Jedro

Določilo tretjega odstavka 154. člena OZ se ne uporablja zgolj v primerih, če za nezgodo ni kriv nobeden od udeležencev, temveč tudi v primerih, če krivde nikomur ni mogoče dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožnikoma njune stroške pritožbenega postopka v višini 318,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku ter v korist prvega tožnika prvi toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 1.226,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 dalje, drugi toženki pa znesek 135,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2014 dalje. Obema toženkama je sodišče v korist druge tožnice nerazdelno naložilo plačilo zneska 1.556,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2014 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek obeh tožencev zavrnilo. Prvi toženki je v korist prvega tožnika naložilo plačilo stroškov v višini 108,39 EUR, prvemu tožniku pa v korist druge toženke plačilo njenih pravdnih stroškov v višini 324,21 EUR. Obe toženki sta nerazdelno dolžni plačati stroške druge tožnice v višini 1.062,95 EUR. Sodišče je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je celotno odškodnino dolžna plačati prva toženka, in sicer prvemu tožniku v višini 2.970,46 EUR in drugi tožnici v višini 2.856,84 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo druga toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je ugotovitev sodišča o sokrivdi prvega tožnika za nastanek prometne nezgode zmotna in nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Ob sprejetem mnenju izvedenca, da vzrok za nesrečo ni hitrost vozila tožnika, ki je bila na zgornji meji sprejemljivega, in da je tožnikova reakcija z zaviranjem in umikanjem v desno običajna, je težko razumljivo stališče, da bi tožnik moral voziti počasneje, na nepričakovano nevarnost pa odreagirati na drug način kot z umikanjem v desno. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je neznano vozilo zapeljalo na tožnikov vozni pas, ni jasno, kako bi tožnik sploh lahko drugače preprečil trčenje. Neoptimalna reakcija voznika ne more biti podlaga za ugotovitev njegove sokrivde. Sodišče je ugotovilo, da načina gibanja in hitrosti neznanega vozila ni mogoče določiti, torej tudi ni mogoče ugotoviti, s kakšnim ravnanjem in ali bi sploh lahko prvi tožnik trk preprečil. Ni tudi sprejemljivo stališče, da ni mogoče kvantificirati obsega krivde udeleženih vozil. Sodišče je zato zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena OZ, ki obravnava primere, ko nobeden od voznikov ni kriv, saj je v konkretnem primeru krivda voznikov očitno določljiva.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba izhaja iz zavajajočega stališča o nesporno ugotovljenem dejstvu, da je nasproti vozeče neznano vozilo zapeljalo na tožnikov vozni pas. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Kot verjetni je sledilo verziji obeh tožnikov, da je do prometne nezgode prišlo zaradi reakcije na nasproti vozeče neznano vozilo, vendar pa je nato zaključilo, da glede na odsotnost sledi drugega vozila in dokazov o ravnanju voznika, njegovi hitrosti ter gibanju, ni mogoče ugotoviti stopnje krivde enega ali drugega voznika. Ob tem je poleg izvedeniškega mnenja izhajalo tudi iz izpovedi prvega tožnika, da je nasproti vozeče vozilo neslo, da pa morda ne bi prišlo na njegove kolesnice („špuro“), sam je odreagiral instiktivno, trznil v desno in zaviral („žlajfal“), vendar zavore niso prijele. Ob ugotoviti izvedenca, da je prvi tožnik, čeprav so mu razmere narekovale maksimalno previdnost (sneženje, ovinek navzdol, spolzka cesta, 3 cm snega na cestišču), vozil s hitrostjo na meji sprejemljivega, ta pa tovrstne reakcije, kot jo je izvedel, ni dopuščala, je po oceni pritožbenega sodišča odločitev o soprispevku tožnika k nastali škodi pravilna. Da bi za škodo odgovarjal zgolj voznik neznanega vozila, katerega prisotnost objektivno s sledovi sploh ni bila zaznana, dokazni postopek ni pokazal. 6. Glede na navedeno je sodišče pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena OZ, ki za položaj, ko obstoji spoznavna kriza glede protipravnosti ravnanja in posledično krivde kot kriterija za ureditev pravične porazdelitve skupaj in skupno povzročene škode dveh imetnikov motornih vozil, predvideva subsidiarni kriterij odgovornosti po enakih delih. Pri tem se je pravilno oprlo na stališče sodne prakse, po kateri se določilo tretjega odstavka 154. člena OZ ne uporablja zgolj v primerih, če za nezgodo ni kriv nobeden od udeležencev, temveč tudi v primerih, če krivde nikomur ni mogoče dokazati. Za prav tak primer gre v tej pravdi, kar pomeni, da tudi ni mogoče pritrditi pavšalnim pritožbenim navedbam, da bi bilo mogoče obseg krivde udeleženih voznikov kvantificirati. Kot že pojasnjeno, dejstev o vožnji nasproti vozečega vozila ni bilo mogoče ugotoviti.

7. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker druga toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife in predstavljajo znesek nagrade za postopek v višini 261,00 EUR, povečan za DDV. Skupni znesek pritožbenih stroškov v višini 318,42 EUR je druga toženka tožnikoma dolžna poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.