Jedro

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD), na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da obravnavani primer spada pod zakonsko določbo iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, ki ureja prekinitev postopka, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža. Ne gre namreč za ugotavljanje velikosti dednega deleža, kar je povezano s številom dednih upravičencev, temveč zgolj za vrednost zapuščine. Vrednotenje nepremičnin in s tem ugotavljanje njihove vrednosti je stvar zapuščinskega postopka. Z vrednostjo zapuščine se sodišče ukvarja že, ko mora ugotoviti čisto vrednost zapuščine oziroma vrednost nepremičnin, ki jo sestavljajo, kar je lahko izhodišče za delo tudi v okviru 128. člena ZD. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se dedič ne strinja s cenitvijo s strani v postopku postavljenega sodnega cenilca in ima pomisleke glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo A. A. napotilo na pravdo na ugotovitev vrednosti nepremičnin: parcele št. 429, k. o. X, in parcel št. 1034/6, 1034/5, 1360/53, 1360/52, 868, 1360/54, 67/1 in 68/2, k. o. Y, z opozorilom, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, ker bo sicer zapuščinski postopek nadaljevalo.

2. Zoper sklep vlaga laično pritožbo dedinja A. A., ki se z odločitvijo sodišča ne strinja. Omenja skrbniško poročilo, v katerem je pojasnila situacijo v zvezi s hišo Y. Poudarja, da priznava priglašeno terjatev iz naslova domske oskrbe. Če bi občina res želela preprečiti propadanje hiše, kot pravi v dopisu z 11. 8. 2022, bi lahko ukrepala že pred trinajstimi leti, ko je bila zapustnici kot uporabnici socialnih storitev prepovedana njena odtujitev in obremenitev. Dokler sodišče dedinje ne bo določilo za lastnico nepremičnin, ki so nanjo prešle s smrtjo zapustnice, terjatve ne more poplačati. Ocena zemljišča je okrog 86.000 EUR in presega terjatev občine. Vrednost zemljišč je podcenjena; glede na kvadraturo hiše in vrednost m2 v višini 1.490 EUR bi vrednost stavbnih zemljišča presegla terjatev občine. Izvedenca nista realno ocenila vrednosti nepremičnin, izvedenec za gradbeništvo sploh ni imel dostopa v prostore hiše, saj dedinja ni bila pravilno vabljena in prisotna na ogledu. Če bi bila zemljiškoknjižna lastnica, bi dolg lahko poravnala s prodajo zemljišča, dela hiše ali gospodarskega poslopja ob hiši. Kot lastnica bi lahko tudi zamenjala streho.

Očita neustavnost zakonske ureditve 128. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in se sklicuje na 11. člen Pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter na načelo socialne države. Stanovanje je po ustavi socialna kategorija lastnine, v katero se ne bi smelo poseči. Opozarja, da ima pred Delovnim in socialnim sodiščem odškodninski spor proti državnim organom, ki je še vedno v teku, v zapuščinski zadevi D 80/2020 po pokojni materi, kjer je edina dedinja, pa je predlagala urgenco za razpis obravnave. Vrednost te zapuščine bi po oceni nepremičninskih družb zadostovala za poplačilo terjatve občine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica A. A. je edina dedinja po zapustnici B. B. Po podatkih spisa zapuščino predstavljajo: dve nepremičnini kot stavbni zemljišči in sedem nepremičnin, ki so kmetijska in gozdna zemljišča, denarna sredstva na zapustničinem računu (teh je okoli 1.900 EUR, list. št. 102), gotovina 96,80 EUR in neizplačana pokojnina pri ZPIZ. Ni sporno, da je bila zapustnica več kot deset let v domu za starejše občane in je bila njena oskrbnina sofinancirana s strani občine ... Občina uveljavlja omejitev dedovanja (po 128. členu ZD) v višini 2/3 danih sredstev, kar znaša 65.933,95 EUR.

5. Po prvem odstavku 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede (v zapuščinskem postopku) tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Premoženje, ki postane lastnina Republike Slovenije ali občine, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike Slovenije oziroma pristojnemu organu občine (tretji odstavek 128. člena ZD). Četrti odstavek 128. člena ZD dedičem omogoča izbiro - če se obvežejo povrniti vrednost pomoči, ki jo je država oziroma občina dala zapustniku, lahko dedujejo celotno premoženje. Če dediči te možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane (so)lastnik na stvareh iz zapustnikovega premoženja.

