Jedro

Viličar, ki je v uporabi, predstavlja nevarno stvar, tako da je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik ob trčenju viličarja utrpel, objektivno odgovorna. Poleg tega je za škodo krivdno odgovorna, ker ni poskrbela za varno delo. Tožnikov prispevek k nastanku škode znaša 40 %, saj je bil za delo z viličarjem ustrezno usposobljen, pa kljub temu ni ravnal s potrebno skrbnostjo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 11.810,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 se zavrne.“ V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep o stroških se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške krijeta tožeča in tožena stranka sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje do plačila, v 15. dneh, pod izvršbo. V presežku, to je za znesek 11.530,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje do plačila, je zavrnilo.

S sklepom z dne 5. 12. 2011 je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 137,27 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo in zoper sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo v zavrnilnem delu iz razlogov nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo odškodnine v višini 16.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje, podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z odločitvijo v delu, v katerem sodišče ugotavlja soprispevek tožnika v višini 20 % za nastalo škodo in v delu glede višine priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da sodišče soprispevek tožnika utemeljuje s tem, da naj bi tožnik kritičnega dne viličar opravljal s hitrostjo večjo od 5 km/h. Iz obrazložitve sodbe ni razbrati na čem sodišče utemeljuje zaključek o obstoju o prekoračitvi hitrosti, sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Meni, da ni nepomembno, kolikšna naj bi bila prekoračitev hitrosti vožnje. Ob ugotovitvi, da je tožnik moral opravljati delo dveh ali treh delavcev ter da je moral hiteti, je neživljenjsko pričakovati od tožnika, da bo zavrnil delo, poleg tega so razlogi za organizacijo dela v celoti na strani tožene stranke. Izvedenka je vztrajala, da tožnikove težave z vratom niso v vzročni zvezi s škodnim dohodkom, ni pa pojasnila posledice česa so, saj tožnik pred delovno nesrečo ni imel težav v predelu vratu. Tožnik je predlagal novega izvedenca medicinske stroke, sodišče je dokazni predlog zavrnilo. Zaradi poškodbe vratu so tožniku nastale dodatne bolečine in nevšečnosti, dodaten strah ter tožnik trpi trajne posledice. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, ko je zavrnilo v celoti zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v obliki duševnih bolečin, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku ni bilo prisotno zgolj do zaključka bolniškega staleža, tožnikovo duševno ravnovesje je bilo zaradi posledic poškodbe močneje povišano vsaj eno leto po škodnem dogodku. Meni, da je tudi odškodnina za utrpele bolečine in nevšečnosti ter strah prenizko odmerjena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper prvi odstavek izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka delavcev ni obvestila o delovnem območju visokoregalnega viličarja, da jih ni seznanila z načrtom obratovanja viličarja in da jim ni prepovedala vožnje v nizkoregalnem delu skladišča. Nedvomno je dokazano, da so navodila z načrtom obstajala vsaj v oktobru 2008 in da so bila poškodovana. Delavci viličaristi so strokovno usposobljene osebe, ki v skladišču preživijo 8 ur dnevno, zato takšni osebi ni