Jedro

Uveljavljanje neprimernosti izrečene kazenske sankcije, ko vlagatelj drugače vrednoti okoliščine, ki vplivajo na višino izrečene kazni, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000,00 SIT (stotisoč 00/100) odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega J.K. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika in mu izreklo kazen sedmih let zapora ter varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se bo izvrševal v zavodu za izvrševanje kazni. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v višini 204.842,96 SIT, povprečnino v višini 200.000,00 SIT, potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 30.4.1999 priporočeno po pošti vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče omili pravnomočno sodbo glede kazenske sankcije in izreče milejšo kazen.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlaga, da se zahteva zavrne. V njej niso navedene nobene kršitve zakona, milejšo obsodbo pa bi lahko obsojenec dosegel z drugim izrednim pravnim sredstvom, če bi bili za to izpolnjeni pogoji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti: zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka).

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da se obsojenec ne strinja z izrečeno zaporno kaznijo in da drugače kot sodišči prve in druge stopnje ocenjuje okoliščine, ki sta jih sodišči šteli za obremenjujoče, sam pa meni, da so olajševalne. Sodišči nista upoštevali obdobja od oškodovankinega rojstva do šole (to je obdobja pred kaznivim dejanjem), ko sta obsojenec in njegova žena kot stara starša že skrbela za oškodovanko in njenega brata, nadalje da je oškodovanka obremenjena tudi zaradi ravnanja svojega očeta, ki je zapostavljal celo družino. V zvezi s tem tudi navaja, da sodišče ni priskrbelo spisa opr. št. P ... Okrajnega sodišča v Ljubljani, kjer sta obsojenec in njegova žena vložila tožbo proti oškodovankinemu očetu na izpraznitev in izročitev stanovanja, saj bi se s tem prekinil stik med obsojencem in oškodovanko (glede na to da je šlo za stanovanje v obsojenčevi hiši). Rešene niso ovadbe zaradi fizičnih napadov na obsojenca s strani njegovega sina, oškodovankinega očeta. Delno priznanje, bolezen in starost niso bile upoštevane kot olajševalne okoliščine, kazen na meji maksimalno predpisane pa je nepravična.

Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, je to pri izreku kazni sedmih let zapora ostalo v mejah, določenih v 3. odstavku 183. člena KZ. Uveljavljanje neprimernosti izrečene kazenske sankcije, ko vlagatelj drugače vrednoti okoliščine, ki vplivajo na višino izrečene kazni, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede pravdnega spisa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da nobena stranka ni predlagala, da se preskrbi kot dokaz in zato v zvezi s tem ni bila storjena procesna kršitev.

Ker niso bile ugotovljene kršitve, na katere se sklicuje vlagatelj, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Ti so odmerjeni kot povprečnina v višini 100.000,00 SIT. Pri tem je sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.