Jedro

Zaradi spremenjenega načina izplačevanja je bila tožniku odvzeta ena mesečna invalidnina. To pomeni, da je pri spremenjenem načinu izplačevanja invalidnine v resnici šlo za odločanje o tožnikovi pravici. Prvostopenjski organ tožnikove vloge za izdajo odločbe ne bi smel zavreči, saj gre za upravno stvar v smislu 2. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote Trbovlje št. 140-2/2013-2 z dne 11. 4. 2013 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za izdajo odločbe o spremenjenem načinu izplačevanja invalidnine. V obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da ima tožnik priznan status vojnega invalida VII. skupine in mu je z revizijsko potrjeno odločbo priznana invalidnina vojnega invalida VII. skupine. Tožnik trdi, da je Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) posegel v določbe 86. člena Zakona o vojnih invalidih tako, da je spremenil terminski plan izplačevanja invalidnin tako, da se denarni prejemki ne bodo več izplačevali za naprej, ampak prvi delovni dan v mesecu za pretekli mesec in je bilo s tem poseženo v pridobljene pravice. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da ZUJF ni posegel v višino invalidnine, le-ta ostaja nespremenjena, spremenjen je bil le rok zapadlosti. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 129. člena določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. V drugem odstavku 2. člena ZUP pa je določeno, da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Prvostopenjski organ za izdajo odločbe, ki jo tožnik zahteva, nima pravne podlage.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da spremenjeni način izplačevanja invalidnin res ni posegel v samo nominalno višino, to pa še ne pomeni, da ni posegel v njegove pridobljene pravice. V prehodnem obdobju je tožnik prejemal mesečne denarne prejemke vsak mesec z nekajdnevno zamudo, ta zamuda pa je privedla do tega, da je tožnik v obdobju od meseca julija do meseca decembra prejel pet mesečnih prejemkov in ne šest, kolikor je mesecev med julijem in decembrom. S takšnim načinom prehoda pa je bilo, sicer prikrito, dejansko poseženo v višino posameznega mesečnega denarnega prejemka. To pravico mu je prvostopenjski organ odvzel brez izdaje kakršnegakoli upravnega akta. Pri tem se sklicuje na odločitve ustavnega sodišča št. U-I-162/12, Up 626/12 z dne 12. 7. 2012, kjer je sicer šlo za pravico do pokojnine, vendar je zavzelo ustavno sodišče stališče, da je treba ob ustavno skladni razlagi ZUJF višino pokojnine določiti z upravno odločbo. ZUP v 2. členu določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične osebe. V predmetni zadevi je zakonodajalec določil spremenjen način izplačevanja mesečnega prejemka tako, da je upravičencem do invalidnine odvzeta ena mesečna invalidnina. Ta invalidnina je bila tožniku priznana na podlagi odločitve, prejete po upravnem postopku in z upravnim aktom. Tudi sprememba načina mesečnega prejemka tako, da zakonodajalec en mesečni prejemek odvzame, mora biti sprejeta v ustreznem upravnem postopku in z ustrezno upravno odločbo. Upravna odločba vsebuje tudi pravni pouk, ki bi tožniku odprl procesno možnost vložiti pritožbo zoper takšen akt. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek z napotkom, naj prvostopenjski organ izda ustrezno odločbo, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da predstavlja spremenjeni datum dospelosti denarnih zneskov v izplačilo po Zakonu o vojnih invalidih predpisan finančni inštrument, ki ga je zakonodajalec v splošno znanih razmerah gospodarske in finančne krize v državi sprejel tako, da bi se upravičencem po vojni zakonodaji lahko tudi v bodoče zagotavljalo učinkovito socialno varstvo v skladu s 50. členom ustave. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi odločitev obeh upravnih organov temelji na ugotovitvi, da tožnikovi zahtevi za izdajo odločbe ni mogoče ugoditi, ker sprememba izplačil invalidnine ne pomeni odločanja o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi in zato tega ni mogoče šteti za upravno stvar v smislu določbe 2. člena ZUP.

ZUP v prvem odstavku 2. člena določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma stranke na področju upravnega prava.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je bil tožniku priznan status vojnega invalida in priznana tudi invalidnina vojnega invalida. Res je sicer, da s spremenjenim načinom izplačevanja invalidnin navidezno ni spremenjen mesečni znesek, vendar pa se sodišče strinja s stališčem tožeče stranke, da pa je zaradi spremenjenega načina izplačevanja mesečnega zneska bila tožniku dejansko odvzeta ena mesečna invalidnina. Sprememba je vplivala na eno celo mesečno izplačilo, ki ga tožnik ni prejel, kar je tožnik dovolj prepričljivo pojasnil v tožbi, ko je dokazoval, da je med julijem 2012 in decembrom 2012 prejel le pet denarnih prejemkov namesto šest. To pa pomeni, da je pri spremenjenem načinu izplačevanja invalidnin v resnici šlo za odločanje o tožnikovi pravici in prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči, saj v resnici gre za upravno stvar v smislu definicije iz 2. člena ZUP.

Sodišče je sicer seznanjeno s tem, da je v tovrstnih zadevah sodna praksa različna, vendar je bilo v zadevi pod opr. št. IV U 235/2013 tožbi že ugodeno in sodišče meni, da je bila tista odločitev pravilna. Zaradi spremenjenega načina izplačevanja invalidnin je namreč tožnik dejansko v letu 2012 dobil le 11 izplačil namesto 12 in tudi v naslednjem letu, ko so se invalidnine izplačevale za nazaj, jih je dobil 12 in ne 13, čeprav je v letu 2012 en znesek izpadel. Torej je do prikrajšanja v resnici prišlo, s tem pa do posega v tožnikovo pravico, zato bi moral prvostopenjski organ na tožnikovo zahtevo izdati odločbo, saj je šlo za odločanje o tožnikovi pravici, pa tudi iz narave stvari izhaja, da gre v obravnavani zadevi za upravno zadevo.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijani prvostopenjski sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnavati tako, da bo izdal ustrezno upravno odločbo. Obravnavati jo bo moral po vsebini. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka: Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica.