovnem času dejansko na Šmarni gori. Obdolženka tega poročila več let ni uporabila zoper oškodovanko, kljub temu da bi ji s tem lahko škodovala. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da se je obdolženka izpisala iz habilitacijske skupine, da ji ni bilo treba evalvirati B. B. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je izpovedbo oškodovanke utemeljeno označilo za verodostojno. Njena izpovedba je tudi po presoji pritožbenega sodišča konsistentna, prepričljiva in podprta z dokazi v spisu. Dejstvo, da je obdolženka „na lastno pest“ (ne v okviru svojih pristojnosti oziroma pooblastil na X. fakulteti) najela detektiva, je prvostopenjsko sodišče ustrezno ovrednotilo v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da obdolženka nadrejene delavce ni seznanila z detektivskim poročilom, ne pomeni, da oškodovanki ni želela škodovati. Detektiva obdolženka ni angažirala po pooblastilu delodajalca, zato je dokazna vrednost takšnega poročila vprašljiva, in kvečjemu kaže na to, da je obdolženko vodil močan motiv po škodovanju in nadziranju oškodovanke. Do postopka habilitacije oškodovanke se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 17 izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena okoliščina ni odločilna pri presoji obstoja zakonskih znakov obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zato ji prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni pripisalo večje teže, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema zagovornik.

29. Pritožnik poudarja, da je bila G. G. v času očitanega kaznivega dejanja v prostorih X. fakultete, da je imela enak dostop do gesla poštnega predala B. B. kot obdolženka, enak dostop do ključev ter do sobe številka ... G. G. ni nikoli pojasnila, kdaj se je srečala z obdolženko, kako to, da sta skupaj zapustili X. fakulteto in kje se je pred tem nahajala. Povedala je samo, da je bila na predavanju.

30. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 in 20 prepričljivo pojasnilo, zakaj storilka kaznivega dejanja na škodo B. B. ni G. G. in zakaj sledi njeni izpovedbi, da je kritičnega dne opravljala pedagoške obveznosti. Slednja je namreč v kritičnem času (od 17.10 do 19.40 ure), za razliko od obdolženke, imela pedagoške obveznosti, kar je dokazno podprto. Kabinet številka ... je uporabljala redko, saj je bil namenjen vajam, ki jih kot pedagog ni imela. Izpovedovala je prepričljivo in ves čas enako. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih indicev jo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izključilo kot možno storilko kaznivega dejanja, česar zagovornik z zgoraj navedenimi pritožbenimi navedbami ne more ovreči. Kdaj se je srečala z obdolženko, je razvidno iz videoposnetkov (točka 22 obrazložitve), kako to, da sta skupaj zapustili X. fakulteto, pa za presojo v konkretni zadevi niti ni bistveno. Glede na vse ugotovljene indice v konkretni zadevi, ki nedvomno inkriminirajo obdolženko, se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je veliko število oseb zapuščalo fakulteto malo pred 19.38 uro, torej pred 19.45 uri, ko naj bi se predavanje G. G. zaključilo (to je bilo v tistem času edino predavanje), s čimer zagovornik neuspešno napeljuje na sklep, da so študentje že prej zapustili predavanje in omogočili G. G., da izvrši kaznivo dejanje.

31. V zvezi s tem je obramba predlagala, da se pridobijo podatki o tem, kateri študenti G. G. so bili kritičnega dne na njenem predavanju. Ti bi lahko izpovedali o tem, ali je G. G. tega dne predčasno zapustila predavanje, saj so si verjetno pisali zapiske med predavanjem, pogosto velja tudi „akademska četrt“. Sodišče prve stopnje je po oceni zagovornika ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, zato je bila obdolženki kršena pravica do učinkovite obrambe. Višje sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog. Četudi bi X. fakulteta s takšnim seznamom študentov razpolagala, je neverjetno, da bi se študentje kar pet let po omenjenem predavanju, za katerega ni trditev, da bi kakorkoli odstopalo, spomnili, ali je bila predavateljica ves čas predavanja prisotna ali pa je mogoče predavanje predčasno zapustila. Dejstvo, da si študentje pišejo zapiske med predavanji in da velja „akademska četrt“, na navedeno ne vpliva. Ni namreč verjetno, da so si študentje v zapiske pisali do minute natančno, kdaj se je predavanje G. G. zaključilo oziroma kdaj je slednja zapustila predavalnico.

