Jedro

Ukrep odstranitve nelegalnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja je bil predpisan že v času, ko je stranka izvedla gradnjo (brez gradbenega dovoljenja) in se je tako mogla in morala zavedati posledic svojega ravnanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Glede poteka upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, OE Celje, Inšpekcijska pisarna Velenje (v nadaljevanju organ), odločil: (-) da mora inšpekcijski zavezanec A. A., takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo tri etažnega objekta, stavbe št. 275, katastrska občina ..., tlorisnih dimenzij 4,30 m x 7,20 m, višine približno 6,90 m, na severovzhodnem delu zemljišča parcela 86/3, katastrska občina ..., saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); (-) da mora inšpekcijski zavezanec na svoje stroške do 1. 9. 2019 odstraniti gradnjo, tri etažni objekt, stavbo št. 275, katastrska občina ..., in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka): (-) da se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, če inšpekcijski zavezanec ne po ravnal po prejšnji točki izreka (3. točka izreka); (-) da so za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka odločbe prepovedana naslednja dejanja: izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, promet z njim ali zemljišči, na katerih je, overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov ter določitev hišne številke (4. točka izreka); (-) da se tri etažni objekt, stavbo št. 275, katastrska občina ..., po vročitvi odločbe označi s tablo (5. točka izreka); (-) da pritožba ne zadrži izvršitve; (-) da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je na nepremičnini parcela 86/3, katastrska občina ..., katere lastnik je inšpekcijski zavezanec, zgrajen tri etažni objekt tlorisnih dimenzij 4,30 m x 7,20 m in z višino okoli 6,90 m. Objekt je v evidencah geodetskega organa voden kot stavba št. 275. Po pozivu je inšpekcijski zavezanec A. A., podal izjavo, da je sam investitor gradnje objektov na parcelah 86/2 in 86/3, da je bila stavba št. 275 postavljena leta 2007, da je v stavbi etnološka zbirka oziroma je depo za etnološke predmete. Gradbenega dovoljenja h gradnji stavbe št. 275 ni predložil. Po 7. 3. 2019 opravljenem vpogledu v pravno - informacijski sistem je bilo ugotovljeno, da Upravna enota Mozirje ni izdala dovoljenja za gradnjo obravnavane stavbe.

3. Organ je v odločbi povzel določila Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), in sicer prvi odstavek 8. člena, ki določa pristojnost gradbenega inšpektorja za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, 17. točko prvega odstavka 3. člena, ki opredeljuje nedovoljen objekt, 18. točko prvega odstavka 3. člena, ki opredeljuje nelegalen objekt, 4. člen, ki določa pogoje za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta, 5. člen, ki določa izjeme od obveznosti pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja, in 82. člen, ki določa inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnim objektom.

4. Organ je ugotavljal, da se na parceli 86/3, katastrska občina ..., izvaja novogradnja – stavba št. 275, za katero je pred gradnjo potrebno pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, saj ne sodi med izjeme iz 5. člena GZ. Ker investitor gradnje nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, predstavlja navedena gradnja nelegalen objekt. Ker gradnja ne predstavlja nelegalne spremembe namembnosti ali nadaljevanja gradnje po izdaji sklepa o dovolitvi obnove postopka in zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja, je organ izrekel inšpekcijske ukrepe na podlagi prvega odstavka 82. člena GZ, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka odločbe.

5. V nadaljevanju je organ obrazložil tudi svojo odločitev glede 3. do 7. točke izreka odločbe, ki tožbeno niso izpodbijane, zato sodišče v tem delu obrazložitve odločbe ne povzema.

