Jedro

Sodišče utemeljeno zavrne dokazni predlog, če dejstvo, ki ga kot predmet dokazovanja zasleduje obramba, šteje za ugotovljeno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo K 3/2008 z dne 6.10.2008 J.B. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu za dejanji določilo kazen po 2 leti zapora, nato pa izreklo enotno kazen 3 leta in 10 mesecev zapora. Sodišče je deloma ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku A. in B.B., s presežkom zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Obsojencu je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo zagovornika obsojenega J.B. je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Kp 1424/2008 z dne 11.2.2009 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi vseh dovoljenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve in druge stopnje tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali da v celoti ali delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje ali v sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da mu je bila zaradi neizvedbe določenih dokazov onemogočena enakovredna in kvalitetna obramba in da sta sodišči ravnali v nasprotju z določbo 29. člena Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju vložnik zatrjuje, da mnenji izvedenk, mag.H.M. in prof.dr.M.T. ne moreta biti upoštevani in da bi sodišče moralo izvesti dokaze z zaslišanjem učiteljic in vzgojiteljic oškodovanih otrok.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) navaja, da naj bi bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, kot se v njej pravi, iz vseh dovoljenih razlogov. Začne se z očitkom, da sodišče ni izvedlo dokazov v korist obrambe, v nadaljevanju pa veliko večino pozornosti nameni izpodbijanju verodostojnosti izvedenih dokazov, zlasti obeh izvedenskih mnenj. V veliki meri gre za očitke, ki jih je obramba uveljavljala deloma že v postopku na prvi stopnji ter obširno tudi v pritožbi. V tistem delu, v katerem zahteva za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja domnevne kršitve procesnega prava glede izvajanja dokazov, je premalo konkretizirana, da bi jo bilo mogoče obravnavati po vsebini, saj decidirano ne pove, katerih dokazov sodišče ni izvedlo in zakaj bi jih moralo glede na kriterije, ki so se ustalili v sodni praksi. Tako se pokaže, da je ključna vsebina zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijanje dejanskega stanja, kakor sta ga ugotovili obe sodišči; iz tega razloga zahteve ni mogoče vložiti.

4. Zagovornik obsojenca je na odgovor vrhovnega državnega tožilca navedel, da se z njim ne strinja in ga ne sprejema. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po njegovem vložena v skladu z določili ZKP in iz razlogov, ki jih zakon za vložitev zahteve dopušča. Po mnenju vložnika tudi iz odgovora vrhovnega državnega tožilca izhaja, da je ključen očitek zahteve izpodbijanim sodbam kršitev pravice obrambe zaradi neizvajanja dokazov, ki so obdolženemu v korist, pri čemer so bili ti predlogi za izvedbo dokazov kot tudi pomisleki glede nekaterih izvedenih dokazov in v njihovo verodostojnost vselej obrazloženi in natančno pojasnjeni.

B.

5. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 (in številnih drugih) povedalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Vložnik zahteve mora kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje.

6. V skladu s prej navedenim pravnim standardom vložnik uveljavlja le kršitev tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje učiteljic in vzgojiteljic oškodovanih otrok, ki niso opazile znakov spolne zlorabe pri oškodovancih, čeprav naj bi šlo po mnenju izvedenke T. za evidentne znake oziroma specifične značilnosti izkušnje spolne zlorabe.

7. Pritrditi je treba stališču sodišč prve in druge stopnje, da zaslišanje učiteljic in vzgojiteljic oškodovancev ni (bilo) potrebno. Dejstvo, ki ga kot predmet ugotavljanja s temi pričami s svojim predlogom zasleduje obramba, je sodišče prve stopnje štelo kot ugotovljeno. Sprejelo je namreč trditev obrambe, da vzgojiteljice in učiteljice oškodovancev niso zaznale oziroma javile znakov spolne zlorabe pri oškodovancih, njihovo zaslišanje za ugotavljanje tega dejstva zato ni potrebno. Pravo vprašanje pa je, ali bi pedagogi v teku vzgojnega procesa oziroma varstva lahko oziroma morali zaznati takšne znake, na to vprašanje pa je izčrpno odgovorila izvedenka psihiatrične stroke, prof.dr.M.T. V svoji izpovedbi na glavni obravnavi dne 6.10.2008 je dopustila možnost, da vzgojiteljice v vrtcu in učiteljice v šoli pri obeh otrocih niso ugotovile nobenih posebnosti v zvezi s spolno radovednostjo in podobno glede na to, da sta oba otroka toliko kontrolirana, da vsakemu ne povesta vsega oziroma tega ne pokažeta. Glede psihologinje, ki je sodelovala pri postopku, je izvedenka navedla, da bi psihologinja takšne simptome lahko ugotovila, če bi bila na to pozorna, lahko pa, da je bila njena pozornost usmerjena v drug postopek. Povedala je še, da je vprašanje, v kakšnih okoliščinah so navedeni z oškodovancema komunicirali. V teh ugotovitvah izvedenke sta imeli sodišči prve in druge stopnje podlago za oceno, da ni izkazana verjetnost, da bi dokaz, ki ga je predlagala obramba uspel in sicer, da bi dejstvo, če vzgojiteljice in učiteljice niso opazile simptomov spolne zlorabe narekovalo sklep, da spolnih zlorab, ki jih je sodišče sicer ugotovilo na podlagi izpovedb oškodovancev, izvedenke T., rejnice I.Č., sploh ni bilo oziroma bi v to ugotovitev vneslo upošteven dvom. Sodišče prve stopnje je zato predlog obrambe za zaslišanje vzgojiteljic in učiteljic obeh oškodovancev utemeljeno zavrnilo in s tem ni kršilo pravic obrambe, s tem v zvezi je pravilna tudi presoja pritožbenega sodišča, ki je pritožbeni ugovor glede zavrnitve navedenega dokaznega predloga ocenilo kot neutemeljen. Sodba sodišča prve stopnje se na mnenje izvedenke M. ne opira, določeno dokazno vrednost mu daje sodišče druge stopnje, vendar v tej smeri zahteva nima posebnih ugovorov.

8. Ostala vsebina zahteve za varstvo zakonitosti vsebuje vložnikovo presojo dokazov in sicer predvsem izvida in mnenja izvedenke T.; z vložnikovo presojo naj bi bila izkazana utemeljenost zavrnjenega dokaznega predloga. V tem delu zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana kršitev zakona ni podana in da je zahteva v večjem delu svojega obsega vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da bi plačilo stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko ogrozila preživljanje obsojenca in oseb, ki jih je dolžan preživljati, obsojenca je v skladu z določilom četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse v tem postopku.