Jedro

Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni imela vseh potrebnih dovoljenj oz. pridobljene koncesije, sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da tožeča stranka ni imela pravice izkopavati lapor. Posledično tožena stranka s prepovedjo izkopa v zatrjevano pravico ni mogla poseči, zato protipravnost njenega ravnanja ni podana, s tem pa tudi ne njena odškodninska odgovornost.

Izrek

Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje o stroških se zavrže. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.511,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska 200.476,16 EUR z zakonskimi obrestmi od vložitve tožbe. S popravnim sklepom je sklenilo, da se popravi odločitev o stroških tako, da je tožeča stranka dolžna toženi v roku 15 dni povrniti 3.182,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo in sklep sodišča prve in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

Delno zavrženje revizije

5. Tožeča stranka v reviziji izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov, izdano v popravnem sklepu VIII Pg 2423/2008 z dne 9. 6. 2011. Stranke lahko vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker izpodbijani sklep sodišča druge stopnje nima narave takega sklepa, revizija proti njem ni dovoljena(1) in je revizijsko sodišče zato revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka (kot naročnica) je z M. d.n.o. (kot dobaviteljem) 22. 3. 2004 sklenila Pogodbo o dobavi nasipnega materiala – laporja, s katero se je M. d.n.o. zavezal, da bo tožeči stranki dobavil določeno količino „materiala za nasip - lapor“. Dogovorjeno je bilo, da bo dobavitelj določil lokacije izkopov in vrstni red odpiranja izkopov, ker želi na ta način pravilno urediti prostor v glinokopu in zagotoviti pravilno odvodnjavanje glinokopa.

7. Tožeča stranka je 19. 3. 2004 sklenila podizvajalsko pogodbo št. K1-0126/04 z družbo S. d.d., s katero se je zavezala dobaviti in vgraditi nasipni material v objekt R. 8. Rudarska inšpekcija pri Inšpektoratu RS za okolje je 31. 5. 2004 izdala odločbo o začasni prepovedi del št. 313-1-2-8/2004, s katero je tožeči stranki naložila, da mora nemudoma prenehati z izkopom laporja na območju opuščenega glinokopa bivše opekarne A. 9. Z dokončno odločbo z dne 4. 12. 2008, št. 356-02-01-802/2004-5203 je gradbeni inšpektor družbi M. d.n.o. kot lastnici zemljišča na lokaciji opuščenega glinokopa bivše opekarne A., zaradi tega, ker ni imela ustreznih dovoljenj, prepovedal izkop laporja.

10. Tožeča stranka ni imela potrebnih dovoljenj oz. sklenjene koncesijske pogodbe za izkop mineralne surovine.

Presoja utemeljenosti revizije v dovoljenem delu

11. Revizija v dovoljenem delu ni utemeljena.

12. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Utemeljevala ga je s tem, da ji je rudarski inšpektor neutemeljeno prepovedal izkop nasipnega materiala. Zaradi tega je morala tožeča stranka, da bi izpolnila svoje obveznosti po pogodbi z družbo S. d.d., nasipni material nabaviti pri drugem dobavitelju po bistveno višji ceni, kot je bila dogovorjena z družbo M. d.n.o..

13. Revizija kot bistveno v zadevi izpostavlja vprašanje narave nasipnega materiala, katere izkop ji je bil zaradi odločbe rudarskega inšpektorja prepovedan. Sodišču očita zmotno ugotovitev, da je bil predmet izkopa lapor, za izkop katerega je potrebno imeti dovoljenje, ter vztraja, da je bil predmet izkopa odpadni material, ki ni mineralna surovina.

14. Da je tožeča stranka na območju bivšega glinokopa K. izkoriščala lapor, je ugotovitev dejanske narave, ki ne more biti predmet revizijskih izpodbijanj (tretji odstavek 370. člena ZPP). Skladno z določbo 7. točke 3. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud(2)) je lapor mineralna surovina, za izkoriščanje katere je potrebno pridobiti rudarsko pravico s koncesijo, kot jo predpisuje 13. člen ZRud. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni imela vseh potrebnih dovoljenj oz. pridobljene koncesije, sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da tožeča stranka ni imela pravice izkopavati lapor. Posledično tožena stranka s prepovedjo izkopa v zatrjevano pravico ni mogla poseči, zato protipravnost njenega ravnanja ni podana, s tem pa tudi ne njena odškodninska odgovornost. 15. Razlogovanje tožeče stranke, da nasipni material sam po sebi izključuje potrebnost dovoljenj, tudi sicer ne prepriča. Izraz „nasipni material“ namreč označuje funkcionalnost materiala (za zasipanje), ne pa njegove narave oziroma sestave (gramoz, lapor, prod...). Navedeno potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke, da je po izdaji sporne odločbe rudarskega inšpektorja pri drugem dobavitelju naročila „nasipni material (gramoz)“, pri čemer je skladno z določbo 12. točke 3. člena ZRud tudi gramoz mineralna surovina, za izkoriščanje katerega je bila predpisana obveznost pridobitve rudarske pravice (drugi odstavek 11. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena ZRud).

16. Z zaključkom o prepoznem navajanju narave/vrste nasipnega materiala sodišče druge stopnje ni prekršilo procesnih pravic tožeče stranke. Ta je v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč sama navajala, da je bil predmet izkopa „nasipni material-lapor“(3), ob takšnih trditvah pa nadaljnje ugotavljanje narave izkopanega materiala skozi izvedbo dokaznega postopka ni bilo potrebno. Navedbe o izkopu (odpadnih) ostankov ob izdelavi izdelkov iz opeke je tožeča stranka podala šele v pritožbi in zatorej prepozno (286. člen ZPP).

17. Neutemeljen je nadalje revizijski argument, da je tožeča stranka nasipni material le odkupovala in da zato ne more biti naslovnik prepovedi izkopa le-tega. Da je tožeča stranka izkopavala material, je dejanska ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP). Četudi pa bi bila tožeča stranka res samo kupec materiala, bi izdana odločba rudarskega inšpektorja, s katero ji je bilo prepovedano njegovo izkopavanje, ne vplivala na njen položaj in (prav tako) ne bi utemeljevala odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo priglašeno nagrado za odgovor na revizijo v višini 1.239,30 EUR, povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost. .

Op. št. (1): Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 1224/2008 z dne 22. 9. 2011. Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 56/1999 Op. št. (3): Glej navedbe v tč. III tožbe ter v tč. X 3. pripravljalne vloge.