6. Tožena stranka je kot drugostopenjski organ po uradni dolžnosti pritožbi tožeče stranke delno ugodila tako, da je 2. točko izreka odločbe organa, ki inšpekcijskemu zavezancu nalaga odstranitev gradnje in vzpostavitev prejšnjega stanja, dopolnila s podrobnejšim opisom gradnje in navedbo nepremičnine, na kateri je postavljena gradnja. V preostalem delu je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

7. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je organ pomanjkljivo ugotovil dejansko stanje in nepravilno uporabil materialno pravo. Čeprav je bil obravnavani objekt v času inšpekcijskega pregleda 16. 11. 2018 že zgrajen, in sicer po navedbah inšpekcijskega zavezanca v letu 2007, kar je izpodbijana odločba tudi povzela, je organ za presojo zakonitosti gradnje uporabil določila GZ, ki je veljal v času inšpekcijskega pregleda, ne pa tudi določil Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je veljal v času gradnje. To nepravilnost in nezakonitost izpodbijane odločbe je sicer odpravil pritožbeni organ ob reševanju pritožbe. Pritožbeni organ je namreč upošteval, da je bila stavba postavljena leta 2007 in da je posledično zakonitost gradnje potrebno presojati po ZGO-1 in določbah tedaj veljavnega prostorskega akta.

8. Tožeča stranka je navajala, da je bil objekt postavljen leta 2007. Kletna etaža je zidana iz kamna, na njej pa je postavljena avtentična mlinarska bajta, v kateri se nahaja etnološka zbirka. Objekt je predhodno stal na drugi lokaciji in je bil prenesen ter sestavljen na sedanji lokaciji. Tožeča stranka ni oporekala ugotovitvi organa, da za gradnjo stavbe št. 275 ni pridobila gradbenega dovoljenja. Ni nasprotovala ugotovitvam tožene stranke, da se takšen objekt razvršča med manj zahtevne objekte, v skladu z določili ZGO-1 in GZ pa je za takšen objekt potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Nesporno je, da je tožeča stranka objekt, ki predstavlja staro kaščo oziroma mlinarsko bajto, postavila na svojem zemljišču brez gradbenega dovoljenja. Navajala je, da s formalnopravnega vidika ne more oporekati, da gre za nedovoljeno gradnjo, a je trdila, da obstajajo posebne okoliščine, ki ne utemeljujejo izrečenega inšpekcijskega ukrepa ustavitve gradnje po 1. točki izreka izpodbijane odločbe in odstranitve gradnje po 2. točki izreka odločbe.

9. Tožeča stranka je trdila, da je glede na to, da je tožena stranka sledila navedbi tožeče stranke, da je bil objekt zgrajen v letu 2007, 1. točka izreka izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V 1. točki izreka, v katero tožena stranka ni posegla, je namreč določena ustavitev gradnje objekta, ker se izvaja brez gradbenega dovoljenja. V prvem odstavku obrazložitve odločbe je organ pravilno zapisal, da je objekt že zgrajen, torej ni nikakršnega razloga, da bi moral inšpekcijski zavezanec gradnjo ustaviti. V tem delu je torej odločba protislovna in je ni mogoče preizkusiti.

10. Tožeča stranka je nadalje navajala, da se že leta aktivno ukvarja z varstvom slovenske stavbne dediščine, kar pomeni, da posamezne objekte z veliko etnološko vrednostjo rešuje pred propadom oziroma podrtjem in jih seli na drugo lokacijo. To velja tudi za obravnavani objekt, ki ni namenjen bivanju in nima nobenih priključkov na infrastrukturo, pač pa sam po sebi predstavlja objekt z zgodovinsko etnološko vrednostjo, v njem pa se nahaja tudi etnološka zbirka. Tožeča stranka gradbenega dovoljenja zanjo ne more pridobiti, ker je objekt postavljen na kmetijskem zemljišču. Prizadeva si za spremembo namembnosti zemljišča. Na Občini Luče ima vloženo pobudo za spremembo namembnosti, za katero ima načelno podporo na občini in pri vseh institucijah in posameznikih, ki neposredno ali posredno delujejo na področju ohranjanja slovenske kulturne dediščine. Tožeča stranka pričakuje, da bo Občina Luče v primernem času spremenila namembnost zemljišča in s tem tožeči stranki omogočila pridobitev gradbenega dovoljenja.

