Jedro

Tožeča stranka bi svoj pravni interes, vkolikor obstajajo dokazi za to, lahko uveljavljala v postopku denacionalizacije upravičencev oz. njegovih pravnih naslednikov po 11. čl. ZDen, v skladu z določbami ZDen in ZUP. Nikakor pa to ne more doseči tožeča stranka s samostojnim zahtevkom za denacionalizacijo, ki nima podlage v ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za urejanje prostora občine L. z dne 15.12.1994. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za vrnitev nepremičnine parc. št. 1042/5 k.o. H. Navedena nepremičnina je bila zaplenjena S.K. z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.6.1946. Tožeča stranka po ugotovitvi upravnega organa prve stopnje ni pravna naslednica upravičencev za denacionalizacijo, poleg tega pa je bila ta že opravljena s pravnomočno odločbo istega organa z dne 30.10.1993, s katero je bila navedena parcela skupaj z ostalim zaplenjenim premoženjem vrnjena denacionalizacijskima upravičencema M.S. in F.K. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s tem, da je denacionalizacija po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter še nekaterimi drugimi predpisi. Z denacionalizacijo se pod določenimi pogoji vrne premoženje tistim osebam - upravičencem, ki jim je bilo odvzeto. Zakon posebej določa, kdaj so denacionalizacijski upravičenci dediči razlaščencev. Tako je bilo odločeno v konkretnem primeru, ko gre za denacionalizacijo premoženja, zaplenjenega S.K., ki je umrl še pred 28.8.1945, premoženje pa mu je bilo zaplenjeno leta 1946. Tako sta na podlagi 11. člena ZDen upravičenca njegova pravna naslednika, njegova žena M.S. in njun sin F.K. Tožeča stranka niti njen pokojni mož J.K. pa glede predmetne parcele nista denacionalizacijska upravičenca oziroma njegova pravna naslednika in zato nimata pravice do vložitve zahteve za denacionalizacijo. Poleg tega pa je bila denacionalizacija zaplenjenega premoženja S.K. pravnomočno končana in tudi zato o zahtevku tožeče stranke ni mogoče ponovno odločati. Navedbe tožeče stranke, da zemljišče, katerega vrnitev zahteva v postopku denacionalizacije, nemoteno uporablja že od leta 1956 in da je bil njen pokojni mož prepričan, ko je v letu 1958 kupil od Občinskega ljudskega odbora Litija stanovanjsko hišo stoječo na parc. št. 1046/1 k.o. H., da obsega kupljena nepremičnina tudi parc. št. 1042/5 k. o. H., niso pomembne za odločanje v postopku denacionalizacije. Tožena stranka ugotavlja, da je bila predmetna parcela vknjižena pri vl.št. 521 k.o. H. kot splošno ljudsko premoženje, dodeljeno v izkoriščanje in obdelovanje Kmetijski zadrugi L., ki se je strinjala z vrnitvijo te parcele v last in posest. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je upravičena do dela nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega postopka po pokojnem možu J.K. Vztraja pri vseh že podanih navedbah. Z izpodbijano odločbo se ji dela krivica in onemogoča normalna funkcionalna raba njene hiše. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita. Tožena stranka v njej utemeljuje svojo odločitev na podlagi določb ZDen. Sodišče k temu še dodaja, da so upravičenci do denacionalizacije določeni v 3., 4. in 5. členu ZDen. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje sta ugotovila, da J.K. - pokojni mož tožeče stranke ni upravičenec po nobenem od navedenih členov ZDen, saj parc. št. 1042/5 k.o. H. ni bila podržavljena njemu, temveč S.K. na podlagi odločbe o zaplembi Okrajšnega sodišča v Ljubljani z dne 6.6.1946. To dejstvo pa je dejansko znano tudi tožeči stranki. Tožeča stranka je namreč v vlogi o zahtevi za denacionalizacijo sicer navedla, da vlaga predlog za začetek postopka za denacionalizacijo odvzetega premoženja po pokojnem možu, v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje pa navaja, da je bil pokojni mož ob nakupu nepremičnine leta 1958 prepričan, da je skupaj s hišo in stavbiščem kupil tudi sporno parc. št. 1042/5k.o. H.. Namen ZDen je, da se popravijo krivice, storjene s podržavljenjem premoženja na podlagi predpisov oziroma na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen. Ob tem pa organi, ki vodijo postopek, nimajo pooblastila, da odpravljajo, razveljavljajo ali spreminjajo odločbe o podržavljenju. Tožeča stranka bi tako svoj pravni interes, v kolikor obstajajo dokazi za to, lahko uveljavila v postopku denacionalizacije po upravičencu S.K. oziroma njegovih pravnih naslednikih po 11. členu ZDen, v skladu z določbami ZDen in Zakona o splošnem upravnem postopku. Nikakor pa to ne more doseči tožeča stranka s samostojnim zahtevkom za denacionalizacijo, ki nima podlage v ZDen.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77).

Določbo Zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).