Jedro

V nasprotju s pravicami in interesi mdl. oškodovanca so le interesi obdolženca zoper katerega je predlog za pregon podan. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko predlog za pregon umakne le zakonita zastopnica, ki ga je v imenu mdl. oškodovanca vložila, nikakor pa ne obdolženec, zoper katerega je predlog za pregon bil vložen.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 11190/2016 z dne 9. 1. 2018 obdolženega R.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in potrebne stroške ter nagrado pooblaščenke mld. oškodovanca, odvetnice S.V. iz L. 2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obtožbo zoper obdolženca zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je v predmetni zadevi vprašanje ali obstaja predlog za pregon oškodovanca, ker je tudi obdolženec zakoniti zastopnik mdl. oškodovanca in je predlog za pregon 30.6.2017 umaknil. V zvezi s tem se sklicuje na 45., 107. in 113. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter navaja, da ima obdolženec kot oče mdl. oškodovanca enake pravice in dolžnosti kot drugi starš, to je zakonita zastopnica, mati D.B., oba skupaj odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Navaja še, da kadar so koristi in interesi mdl. otroka v nasprotju z interesi in koristi staršev, se takemu mladoletniku postavi skrbnik za posebni primer s strani pristojnega Centra za socialno delo (CSD), kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje o vprašanju ali sprejeti izjavo zakonitega zastopnika kot pravno veljavno ali ne, ne bi smelo odločati samo, ampak bi moralo obvestiti CSD.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. O bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP govorimo, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje državnega organa. Zagovornik nima prav, da predloga za pregon mdl. oškodovanca ni, ker ga je obdolženec dne 30. 6. 2017 umaknil. Za mladoletne oškodovance poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 54. člena ZKP). Po prvem odstavku 107. člena ZZZDR mladoletne otroke zastopajo njihovi starši, ki so njihovi zakoniti zastopniki po samem zakonu. To velja tudi v obravnavanem primeru, čeprav sta se obdolženec in partnerka razšla in so otroci po njunem dogovoru dodeljeni v skrbništvo materi, obdolženec pa ima z njimi določene stike. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbo, da gre v konkretnem primeru za nasprotje koristi in interesov mdl. oškodovanca in njegovih staršev in bi zato CSD moral mdl. oškodovancu postaviti skrbnika za posebni primer in bi šele potem bilo mogoče presojati pravno veljavnost umika predloga za pregon. Pritožba v zvezi s tem prezre, da je D.B. predlog za pregon obdolženca podala kot zakonita zastopnica mdl. oškodovanca z namenom varstva njegovih pravic ter interesov in torej njeni interesi niso v nasprotju z interesi mdl. oškodovanca. V nasprotju s pravicami in interesi mdl. oškodovanca so le interesi obdolženca zoper katerega je predlog za pregon podan. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko predlog za pregon umakne le zakonita zastopnica D.B., ki ga je v imenu mdl. oškodovanca vložila, nikakor pa ne obdolženec, zoper katerega je predlog za pregon bil vložen. Zato je v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, neutemeljena.

6. Neutemeljena je tudi pritožba v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To je prvostopno sodišče ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopne sodbe, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja:

7. Bistvo pritožbenih izvajanj je v trditvi, da obdolženec mdl. oškodovanca 17. 10. 2016 ni dvakrat brcnil v predel zadnjice, ampak ga je le oklofutal, udarnine v predelu hrbta in zadnjice pa je mdl. oškodovanec utrpel zaradi padca s transportnega vozička med stroje na delovnem mestu obdolženca. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje izpovedbe mld. oškodovanca pri CSD z dne 7. 1. 2016, ko je bil intervjuvan brez prisotnosti matere, ni tehtalo v zvezi z drugimi dokazi, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Mdl. oškodovanec je namreč v prisotnosti matere povedal drugače, kot pa tedaj, ko matere ni bilo zraven.

8. Z gornjimi navedbami pritožba ponavlja zagovor obdolženca, ki ga je kot nesprejemljivega pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede nastanka telesnih poškodb mdl. oškodovanca T.R. utemeljeno verjelo izpovedbi njegove matere D.B., ki je zaslišana kot priča potrdila, da je bil mdl. oškodovanec že 18. 10. 2015, ko ga je obdolženec pripeljal iz stika, videti prestrašen. O dogodku ji je povedal šele naslednji dan zjutraj, ko sta se že vrnila v Ljubljano. Odpeljala ga je v UKC, kjer so bile ugotovljene poškodbe mdl. oškodovanca. Zdravnik D.F. je nato o pretepu mdl. oškodovanca obvestil policijo, mdl. oškodovanec pa je o dogodku povedal še policistu R.B., ki je zaslišan kot priča potrdil, da je mdl. oškodovanec sam povedal, kam ga je obdolženec udaril, mati mu je pomagala le glede okoliščin kdaj in kje se je dogodek zgodil. 9. Ne drži zatrjevanje pritožbe, da je izvedenec dr. K.M. potrdil, da obstaja možnost, da je do udarnin lahko prišlo tudi na tak način, kot se je zagovarjal obdolženec. Takšna izvajanja pritožbe so namreč v nasprotju s podatki spisa. Izvedenec je po izdelavi mnenja in njegovi dopolnitvi, zaslišan na glavni obravnavi 24. 1. 2017 povedal, da če bi mdl. oškodovanec padel s transportnega vozička med dva stroja, bi utrpel le eno udarnino na ritnici in ne dve udarnini kot v obravnavanem primeru (eno udarnino v desnem ledvenem predelu in drugo v predelu leve ritnice). To bi namreč po mnenju izvedenca bilo mogoče le, če bi pri padcu med stroja bilo na tleh kakšno večje orodje oziroma če bi med padanjem mld. oškodovanec zadel ob stroj in potem še na tla. S takšnim mnenjem pa je izvedenec praktično izključil možnost, da bi mdl. oškodovanec utrpel poškodbo na način, kot to zatrjuje obdolženec, je pa kot zelo verjetno potrdil, da je poškodbo utrpel zaradi dveh brc, in sicer v desni ledven predel in področje leve ritnice.

10. Kot neutemeljeno se izkaže tudi navajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo izjave mdl. oškodovanca, ki jo je podal na CSD dne 7. 1. 2016. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v presojo vzelo tudi izjavo mdl. oškodovanca na CSD dva meseca po dogodku, kjer o brcah obdolženca ni govoril. Vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi matere mdl. oškodovanca, D.B., ki je podprta tudi z ostalimi izvedenimi dokazi (z izpovedbo policista R.B., z albumom fotografij in z mnenjem izvedenca dr. K.M.). Zato je pritožba, ki poskuša prepričati, da je kazenska ovadba zoper obdolženca bila vložena le zaradi konfliktov med staršema, torej med obdolžencem in materjo D.B., neutemeljena. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje tudi na izvedenko T.P.J., specialistko klinične psihologije, ki je podala mnenje, da mdl. oškodovanec ni sposoben pričati, prav tako pa je potrdila konflikten odnos med staršema. Takšna izvajanja pritožbe so izzvzeta iz konteksta celotnega mnenja, ker je izvedenka poudarila še, da si mdl. oškodovanec želi normalnih odnosov in stikov med staršema, da ima oba starša rad in si želi rešitve patološkega odnosa med njima. Vse to pa po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi priče D.B., kateri je mdl. oškodovanec glede na to, da ima obdolženca (očeta) rad, mu zaupa in se ga tudi sicer ne boji, dogodek opisal tako kot se je zgodil. Pritožba, ki tudi v preostalem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, zato ne more biti uspešna.

11. Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

12. V skladu z 386. členom ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383/1 ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.