11. V primeru odstranitve kašče ne obstaja realna možnost, da bi bila kdaj koli ponovno postavljena, tako zaradi njene starosti in posledičnih poškodb ob odstranitvi oziroma rušenju kakor tudi zaradi izjemnega vložka v delu in denarju, ki ga zahteva takšna postavitev.

12. Tožeča stranka je trdila, da so podani izpodbojni razlogi po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču je predlagala, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo organa v zvezi z odločbo tožene stranke ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka v paricijskem roku, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je predmet izpodbijane odločbe gradnja, ki je bila postavljena leta 2007. Inšpekcijski postopek je bil uveden 6. 2. 2019. V času začetka gradnje je veljal ZGO-1, ki z nobenim podzakonskim aktom ni uvrščal gradnje med enostavne objekte, katerih gradnja bi se lahko pričela brez pridobitve gradbenega dovoljenja. V času izdaje odločbe je veljal GZ. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta, ki je predmet postopka, je obstajala v času začetka gradnje po določbah ZGO-1, v času uvedbe postopka pa po določbah GZ.

14. Ker je bil inšpekcijski postopek uveden po 1. 6. 2018, je izpodbijana odločba izdana v skladu z določili GZ. Prvi odstavek 82. člena GZ med drugim določa, da v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, kar je določeno v 1. točki izreka odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo na dan 16. 11. 2018 ugotovljeno, da je na parceli 86/3, katastrska občina ..., zgrajen objekt. V skladu z določilom 6. točke 3. člena GZ je gradnja izvedba gradbenih in drugih del, povezanih z gradnjo, ki obsega novogradnjo, rekonstrukcijo, vzdrževanje objekta, vzdrževalna dela v javno korist, odstranitev in spremembo namembnosti. Pri izdaji odločbe gradbeni inšpektor ne ve, kaj bo investitor še prizidal, rekonstruiral ..., zato je tudi odrejena ustavitev gradnje.

15. Navedeni objekt ni del kulturne dediščine RS, kar je razvidno iz registra nepremične dediščine. Iz dopisa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 25. 3. 2019 je razvidno, da je bil zavod s postavitvijo kašč v preteklosti že seznanjen in da je zaradi izgube posameznih dediščinskih lastnosti objektov strokovno presodil, da se teh pravno ne zaščiti v veljavnih planskih in prostorsko izvedenih aktih. Glede na to, da je stavba nedovoljena, nelegalna in da posegi pri gradnji niso bili izvajani pod strokovnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je tožba neutemeljena.

**Odločanje brez glavne obravnave**

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi listin, saj sta se obe stranki strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K I. točki izreka**

17. Tožba ni utemeljena.

18. V predmetnem upravnem sporu je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja, s katerim je ta tožeči stranki naložil ustavitev gradnje objekta (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in njegovo odstranitev ter vrnitev v prejšnje stanje (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Ni sporno, da se ukrep nanaša na stavbo št. 275, stoječo na parceli 86/3, katastrska občina ..., v naravi tri etažni objekt tlorisnih dimenzij 4,30 m x 7,20 m in z višino okoli 6,90 m, ki se nahaja na severovzhodnem delu navedene nepremičnine.

