Jedro

Če se stranki ne dogovorita drugače, se obveznost, določena v tolarski protivrednosti tuje valute, preračuna v tolarje na dan izpolnitve obveznosti (pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika je veljalo, da upnik lahko terjatev preračuna na katerikoli dan po zapadlosti terjatve).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu tako spremeni, da je toženec dolžan tožnici plačati še 8% zamudne obresti od zneskov: 3.521,66 EUR za čas od 1.7.2002 do 2.9.2004, 500,00 EUR za čas od 1.7.2002 do 6.11.2003, 500,00 EUR za čas od 1.7.2002 do

24.11.2003, 300,00 EUR za čas od 1.7.2002 do 24.12.2003, 1.700,00 EUR za čas od 1.7. do 20.11.2004, 300,00 EUR za čas od 1.7.2002 do

20.2.2004, 250,00 EUR za čas od 1.7.2002 do 6.4.2004 in od zneska tako nateklih obresti še 8% zamudne procesne obresti za čas od

3.9.2004 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 3.521,66 EUR z 8% zamudnimi obrestmi za čas od 3.9.2004 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila. Kar je zahtevala tožnica drugače, je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da je tožnica postavila tolarski zahtevek, ki ga sodišče ne bi smelo spreminjati oziroma dopolnjevati. Brez obrazložitve je zavrnjen obrestni zahtevek za nepravočasno plačani del kupnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Za pravilno odločitev v tej zadevi so odločilna naslednja dejstva: - da sta pravdni stranki v kupoprodajni pogodbi z dne 22.3.2002 dogovorili valutno klavzulo, in da tožnica ni trdila, da je bilo dogovorjeno, da se valorizacija terjatve opravi pred izpolnitvijo obveznosti;

- da je bil toženec dolžan plačati zadnji obrok kupnine 7.071,66 EUR najkasneje do 1.7.2002; - da je toženec na račun zadnjega obroka plačal: 6.11.2003 500,00 EUR, 24.11.2003 500,00 EUR, 24.12.2003 300,00 EUR, 20.1.2004 1.700,00 EUR, 20.2.2004 300,00 EUR, 6.4.2004 250,00 EUR, zneska 3.521,66 EUR pa še ni plačal. Iz zgoraj navedenih dejstev sledi, da je toženec dolžan tožnici plačati še: - neplačani del kupnine 3.521,66 EUR z 8% zamudnimi obrestmi za čas od 1.7.2002 dalje do plačila (496. čl. Obligacijskega zakonika); - 8% zamudne obresti od nepravočasno plačanih zneskov za čas od

1.7.2002 do dneva plačila (378. čl. Obligacijskega zakonika); - 8% procesne obresti od zneska obresti, ki so se natekle do dneva vložitve tožbe (381. čl. Obligacijskega zakonika).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo

3.521,66 EUR z 8% zamudnimi obrestmi od 3.9.2004 dalje do plačila, v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba je delno utemeljena, zato ji je bilo ugoditi in tožencu naložiti še plačilo zamudnih obresti in procesnih obresti, ki jih je dolžan plačati. V ostalem delu pa pritožba ni utemeljana in jo je bilo zavrniti.

Tožeča stranka je toženčevo obveznost na dan 1.7.2002 (7.071,66 EUR) preračunala v tolarsko terjatev in od tako določenega tolarskega zneska obračunavala zakonske zamudne obresti za čas zamude, zmanjšano za opravljena delna plačila ter na takšen način izračunala, da toženčeva obveznost na dan vložitve tožbe znaša 1,368.537,02 SIT. S tožbo je zato zahtevala plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2004 dalje do plačila.

Takšnemu načinu izračuna terjatve sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, ker je v nasprotju z določilom 2. odst. 372. čl. Obligacijskega zakonika, v katerem je določeno, da se valorizacija opravi za obdobje od nastanka obveznosti do njene izpolnitve, če se stranki ne dogovorita drugače. Ob upoštevanju ugotovitve, da tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da je bilo dogovorjeno, da se valorizacija terjatve opravi na dan zapadlosti terjatve, je pravilno stališče prve stopnje, da je valorizacijo terjatve opraviti na dan izpolnitve obveznosti, to je na dan, ko bo terjatev plačana.

Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo terjatev v tuji valuti v tolarski protivrednosti na dan plačila, je odločalo v okviru tožbene podlage in tožbenega zahtevka, čeprav je tožnica postavila tožbeni zahtevek zgolj v tolarskem znesku. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je prisodilo nekaj drugega, kot je tožnica zahtevala.

Tožnica mora sama kriti svoje pritožbene stroške, ker glede bistvenega dela pritožbe ni uspela (glede načina valorizacije terjatve), zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni stroški (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).