Jedro

Sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je možen, če to koristi državi, med drugim iz nacionalnih razlogov. Nacionalni razlogi so podani, če je prosilec slovenske narodnosti. Zato mora Vlada RS, če da negativno mnenje za sprejem v državljanstvo, navesti razloge, zakaj ne obstoji nacionalni interes države za sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.6.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnic za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker je na podlagi mnenja Vlade Republike Slovenije z dne 16.6.1995 ugotovila, da ni interesa Republike Slovenije za sprejem T.A. in J.M. v državljanstvo Republike Slovenije. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena zakona o državljanstvu za sprejem tožnic v državljanstvo Republike Slovenije. V tožbi tožnici odločbo tožene stranke izpodbijata iz razlogov nepopopolno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici tega nepravilne uporabe materialnega prava. Menita, da jima slovensko državljanstvo pripada, saj iz obrazložitve njunih prošenj za sprejem v državljanstvo izhaja, da prosita za državljanstvo po rodu, saj sta oče in mati Slovenca, bili sta jugoslovanski državljanki, po narodnosti pa Slovenki, kar izhaja iz dokumentov, ki sta jih predložili v postopku za sprejem v državljanstvo. Do leta 1991 sta živeli v Bosni in Hercegovini, nato sta odšli k svojim otrokom oziroma vnukoma v tujino. Nikoli se nista izrekli za državljanki Bosne in Hercegovine, ne moreta pa predložiti dokumentov o državljanstvu zaradi znanih dogodkov v BiH. Vedno sta se izrekli, da sta slovenske narodnosti. Tožnici imata v Sloveniji zagotovljeno stanovanje in preživljanje, za kar sta v teku postopka predložili ustrezne dokazne listine. Zato menita, da jima slovensko državljanstvo pripada in predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 13. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju ZDRS) lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, obstoj teh razlogov pa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije.

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnjama tožnic za sprejem v državljanstvo, ker po mnenju Vlade Republike Slovenije ne obstaja interes za njun sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Izhajajoč iz navedb obeh tožnic, da sta po narodnosti Slovenki, gre v tem primeru očitno za ugotavljanje pogoja, ki temelji na nacionalnem razlogu. Čeprav vsebina tega pogoja v 13. členu ZDRS ni jasno določena, je pa vendarle razvidna iz navedenega zakonitega določila v besedilu "če to koristi državi" med drugim iz nacionalnih ali podobnih razlogov. To določbo je treba uporabljati v neposredni povezavi s 1. odstavkom 5. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Če že po navedeni ustavni določbi država skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce ter pospešuje njihove stike z domovino, je v prej navedenih poudarkih o skrbi za Slovence razvidno, da se nacionalni in temu podobni interes v navedeni ustavni določbi in v 13. členu ZDRS odraža zlasti v ohranitvi Slovencev kot naroda in slovenstva, njihove številčnosti in gospodarske moči, skratka težnje po ohranitvi Slovencev. In ker je državljanstvo pravna vez posameznika z državo, država pa nudi svojim državljanom zlasti v tujini pravno varstvo, s čemer se v ustavi opredeljena skrb uresničuje najbolj izrazito, po mnenju sodišča navedena ustavna določba vsebuje domnevo, da obstaja nacionalni interes za podelitev državljanstva prosilcem slovenske narodnosti. Zato bi po presoji sodišča, če tožena stranka ugotavlja, da ni razloga za ugoditev vlogi tožnic za pridobitev državljanstva po 13. členu ZDRS, morali na strani tožnic obstajati taki razlogi, ki bi ju kljub prej navedeni zakonski domnevi napravili za neprimerni za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne razloguje, zakaj ni nacionalnega interesa za sprejem tožnic v državljanstvo Republike Slovenije, ampak se le sklicuje na negativno mnenje Vlade Republike Slovenije, v katerem je brez razlogov navedeno, da ne obstaja interes za sprejem tožnic v državljanstvo Republike Slovenije. Ob trditvah tožnic, da sta slovenske narodnosti, za kar sta v postopku predložili listinske dokaze, kakor izhaja iz podatkov v spisih, bi po presoji sodišča morala tožena stranka (in predhodno seveda že Vlada RS) navesti razloge, zakaj ne obstaja nacionalni interes države za sprejem tožnic v državljanstvo Republike Slovenije. Odločba brez razlogov pa ni v skladu z 2. in 3. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka (3. odstavek 209. člena ZUP), kar bi moglo vplivati na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora, zaradi česar je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. odstavku 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbi ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).