Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.12.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Prvostopno sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, ugotavlja, da so utemeljeni tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka ter sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik albanske narodnosti, muslimanske vere, da je njegova izvorna država Srbija in Črna gora ter da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred krvnim maščevanjem, ker je njegov oče ubil F.F. iz vasi S. Tožnik v postopku ni predložil dokazov, da je dejansko ogrožen, njegovih izjav pa tudi po presoji prvostopnega sodišča ni mogoče oceniti kot konsistentnih. Tožnik ni izkazal potrebne verodostojnosti, saj so njegove izjave, ki jih je dal ob podaji prošnje za azil dne 12.9.2005 in na zaslišanju dne 11.10.2005 protislovne tako glede tega, kako je njegova družina prišla v stik s posrednikom za pomiritev (ob podaji prošnje za azil je navedel, da je posrednika njegova družina zaprosila za posredovanje, na zaslišanju pa, da sta posrednika sama ponudila pomoč), kolikokrat sta posrednika poizkušala doseči pomiritev med tožnikovo družino in družino ubitega, kdo so bile osebe, ki naj bi s svojo prisotnostjo v bližini tožnikove hiše, tožniku grozile s krvnim maščevanjem in ali je tožnikova mati v kritičnem času sploh zapustila hišo in tako videla osebe, ki naj bi se tožniku maščevale. Na zaslišanju so bila tožniku predočena nasprotja med njegovimi izjavami, vendar razlik v izjavah ni zadovoljivo pojasnil. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje v prošnji za azil in zato tudi ne potrebuje mednarodne zaščite. Zavrača tožnikov ugovor, da zaradi stresa, prestrašenosti in neprespanosti ni bil sposoben podati verodostojne izjave v zvezi z razlogi za azil. Ob podaji prošnje za azil in na zaslišanju je tožnik na vprašanje uradne osebe ali se dobro počuti in ali je sposoben odgovarjati na vprašanja, odgovoril pritrdilno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponovi razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Meni, da je ves čas aktivno sodeloval s toženo stranko ter po resnici izpovedal razloge, na podlagi katerih utemeljuje svojo prošnjo za azil. Navaja, da sodišče sledi obrazložitvi tožene stranke, da je utemeljena uporaba instituta zavrnitve prošnje za azil kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi določenih neskladij med njegovimi izjavami, na podlagi vloge ter na zaslišanju, ki naj bi vnesle dvom v njegovo splošno verodostojnost. Sodišče neutemeljeno ne upošteva njegove obrazložitve o okoliščinah pred samo podajo vloge in se ne opredeli do njegovih navedb o onemogočenem dostopu do postopka. Tudi zaradi postopkov pred vložitvijo prošnje za azil je bil v stresu, pod izjemnim pritiskom ter nezaupljiv. Prepričan je, da mu v izvorni državi grozi nevarnost, saj je po njegovem mnenju utemeljeno pričakovati, da bo družina F. uresničila svoje grožnje in se krvno maščevala. Pristojni organ ni ugotavljal dejanskega namena vložitve prošnje za azil in ni utemeljil, da tožnik dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Navaja še, da objektivne okoliščine, v katerih se nahaja niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto, vrniti v izvorno državo. Tudi, če bi bila vrnitev v izvorno okolje za Albance varna, zanj osebno takšna vrnitev ni varna in je lahko usodna. Sklicuje se na 3. člen EKČP in navaja, da ta določba varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila stroškov iz humanitarnih razlogov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvostopno sodišče in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju, kar pristojni organ ugotavlja v rednem azilnem postopku. Pristojni organ pa lahko o stvari tudi takoj odloči v t.i. pospešenem postopku, če je podan kakšen od razlogov iz 2. odstavka 35. člena (če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja) in v takšnem primeru zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2 alinea).

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka tožnika zaslišala in šele po ugotovitvi dejstev, ki so pomembna za odločbo, prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila. V tem konkretnem primeru pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile podane pravno relevantne okoliščine za odločanje v t.i. pospešenem postopku. Na podlagi tožnikove prošnje in njegovih izjav na zaslišanju, je tožena stranka namreč ugotovila, da so tožnikove izjave kontradiktorne glede različnih podrobnosti (v izogib ponavljanju jih pritožbeno sodišče ne navaja ponovno), glede vzroka, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da obstaja utemeljen dvom v resničnost tožnikovih izjav o tem, da so ga v izvorni državi nadlegovali zaradi krvnega maščevanja. Tožnik je bil z vsemi kontradiktornostmi na zaslišanju seznanjen in o tem ni dal verodostojnih in razumljivih odgovorov oziroma pojasnil. S tožnikovimi navedbami, da je bil neprespan, prestrašen in pod pritiskom tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče pojasniti omenjene kontradiktornosti. Tožnik bi kljub temu, da je bil po njegovih navedbah utrujen, moral govoriti resnico in okoliščine primera predstaviti na verodostojen način, česar pa ni storil, čeprav je bil, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa že pred podajo prošnje za azil seznanjen s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo prosilci za azil v Republiki Sloveniji in med drugim tudi z dejstvom, da mora govoriti resnico in sam izpovedati vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje v njegovem azilnem postopku, ker navajanje lažnih podatkov lahko pripelje do tega, da se o njegovi prošnji za azil odloči kot o očitno neutemeljeni. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je ves čas postopka (tako pri podaji prošnje kot na zaslišanju) imel tudi pomoč pooblaščene odvetnice in svetovalke za begunce, zagotovljeno pa mu je bilo tudi prevajanje v njegov materin jezi. Glede na navedeno je pravilna presoja prvostopnega sodišča in pred njim tožene stranke, da je tožnik s svojimi kontradiktornimi izjavami vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in trditev, zaradi česar se njegovih navedb ne more sprejeti za verodostojne, torej da v postopku ni dokazal splošne verodostojnosti.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, da v obravnavanem primeru pristojni organ ni ugotavljal dejanskega namena vložitve prošnje za azil, saj so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljena pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Le-te pa je prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila. Pritožbeno sodišče zavrača tožnikov ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja. Da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v danem roku po pravnomočno končanem azilnem postopku, ima oporo v določbi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato pri tem ne gre za kršitev pravil nevračanja. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki jih je kot tožbene ugovore uveljavljal že v tožbi in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je bilo to, glede na okoliščine primera, ko so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prosilčeve prošnje za azil kot očitno neutemeljene po 1. alinei 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 26. člena ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožnikov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. O tožnikovem predlogu, da se ga iz humanitarnih razlogov oprosti plačila stroškov postopka, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks (tožniku je nastala le obveznost plačila sodnih taks) že s sklepom sodišča prve stopnje (2. točka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja za ta upravni spor v celoti.