Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve in nato še s sodiščem druge stopnje v izhodišču, po katerem lahko storilec zahtevo po darilu izjavi izrecno ali konkludentno ter da je kaznivo dejanje dokončano že s samo zahtevo. Razlika je le, da je v prvem primeru storilčevo hotenje darila, za to pri zahtevi gre, očitno že po sami izjavi, medtem ko mora biti v drugem primeru razvidno po njeni vsebini.
I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 520,00 EUR.
1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 11996/2019 z dne 4. 7. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 2.000,00 EUR stranske denarne kazni. Pri tem kazen zapora ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, stranska denarna kazen v znesku 2.000,00 EUR pa se izvrši. Po 47. členu KZ-1 je obsojenec dolžan plačati stransko denarno kazen v roku dveh mesecev od izvršljivosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obsojenec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan povrniti oz. plačati stroške tega postopka od 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.
2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 11996/2019 z dne 11. 11. 2025 zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo dolžnost plačila sodne takse v znesku 336, 00 EUR.
3.Obsojenčev zagovornik je 2. 3. 2026 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona v povezavi s 27., in 28. členom Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter s 7. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter zaradi bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da prvo in drugostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.
4.Na vloženo zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin. V odgovoru se ne strinja z jedrom v obrazložitvi zahteve, po katerem dejanski opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 269. člena KZ-1. Zahtevati darilo je kot zakonski znak v dejanskem opisu kaznivega dejanja v zadostni meri konkretiziran, pri čemer je treba upoštevati še razloge sodbe, ki skupaj z njenim izrekom sestavljajo celoto. Glede tega sta se tudi skozi vložnikova zatrjevanja pred in v pritožbenem postopku izjavili obe sodišči. Sodišče prve stopnje je navedeno izvršitveno ravnanje splošno opredelilo kot storilčevo enostransko terjanje podkupnine z izrecno ali konkludentno enostransko izjavo, da zahteva podkupnino kot protiuslugo za neko storitev, posredovano oz. naznanjeno potencialnemu dajalcu koristi. Sodišče druge stopnje pa je v zvezi z opisanim izvršitvenim ravnanjem opozorilo na osredotočenost pritožbenih prizadevanj zgolj na del dejanskega opisa, brez povezave z ostalimi deli, v katerih so opisani obsojenčevi stiki s B. B., ki se jim je ta izmikal ter z delom, iz katerega izhaja, zakaj šlo pri sponzorskih sredstvih za darilo. Pomembno je še, da je sodišče druge stopnje dodatno pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za nepravo vnaprejšnje pasivno podkupovanje, za katerega je značilno, da je dokončano že s samim terjanjem podkupnine in ni nujno, da posledica dejansko nastopi. Ko torej uveljavljane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti po njenem mnenju niso podane, in ker se vložnik v delu zahteve opredeljuje do izpovedb prič, ki jim pripisuje drugačen pomen od ugotovljenega, vrhovna državna tožilka odgovor sklene s predlogom, po katerem naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.
5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložniku, ki se o odgovoru nista izjavila.
