Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela.

Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden).

Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe: ‒ spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se na novo glasi: "I. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas za polni delovni čas od 30. 9. 2022 do 13. 11. 2022 in za krajši delovni čas 18 ur tedensko od 14. 11. 2022 dalje.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za preostalih 22 ur do polnega delovnega časa za 14. 11. 2022 se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo za nedoločen čas za krajši delovni čas 18 ur tedensko ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas od 30. 9. 2022 do 13. 11. 2022 in za krajši delovni čas 18 ur tedensko od 14. 11. 2022 dalje, vključno s plačo, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za preostalih 22 ur do polnega delovnega časa za 14. 11. 2022 se zavrne." ‒ razveljavi v III. točki izreka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del (V. in VI. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za polni delovni čas od 30. 9. 2022 do 14. 11. 2022 ter za nedoločen čas in krajši delovni čas 18 ur tedensko od 14. 11. 2022 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo za nedoločen čas in krajši delovni čas 18 ur tedensko ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas od 30. 9. 2022 do 14. 11. 2022 in za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 18 ur tedensko od 15. 11. 2022 dalje, vključno s plačo, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini ene plače oziroma 1.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in poziv na delo za nedoločen čas za preostanek do polnega delovnega časa 22 ur tedensko od 15. 11. 2022 dalje ter v tem obsegu zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.717,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter da je tožena stranka zavezanec za plačilo sodne takse do celote (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da iz I. točke izreka sodbe ni jasno v kakšnem delovnem razmerju naj bi bila tožnica pri toženi stranki na dan 14. 11. 2022. Tožnica pri toženi stranki na ta dan ne more biti zaposlena za polni delovni čas, saj je od vključno 14. 11. 2022 dalje zaposlena pri novem delodajalcu za 22 ur na teden. O tem odločilnem dejstvu je nasprotje med vsebino listine in tem, kar je navedeno v izreku in razlogih sodbe, zato je glede datuma 14. 11. 2o22 podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, saj je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnico reintegrira za krajši delovni čas 18 ur ter hkrati plača denarno povračilo. Reintegracija in denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 se izključujeta. Če sodišče določi obveznost plačila denarnega povračila, potem mora hkrati tudi razvezati pogodbo o zaposlitvi, česar ni storilo, temveč je odredilo reintegracijo, zato je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je s sklenitvijo druge pogodbe o zaposlitvi prva pogodba o zaposlitvi prenehala. Posledično je mogoče tožnici ob ugotovitvi nezakonitosti obeh pogodb nuditi zgolj pravno varstvo v obsegu, kot izhaja iz druge pogodbe o zaposlitvi, in ne iz prve pogodbe o zaposlitvi. Tožnica tako od 1. 10. 2022 ni upravičena do reparacije za polni delovni čas (po prvi pogodbi o zaposlitvi, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje), pač pa je upravičena zgolj do reparacije za obseg 20 ur na teden (po drugi pogodbi o zaposlitvi). Zaradi nove zaposlitve, ki presega obseg 20 ur na teden, prav tako ni upravičena do reintegracije. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da delo po prvi pogodbi o zaposlitvi ni imelo elementov projektnega dela. Tožnica je v postopku zatrjevala zgolj, da je prva pogodba o zaposlitvi nezakonita, ker ne vsebuje navedbe zakonitega razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, ni pa trdila, da PUM-O po vsebini ni projektno delo oziroma da nima elementov projektnega dela. To odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotavljalo mimo navedb strank. Tožena stranka je v postopku navajala, da se je zgodilo, da ministrstvo programa PUM-O ni razpisalo in je bila dejavnost PUM-O večkrat prekinjena. Iz navedenega izhaja, da ima delo v okviru PUM-O projektno naravo. Tožnica je izpovedala, da je do 2. 2. 2023 za preostalih 18 ur uveljavljala starševsko varstvo v obliki priznanja prispevkov do polnega delovnega časa, zato ji tožena stranka do tega dne ni dolžna plačati prispevkov, česar sodišče prve stopnje v izreku ni upoštevalo in je s tem tožnici priznalo dvakratno plačilo prispevkov. Ker ni opravilo poizvedbe o plačanih prispevkih tožnice, je podana procesna kršitev. Graja odločitev sodišča prve stopnje glede razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, saj je v odgovoru na tožbo navajala, da ne more zagotavljati niti dela strokovnega sodelavca na projektnem delu za mlajše odrasle po prvi pogodbi o zaposlitvi niti dela na delovnem mestu strokovnega sodelavca po drugi pogodbi o zaposlitvi (ker to delo opravljajo preostali zaposleni), poleg tega pa tudi nima več zaupanja v tožnico. Zaupanje do zaposlenih v pedagoški stroki je bistvenega pomena za delovanje podjetja, ki se ukvarja z izobraževanjem. Zgolj izpoved tožnice, da bi ji "prav prišla polovička" še ne daje podlage za zaključek, da ima interes za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki, saj iz njene izpovedi izhaja tudi, da o nadaljevanju delovnega razmerja ni razmišljala, kar pomeni, da te želje oziroma interesa dejansko ni imela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj razlogi o odločilnih dejstvih omogočajo preizkus pravilnosti sodbe), vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 54. in 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) odločalo o zakonitosti dveh sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta stranki prvo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 10. 6. 2022 do 31. 8. 2022 sklenili za polni delovni čas zaradi projektnega dela za mlajše osebe, drugo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 9. 2022 do 30. 9. 2022 pa za polovični delovni čas 20 ur tedensko. Presodilo je, da sta bili obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni nezakonito, saj navedeni razlog po prvi pogodbi o zaposlitvi za določen čas (projektno organizirano delo iz 11. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1) ni obstajal, v drugi pogodbi o zaposlitvi pa razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1).