6. Pritožbeni očitek o neustavnosti zakonske ureditve iz 128. člena ZD ni utemeljen.1 To določilo dajalcu pomoči omogoča povrnitev izplačanih sredstev na način, da pridobi premoženje, ki obstaja ravno zaradi izplačane pomoči. Potencialni dediči nimajo pravice do dedovanja, če hkrati ne prevzamejo povračila vrednosti dane pomoči. Premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja (ob zapustnikovi smrti ne preide na dediče).

7. Dedinja priznava, da je zapustnica prejemala socialnovarstveno pomoč, kot tudi višino terjatve. Zaradi predloga občine je zapuščinsko sodišče postavilo dva sodna cenilca, ki sta ocenila vse zapustničine nepremičnine, stavbni zemljišči na 43.523 EUR, gozd in kmetijska zemljišča pa na 21.655,85 EUR. Pritožnica je po prejemu cenitev podala nanju vsebinske očitke. Njene navedbe o nestrokovno izdelanih cenitvah (prenizka vrednost zemljišč, sodelovanje z občino kot upnico z namenom oškodovanja, ...) pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedeniškima mnenjema. Sodišče prve stopnje je zato dedinjo napotilo na pravdo, v kateri naj se ugotovi vrednost nepremičnin, ta sklep pa je predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

8. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena Zakona o dedovanju – ZD), na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da obravnavani primer spada pod zakonsko določbo iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, ki ureja prekinitev postopka, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža. Ne gre namreč za ugotavljanje velikosti dednega deleža, kar je povezano s številom dednih upravičencev, temveč zgolj za vrednost zapuščine. Vrednotenje nepremičnin in s tem ugotavljanje njihove vrednosti je stvar zapuščinskega postopka.2 Z vrednostjo zapuščine se sodišče ukvarja že, ko mora ugotoviti čisto vrednost zapuščine oziroma vrednost nepremičnin, ki jo sestavljajo, kar je lahko izhodišče za delo tudi v okviru 128. člena ZD. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se dedič ne strinja s cenitvijo s strani v postopku postavljenega sodnega cenilca in ima pomisleke glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 163. členom ZD). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati določilo 128. člena ZD. Preden bo ugotavljajo vrednost nepremičnin oziroma premoženja zapustnice, ki je uživala socialno pomoč, in omejilo dedovanje (do višine prejete pomoči z izročitvijo pristojnemu organu), bo moralo presoditi, ali niso podani pogoji za odločitev v okviru tretjega odstavka 128. člena ZD, po katerem lahko dedič deduje vse zapustnikovo premoženje. Iz trditev dedinje, podanih med postopkom in v pritožbi, je razbrati, da se je pripravljena obvezati na povrnitev vrednosti dane pomoči občini. Pri tem njeno finančno stanje ni pomembno, saj ima občina v zavarovanje svoje terjatve do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino (četrti odstavek 128. člena ZD).

1 O sprejemljivosti ureditve z ustavnega vidika se je izreklo Ustavno sodišče. Glej sklep U-I-223/08: „...Ratio legis omejitve po 128. členu ZD je v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba, ne da bi obstajali razlogi, iz katerih bi bila dolžna dajati pomoč. Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni stiski. Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči, vrne družbi, ne pa da ga dobijo dediči... Vendar iz pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) za dediča ne izhaja pravica, da bi lahko dedoval premoženje zapustnika, ne da bi bil hkrati pripravljen sprejeti morebitne obveznosti, ki so povezane z dedovanjem zapustnikovega premoženja. Mednje vsekakor sodi tudi obveznost povračila vrednosti dane socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejel od države. S to pomočjo se je za časa zapustnikovega življenja ohranjala vrednost premoženja, ki je po njegovi smrti predmet dedovanja...“ Glej tudi odločbo VSL Cp 2255/2019. 2 Glej: Peter Lamovec in Petra Lamovec Hren: Vrednotenje nepremičnin v zapuščinskem postopku, Pravni letopis 2/21, str. 69.