verjeti, da ni vedela, kje v skladišču se kaj nahaja, kje je kaka vrsta regalov in kje lahko vozi. Priča Ž.K. je jasno povedal, da sta si visokoregalni in nizkoregalni viličar na daleč sicer podobna, na blizu pa ne. Sodišče je prezrlo podrobnost, da viličarist že po izgledu viličarja takoj ve, kakšen viličar vozi. Sodišče je tudi prezrlo, da je obnova skladišča potekala več mesecev. Tudi izgled visokoregalnega skladišča je popolnoma drugačen od izgleda nizkoregalnega skladišča, česar sodišče ni ugotavljalo in je neutemeljeno zavrnilo dokaz s sodnim ogledom. Prezrlo je tudi okoliščino, da 14. člen Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil določa, da je najvišja dopustna hitrost v zaprtih skladiščnih prostorih 5 km/h. Glede na navedeno so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da delo ni bilo pravilno organizirano, da tožena stranka ni storila vsega za zagotovitev varnosti pri delu in obveščanju delavcev. Tožnik je bil seznanjen s splošno omejitvijo hitrosti, hitrost je potrebno prilagoditi konkretnim okoliščinam na poti, česar tožnik ni storil. Zaključek sodišča, da bi morala tožena stranka delavce seznanjati z vsemi podrobnostmi je pretiran, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno pripisalo toženi stranki večino krivde za nastop škodnega dogodka. Očitno je, da je tožnik zaradi lastne hude malomarnosti z napačnim viličarjem prehitro zapeljal v nizkoregalni del skladišča, kjer je prišlo do nesreče. Tožnik sam je v svoji izpovedbi pojasnil, da je bil v kritičnem trenutku malomaren in enostavno ni gledal, kaj je delal. Meni, da za nesrečo v celoti odgovarja tožnik. Glede višine prisojene odškodnine navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik v škodnem dogodku utrpel vnetje s trombozo povrhnje vene desne podlakti. Vnetje vene je posledica zdravljenja tožnika, ko je pri tožniku po naknadnem obisku bolnišnice (ki ni bil potreben) prišlo do okužbe in posledično vnetja. Tudi izvedenka v mnenju pojasni, da gre za dogodek, ki je v indirektni zvezi z nesrečo, zato je nelogično, da sodišče razloguje, kot da bi bil dogodek v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Odločilni vzrok za nastop vnetja je ravnanje tožnika in objektivne okoliščine, kar prekinja vzročno zvezo oziroma predstavlja okoliščine, ki ne izhajajo iz škodnega dogodka in jih tožena stranka ni mogla predvideti, se jim izogniti ali jih odvrniti. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo vse oblike zdravljenja, čeprav nimajo zveze z nesrečo. Tudi odškodnina za prestani strah je bistveno previsoka, saj tožnik ni utrpel nobenega sekundarnega strahu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper sklep o odmeri stroškov se pritožuje tožnik iz razlogov nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zoper sklep se pritožuje, ker je vložil pritožbo zoper sodbo in ker je odločitev o stroških postopka vezana na odločitev o glavni stvari, zato izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sklep o odmeri stroškov se pritožuje tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbo vlaga, ker je vložila pritožbo zoper odločbo o glavni stvari in ker mu tožena stranka po spremembi odločbe o glavni stvari upravičena do povračila stroškov v celoti, zato utemeljeno predlaga razveljavitev sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep (odločitev o stroških postopka) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava sprejelo deloma napačno odločitev tako glede temelja, kot tudi glede višine odškodnine.

Tožnik uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena. Razlogi sodišča glede prekoračitve hitrosti viličarja so dovolj jasni, zato ni podana zatrjevana kršitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval odškodnino za nesrečo pri delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka deljeno odgovorna za škodni dogodek in sicer je krivdna odgovornost tožene stranke kot delodajalca v višini 80 %, soprispevek tožnika je ocenilo na 20 %. Tožniku je ob upoštevanju sokrivde prisodilo odškodnino v višini 4.720,00 EUR.

Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami, pa še dodaja: Po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je podana odškodninska odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Delodajalec mora delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) v 1. odstavku 131. člena določa, da tisti, ki je drugemu povzročil škodo to dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz hude malomarnosti.

Organizacija delovnega postopka je v rokah delodajalca. Ta mora primarno poskrbeti, da delo poteka varno. Delavec ima pravico in ne dolžnost naloženo mu nevarno delo odkloniti (2. odstavek 33. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji). Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostih ukrepov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je viličar, ki je v uporabi, nevarna stvar, zaradi česar je odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala zaradi uporabe viličarja objektivna. Pravilno je ugotovilo, da je podana tudi njena krivdna odgovornost, ker tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, konkretizirana pa je v ZVZD. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcu pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (1. odstavek 5. člena ZVZD). To dolžnost je tožena stranka izpolnjevala nedosledno oziroma malomarno. Ni dokazala, da je bila nameščena tabla z omejitvijo hitrosti, prav tako opozorilna tabla bočne zapore ni predstavljala učinkovitega varovanja. Tudi ni dokazala, da je tožnika seznanila z načrtom obratovanja visokoregalnega viličarja, prav tako pa ni izvajala dolžnega nadzora nad izvajanjem svojih navodil. Ne glede na navedeno pa sodišča prve stopnje ni pravilno ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škode (1. odstavek 171. člena OZ). Vsakdo je dolžan skrbeti za lastno varnost. Če delavec dela ne opravlja s potrebno pazljivostjo (sam tožnik je izpovedal, da je bil zamišljen), prevelika hitrost viličarja (pri tem ni pomembno za koliko je bila prekoračena hitrost), tožnik niti ni vedel, da je uporabil visokoregalni viličar, da je spregledal prehod skladišča, ki je bil spremenjen. Pri delovnih nesrečah je merilo skrbnosti strožje. Kot merilo je potrebna skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Tožnik je bil za delo viličarja ustrezno usposobljen, pri svojem delu pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je podan 40 % tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku in ne le 20 %, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljena pritožba tožnika, da ni v ničemer soprispeval k predmetni nezgodi.

Glede višine: Stranki izpodbijata tudi višino dosojene odškodnine.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s poškodbami v posledici nesreče pri delu. Izvedenka ni pojasnila posledice česa so težave z vratom, zato je predlagal postavitev drugega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu ni ugodilo, saj je na podlagi že podanega izvedenskega mnenja ugotovilo, da težave z vratom niso posledica nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ustrezno upoštevalo pri svoji odločitvi, glede težav z vratom je bila izvedenka izčrpno zaslišana, njena izpoved pa je bila prepričljiva. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedenko pravilno upoštevalo in presodilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel tudi vnetje s trombozo povrhnje vene desne podlahti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je vnetje povezano s škodnim dogodkom, saj če do škodnega dogodka ne bi prišlo, ne bi prišlo tudi do vnetja. Zato je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno upoštevalo tudi vse oblike zdravljenja, ki jih je imel tožnik po nesreči. Glede na obseg tožnikovega oškodovanja, poteka zdravljenja, trajanje in stopnje bolečin, ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje (5.000,00 EUR).

Tudi glede odmerjene odškodnine zaradi strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih.

Pač pa po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti predstavlja samostojno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer v primeru, če je zdravljenje dolgotrajno in je oškodovanec pomembno prizadet. Iz mnenja izvedenke izhaja, da pri tožniku zaradi poškodb ni zmanjšanja njegovih splošnih življenjskih aktivnosti, pač pa so bile njegove življenjske in delovne sposobnosti prehodno zmanjšane do izvenenja simptomov oziroma zaključenega bolniškega staleža. Pri tem pa je izvedenka dopustila možnost, da bodo glavoboli trajali do enega leta, kar je bistveno dalj, kot pa je trajal bolniški stalež. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine zaradi začasne zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 1.500,00 EUR.

Celotna denarna odškodnina za pretrpljeno nepremoženjsko škodo tako znaša 7.400,00 EUR. Glede na že zgoraj obrazloženo odločitev o soodgovornosti obeh strank za nastanek škode, je tožnik upravičen do 60 % zneska, kar znaša 4.440,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 4.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje, zavrnilo pa je plačilo zneska 11.810,00 EUR.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353.člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik in tožena stranka se pritožujeta tudi zoper sklep z dne 5. 12. 2011, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je uspeh strank v sporu le minimalno spremenil, zato ni bilo potrebno poseči v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Glede na minimalni uspeh pritožbe obeh strank je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.