7. Tožnica je v tožbi navajala, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas fiktiven, ker ne gre za projektno delo, ki bi trajalo zgolj določen čas, saj se projekt PUM-O (Projektno učenje za mlajše odrasle) izvaja že od leta 2001 vsako šolsko leto, skozi celo leto. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje mimo navedb tožnice ugotovilo, da program PUM-O, v okviru katerega je tožnica delala, ni predstavljal projektnega dela.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bil zaključek prve pogodbe o zaposlitvi (31. 8. 2022) vezan na predviden zaključek financiranja projekta, o čemer je izpovedala prokuristka tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se je večkrat zgodilo, da ministrstvo programa PUM-O ni razpisalo, da je bila dejavnost PUM-O večkrat prekinjena ter da se je s 30. 4. 2023 (po izdaji sodbe sodišča prve stopnje) PUM-O prekinil na ravni celotne države zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo).1 Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program PUM-O ni imel elementov projektnega dela. Na drugačen zaključek ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka sprejela poslovno odločitev, da se ne prijavi več na razpis za PUM-O. Ker ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe za določen čas po 11. točki prvega odstavka 54. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

9. Zaradi ugotovljene nezakonitosti je že prva pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo za nedoločen čas, v posledici katere se je tožnici delovnopravni položaj vzpostavil po prvi pogodbi o zaposlitvi. Kasnejša sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas s polovičnim delovnim časom na to nima vpliva, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s sklenitvijo druge pogodbe o zaposlitvi prva pogodba o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo obstoj delovnega razmerja in reparacijo za polni delovni čas, kot je bil določen v prvi pogodbi o zaposlitvi, od 14. 11. 2022 (ko se je tožnica za 22 ur tedensko zaposlila pri drugem delodajalcu) pa tožnici pripada delovno razmerje pri toženi stranki za razliko do polnega delovnega časa, tj. za 18 ur tedensko. Pritožbeno vztrajanje pri drugačnem stališču ni utemeljeno.

10. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v I. in II. točki izreka sodbe ter v obrazložitvi res napačno zapisalo datum, do katerega je tožnici priznalo delovno razmerje in reparacijo za polni delovni čas, vendar zaradi navedene napake še ni podana bistvena kršitev določb postopka. Iz obrazložitve sodbe (6. točka sodbe, stran 6) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica od 14. 11. 2022 zaposlena pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas 22 ur tedensko in da bo ta zaposlitev trajala do 31. 8. 2023. V obrazložitvi je torej pravilno povzelo datum zaposlitve pri drugem delodajalcu, zato ni podano nasprotje med listinami v spisu in med samimi ugotovitvami o teh listinah v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba pa utemeljeno navaja, da tožnica pri toženi stranki na dan 14. 11. 2022 ne more biti zaposlena za polni delovni čas, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev v I. in II. točki izreka delno spremenilo tako, da se tožnici prizna obstoj delovnega razmerja in reparacija za polni delovni čas do vključno 13. 11. 2022 ter zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja za preostali delovni čas do polnega za 14. 11. 2022 (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje v izreku tožnici ni priznalo dvakratnega plačila prispevkov za obdobje, ko je uveljavljala starševsko varstvo v obliki priznanja prispevkov do polnega delovnega časa, v škodo tožene stranke, kot to zmotno prikazuje pritožba. Skladno z novejšimi stališči Vrhovnega sodišča RS2 obveznost obračuna in plačila prispevkov (in davkov) v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz delovnega razmerja še ne nastane in je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno-upravnem postopku. Sodišče v delovnem sporu ne odloča o obveznosti delodajalca, da ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja obračuna in plača prispevke (in davke) oziroma od katerih osnov in v kakšni višini jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je obveznost plačila davkov in prispevkov stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnega davčnega organa (FURS), ki o tem odloča. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnice in ni opravilo predlagane poizvedbe o plačanih prispevkih tožnice od 14. 11. 2022 dalje. Obdobje, v katerem je imela tožnica plačane prispevke do polnega delovnega časa v okviru uveljavljanega starševskega varstva, za odločitev v tem delovnem sporu ni pravno relevantno, zato sodišče prve stopnje tega dejstva ni bilo dolžno raziskovati in tudi ne presojati izpovedi tožnice o datumu prenehanja starševskega varstva.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi tožnice nazaj na delo. Predlog za sodno razvezo je utemeljevala z navedbami, da ne more zagotavljati dela niti po prvi niti po drugi pogodbi o zaposlitvi ter da tudi nima več zaupanja v tožnico, ki je v pedagoški stroki bistvenega pomena. Zgolj odsotnost potrebe po delu delavca oziroma trenutna odsotnost prostega delovnega mesta za delavca pri delodajalcu ne pomeni nujno razloga za sodno razvezo, ampak je potrebno skrbno tehtanje okoliščin in interesov obeh strank.3 Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, izpolnjevanje pogojev za izvajanje mentorskega dela (pozitivno mnenje Andragoškega centra Slovenije) ni relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku, kar velja tudi za odločanje o sodni razvezi. Navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na tožničino uveljavljanje sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma na njena domnevna ravnanja v tem sporu (da je za potrebe tega postopka zlorabila izjavo A. A., podano za Andragoški center, in iz prostorov tožene stranke odnesla stari oglas, ki ga je izobesila v prostorih novega delodajalca, ter da je nagovarjala mlade, da so ji na zalogo pisali izjave, ki jih je uporabila v tem postopku), so po oceni pritožbenega sodišča pavšalne, pa tudi sicer niso takšne, da bi lahko utemeljevale sodno razvezo oziroma takšno izgubo zaupanja tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja pri njej ne bi bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dalo prednost tožničinemu interesu za vrnitev na delo, zlasti glede na okoliščino, da je v delovnem razmerju z drugim delodajalcem za krajši delovni čas, pri čemer je tožnica tudi izpovedala, da bi ji ob obstoječi zaposlitvi prav prišla "polovička" (razlika do polnega delovnega časa - op. sodišča). Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne. Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri njej ne bi bilo več mogoče. 13. Pritožbene navedbe, da je nasprotje v izreku sodbe med II. in III. točko izreka ter z razlogi sodbe podano zato, ker je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožnico reintegrirati za krajši delovni čas 18 ur na teden ter hkrati, da ji mora plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je namen denarnega povračila nadomestilo za reintegracijo, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo denarno povračilo, čeprav jo je vrnilo nazaj na delo k toženi stranki za nedoločen čas za krajši delovni čas 18 ur tedensko. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in odločitev o denarnem povračilu v III. točki izreka razveljaviti.

14. Pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o zavezancu za plačilo sodne takse ni poseglo, saj se kljub delni spremembi odločitve o priznanju delovnega razmerja in reparaciji ter razveljavitvi odločitve o prisojenem denarnem povračilu uspeh tožnice v sporu o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas ni spremenil. 15. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP), ki tudi sicer ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča. Prav tako tožena stranka, kljub delnemu uspehu, sama krije svoje stroške pritožbe, saj v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

1 Tako tudi Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2022, stran 316. 2 Prim. VIII Ips 23/2019, VIII Ips 88/2019, VIII Ips 68/2019, VIII Ips 89/2019, VIII Ips 47/2020 in II Ips 13/2023. 3 Prim. VIII Ips 86/2017, VIII Ips 39/2020, VIII Ips 7/2022.