6.Kot je v povzetem odgovoru na zahtevo ugotovila že vrhovna državna tožilka, je vložnik uveljavljane kršitve kazenskega zakona obrazložil le z zatrjevano kršitvijo iz 1. točke 372. člena ZKP. Ta je po njegovem prepričanju podana zato, ker v dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe manjka obsojenčeva zahteva po darilu iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po drugem odstavku 261. člena KZ-1. Še zlasti, ker za znake iz zakonskega opisa kateregakoli kaznivega dejanja ne zadostuje, da bi bili ti v njegovem dejanskem opisu zgolj navedeni, ampak morajo biti tudi ustrezno konkretizirani. Tega v obravnavnem primeru ni, saj je obsojenčevo izvršitveno ravnanje v izreku pravnomočne sodbe dejansko opisano kot prošnja in ne kot jezikovno jasna ter pomensko nedvoumna zahteva, s katero bi bilo izraženo obsojenčevo odločno hotenje po sponzorstvu oziroma donaciji ali celo nujnosti le-te. Navedene pomanjkljivosti v dejanskem opisu kaznivega dejanja ni mogoče nadomestiti z razlogi sodbe, kot je to poskušalo storiti sodišče druge stopnje, ki je pri členitvi dejanskega opisa izhajalo iz posameznih, vsebinsko neodvisnih delov, ki zato ne morejo biti povezani v celovito in konkretizirano navedbo obsojenčevega ravnanja, s katerim naj bi ta od B. B. zahteval darilo. Pomen ustrezne konkretizacije obsojenčevega ravnanja je toliko večji prav po zaslišanju B. B., ki je izrecno zanikal, da bi bilo z obsojenčeve strani kadarkoli rečeno (ali pogojevano), da v kolikor ne bi prišlo do takšnega sponzorstva, pogodba o sodelovanju med Agencijo za varnost prometa in gospodarsko družbo C. d.o.o. ne bo sklenjena, zaslišani D. D. pa je to v bistvu potrdil, ko je povedal, da mu je B. B. sicer natančno opisal vsebino srečanja z obsojencem, vendar mu ni nikoli povedal, da je obsojenec med srečanjem karkoli zahteval ali da je s kakršnokoli zahtevo pogojeval poslovno sodelovanje med Agencijo za varnost prometa in gospodarsko družbo C. d.o.o. Ker torej obsojenčeva zahteva v dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe ni bila neposredno izkazana, vložnik obrazložitev v tem delu zahteve zaključi z oceno, po kateri je bilo v obravnavanem primeru dejansko opisano zgolj korupcijsko tveganje, kot je določeno v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije in ne kaznivo dejanje, ki mora biti zaradi teže pravnih posledic, skladno s 27. in 28. členom Ustave ter 7. členom EKČP, tudi v vsakokratnem dejanskem opisu določno razmejeno od nekaznivih ali drugih kaznivih ravnanj.
7.Povzeta vložnikova obrazložitev je v bistvu prežeta z eno samo trditvijo, in sicer, da bi moralo biti v dejanskem opisu kaznivega dejanja izrecno ali dobesedno navedeno, da je obsojenec od B. B. zahteval darilo v obliki nakazil v skupni višini 4.800,00 EUR kot protiuslugo za naročilo in sklenitev pogodbe med Agencijo za varnost prometa in gospodarsko družbo C. d.o.o. za izdelavo digitalizacij šolskih poti s pomočjo mobilne aplikacije. Trditev, čeprav ponovljena v različnih slogovnih oblikah ni pravilna. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve in nato še s sodiščem druge stopnje v izhodišču, po katerem lahko storilec zahtevo po darilu izjavi izrecno ali konkludentno ter da je kaznivo dejanje dokončano že s samo zahtevo (gl. M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017 Posebni del s kometarjem sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 591). Razlika je le, da je v prvem primeru storilčevo hotenje darila, za to pri zahtevi gre, očitno že po sami izjavi, medtem ko mora biti v drugem primeru razvidno po njeni vsebini. Glede te, je sodišče druge stopnje v 10. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe pravilno opozorilo na sestavljenost ter z izbranimi citati še na celovitost in vsebinsko povezanost dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe, v katerem sta navedeni dve srečanji med obsojencem in B. B. ter kaj je obsojenec pri vsakokratnem srečanju B. B. govoril, kakor tudi, kako sta se oba obnašala po drugem, zadnjem srečanju dne 21. 3. 2016. Pri takšnem dejanskem opisu kaznivega dejanja niti po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti dvoma, da je sklenitev zgornje pogodbe med Agencijo za varnost prometa in gospodarsko družbo C. d.o.o., spremljalo obsojenčevo hotenje po pridobitvi navajanih sponzorskih sredstev za športno društvo E. in da je bilo s tem, čeprav konkludentno zahtevano darilo. Izpovedbi prič, imenovanega B. B. in D. D., po katerima obsojenec ni izrecno zahteval darila, sta zato neodločilni, če pa se vložnik nanju sklicuje, ker naj ne bi dokazovali niti obsojenčeve konkludentne zahteve, to ni več predmet zatrjevane kršitve zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, temveč popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki se v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša. Glede na to, in ker vložnik v obrazložitvi zahteve ne navaja ničesar takšnega, da bi morale biti zatrjevane kršitve 27. in 28. člena Ustave ter 7. člena EKČP preizkušene ločeno oz. izven okvirjev neutemeljeno zatrjevane kršitve kazenskega zakona, zahteva v tem delu ne more biti uspešna.