32. Po obrazloženem, ko je torej sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva na podlagi posrednih dokazov, ki so bili med seboj tako trdno in logično povezani, da so tvorili omenjen indični krog, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe glede kršitve načela in dubio pro reo. To načelo pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje po izvedbi in presoji dokazov ni ostalo v dvomu, temveč je zaključilo, da je obdolženki očitano dejanje prepričljivo dokazano ter svoj zaključek v izpodbijani sodbi tudi tehtno utemeljilo. Pri tem ni zagrešilo kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, za kar se večkrat v pritožbi neutemeljeno zavzema zagovornik. Ugotovljene okoliščine in skrbna presoja dokazov torej sodišču prve stopnje niso narekovale uporabo načela in dubio pro reo, zato so pritožbene navedbe10 v tej smeri neutemeljene.

_**O kazenski sankciji**_

33. Zagovornik sodbe izrecno ne izpodbija v odločbi o kazenski sankciji, vendar v skladu z določbo 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je višje sodišče v tem delu sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo pravično kazensko sankcijo opominjevalne narave s primerno določeno kaznijo in ustrezno preizkusno dobo. Pri tem je tehtno ovrednotilo vse olajševalne okoliščine, ustrezno težo je pripisalo tudi obteževalnim okoliščinam. Za svojo odločitev je v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema.

**Glede pritožbe oškodovanke**

34. Pritožba oškodovanke je utemeljena. Oškodovanki je sodišče prve stopnje prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek v višini 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 5. 2020 do plačila. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da zakonske zamudne obresti od dolgovanega zneska (višine škode kot glavnice) ne tečejo od nastanka škode (kot jih je zahtevala oškodovanka), ampak od seznanitve obdolženke s premoženjskopravnim zahtevkom na naroku dne 24. 5. 2019. Pritožnica zato utemeljeno opozarja na napačen zapis letnice v III. točki izreka izpodbijane sodbe, saj je oškodovanka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 24. 5. 2019, ne pa šele od 24. 5. 2020. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi oškodovanke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da se letnica 2020 spremeni v 2019. **Sklepno**

35. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo drugih kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno odločilo kot izhaja iz izreka.

36. Obdolženkin zagovornik s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženka, upoštevajoč določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 300,00 EUR. Sodno takso je sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki za izrek kazni zapora do enega leta določa znesek takse v razponu od 140,00 do 340,00 EUR, pri čemer se je sodišče, upoštevajoč določeno kazen sedem mesecev zapora, dejstvo, da postopek ni bistveno odstopal po trajanju in zapletenosti ter dejstvo, da je obdolženka zaposlena z mesečnim dohodkom 1.400,00 EUR ter lastnica stanovanja v ... in hiše v ..., upoštevajoč dejstvo, da je mati treh otrok v starosti 26, 20 in 6 let, pri čemer ima najmlajši otrok posebne potrebe, odločilo za znesek takse v višini 250,00 EUR. Sodišče je upoštevalo še tar. št. 71113 ZST-1, ki za izrek pogojne obsodbe določa količnik 0,8 in tar. št. 7122 ZST-1, ki za zavrnitev pritožbe določa količnik 1,5. Skupno torej sodna taksa za obdolženko znaša 300,00 EUR.

1 Pritožnik se na navedeno sodbo sklicuje na večih mestih v pritožbi, zato jo bo sodišče druge stopnje podrobneje obravnavalo v nadaljevanju. 2 Tako tudi Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 694. 3 Tako tudi Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 684 do 686. 4 V zadevi Olmstead proti Združenim državam, 277 U. S. 438 (1928), je večina vrhovnih sodnikov sprejela lastninsko koncepcijo zasebnosti. Sodnik Brandeis je temu nasprotoval in menil, da je treba sprejeti teorijo razumnega pričakovanja zasebnosti, kot je bila kasneje potrjena v Katz proti Združenim državam, 389 U. S. 347 (1967). 5 Primer Halford v. Združeno kraljestvo (25. 6. 1997, Reports 1997-III) je pomemben iz dveh vidikov: (1) ESČP je v njem prvič prevzelo koncept razumnega pričakovanja zasebnosti; (2) jasno je zapisalo, da ima posameznik pravico do varovanja zasebnosti tudi na delovnem mestu in pri uporabi službenih komunikacijskih sredstev. 6 V zvezi s konceptom pričakovane zasebnosti v službenem okolju glej sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Halford proti Združenemu Kraljestvu z dne 25. 6. 1997, Copland proti Združenemu kraljestvu z dne 3. 4. 2007, Bărbulescu proti Romuniji z dne 5. 9. 2017, Adomaitis proti Litvi z dne 18. 1. 2022. 7 Tako tudi Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 684 do 682. 8 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 735 in 736. 9 Glede t. i. indične sodbe glej sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 29938/2013-106 z dne 28. 1. 2016, I Ips 45651/2014-32 z dne 24. 3. 2016, I Ips Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 10 Pritožnik se v tem sklopu pritožbenih navedb sklicuje na sodbo VSRS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018, v kateri je vrhovno sodišče poudarilo pomen domneve nedolžnosti v kazenskem postopku.