8.Podobno kot pri uveljavljani kršitvi kazenskega zakona, vložnik v zahtevi niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali kršitev drugih določb postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, ni opredelil. Sledeč obrazložitvi zahteve, v kateri je navedeno, da je očitek glede domnevne zahteve darila povsem nekonkretiziran in tudi nedoločen ter da v prvostopenjski sodbi manjkajo razlogi v zvezi z konkretizacijo zahteve po darilu, kot enega od znakov kaznivega dejanja, vložnik po presoji Vrhovnega sodišča zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da je sodišče druge stopnje poskušalo z lastno obrazložitvijo nadomestiti manjkajočo konkretizacijo tega zakonskega znaka, pa kršitev prvega odstavka 383. člena ZKP.
9.Kršitvi nista podani. Čeprav navajana nekonkretiziranost in nedoločnost očitka o zahtevi darila, nista podrobneje obrazloženi, vložnik z njuno navedbo meri na nerazumljivost izreka pravnomočne sodbe. Pri tem v obrazložitvi zahteve prezre zgradbo dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku z začetnim povzetkom odločilnega dela zakonskega opisa kaznivega dejanja, ki mu v nadaljevanju sledi obširen opis dejanskih okoliščin, s katerimi je ta del z zakonskim opisom vsebinsko v celoti povezan. Nekonkretiziranost v smislu odsotnosti dejanskih okoliščin glede na zakonsko opisane okoliščine ali znake kaznivega dejanja ter nedoločnost v smislu posplošenosti ali ohlapnosti dejanskega opisa kaznivega dejanja tako nimata nobene opore v pregledanem opisu, izrek pravnomočne sodbe pa je razumljiv z vidika zahteve iz 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP, kot z vidika ustavnih in konvencijskih zagotovil, na katere se vložnik še sklicuje v opombah obrazložitve zahteve. Nobenega dvoma namreč ni, da se je lahko obsojenec po ugotovljeni sestavi dejanskega opisa kaznivega dejanja, seznanil in soočil z vsebino obdolžitve oz. obtožbe (29. člen Ustave in 6. člen EKČP), prav tako pa mu je lahko učinkovito nasprotoval v pravnem sredstvu, potem ko je sodišče takšni obtožbi pritrdilo (25. člen Ustave in 13. člen EKČP). Nenazadnje, obsojenec se je po zapisnikih o procesnih dejanjih pred sodiščem prve in druge stopnje dejavno branil, vložnik pa je v pritožbi tudi zatrjevano pomanjkljivost dejanskega opisa kaznivega dejanja zmogel obrazložiti.
10.Pri navedbi o manjkajočih razlogih v prvostopenjski sodbi v zvezi s konkretizacijo zahteve po darilu kot zakonskega znaka kaznivega dejanja, je vložnik prezrl njeno obrazložitev v 6. do 10. točke, v kateri je bilo odgovorjeno na ugovore pravne narave, med katerimi je bila tudi zatrjevana nekonkretiziranost zahteve po darilu, nakar so sledili razlogi v 11. točki obrazložitve, po katerih je jasno, da se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja izrecno in vsebinsko opredelilo. Podobno je glede razlogov v 9. do 14. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe, po katerih se je sodišče druge stopnje opredeljevalo do vložnikovih pritožbenih zatrjevanj o neizpolnjenosti zakonskega znaka zahtevati darilo glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v prvostopenjski sodbi in ne na način, da bi jih po obidu navedenih pritožbenih zatrjevanj, nadomeščalo.
11.Ker je Vrhovno sodišče po obrazloženem ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in ker je bila v delu vložena zaradi izpodbojnega razloga, ki se v tem postopku ne preizkuša, jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.
12.Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tar. št. 7112, 7119, 71113, 7152 Taksne tarife. Vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, obsojenec pa je po podatkih prvostopenjske sodbe prejemnik osebnega dohodka ter lastnik nepremičnega in premičnega premoženja.
13.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.