19. Kot tožeča stranka tožbeno pravilno ugotavlja, iz prvega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe organa izhaja, da je bila opisana stavba ob inšpekcijskem pregledu 16. 11. 2018 že zgrajena, pri čemer je organ v drugem odstavku njene obrazložitve povzel izjavo tožeče stranke, da je bil objekt zgrajen leta 2007. Tožena stranka je v svoji odločbi navedbe tožeče stranke o letu gradnje sprejela in med strankama ni sporno, da gre za gradnjo iz leta 2007. Dovoljenost gradnje je potrebno presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (če bi bili ti milejši). Če je gradnja skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje, kasnejše spremembe predpisov ne smejo vplivati na dopustnost gradnje. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se je organ za presojo dovoljenosti gradnje glede na čas same gradnje napačno oprl na določbe GZ, saj je v času gradnje objekta veljal ZGO-1, ki je določal enako kot sedaj sicer določa GZ. Nepravilno uporabo materialnega prava je odpravila tožena stranka, ko je ob reševanju pritožbe legalnost gradnje pravilno presojala po določbah ZGO-1, hkrati pa je opravila tudi presojo po določbah GZ. Za predmetni postopek je ključnega pomena po tožeči stranki neizpodbijana oziroma izrecno priznana ugotovitev tožene stranke, da se tako po določbah ZGO-1 in tedaj veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost, kakor tudi po v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnih določilih GZ in Uredbe o razvrščanju objektov, obravnavani objekt glede na svoje dimenzije uvršča med manj zahtevne objekte. Navedeno pa odkazuje na zaključek, da bi moral investitor za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje (3. in 3.a člen ZGO-1, 4. in 5. člen GZ). Sodišče ugotavlja, da tudi sama tožeča stranka pritrjuje zaključku organa in tožene stranke, da gre za manj zahteven objekt, za gradnjo katerega je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, nadalje ni izpodbijala ugotovitve organa, da tega ni pridobila, soglašala pa je tudi z ugotovitvijo, da je obravnavani objekt nedovoljena gradnja.

20. Inšpekciji ukrep je pravilno izrečen po določbi prvega odstavka 82. člena GZ, saj mora izrek ukrepa temeljiti na predpisih, veljavnih v času izreka ukrepa, če se je inšpekcijski postopek začel po uveljavitvi GZ, kot se je v konkretni zadevi.1 Tožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker je izrečen ukrep ustavitve gradnje v nasprotju z ugotovitvijo organa, da je bila gradnja izvedena leta 2007, ni utemeljen. Za nelegalen objekt se šteje tako objekt, ki se gradi, kot objekt, ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja.2 Zakonodajalec, ki je v 82. členu GZ predpisal inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalno gradnjo, teh ni ločil glede na to, ali gre za nelegalen objekt v gradnji ali je ta že zgrajen. Za vse nelegalne objekte, ne glede na stadij gradnje, je med drugim predpisal izrek ukrepa ustavitve gradnje. Iz navedenega izhaja, da se ukrep ustavitve gradnje izreče tudi v primeru, ko je gradnja nelegalnega objekta končana oziroma je objekt že zgrajen (samo zaradi primerov, kot pravilno poudarja tožena stranka, ko bi lahko sicer investitor v bodoče brez določitve tega še kaj prizidal, rekonstruriral...). Inšpekcijski ukrep, izrečen v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, ima tako podlago v zakonu in ne nasprotuje ugotovitvam in zaključkom, ki so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

21. Tožeča stranka nadalje v tožbi ni podala nobenih pravno upoštevnih navedb, ki bi preprečevale izrek inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje. Da ima objekt zgodovinsko etnološko vrednost, ne vpliva na dopustnost izrečenega ukrepa njegove odstranitve, saj tak družbeni pomen objekta še ne pomeni, da objekt velja za kulturno dediščino, ki je varovana kategorija tudi po GZ. Namen GZ je namreč zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, zanj pa se šteje tudi varstvo kulturne dediščine (prvi in drugi odstavek 2. člena GZ). Načine varstva kulturne dediščine in pristojnosti pri njenem varstvu z namenom omogočiti celostno ohranjanje dediščine, določa Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Ta opredeljuje predmet javne koristi, za katero se z zakonom vzpostavlja varstvo dediščine, mednje pa sodi tudi registrirana dediščina, ki obsega tudi nepremičnine z lastnostmi dediščine (8. in 9. člen ZVKD-1). Registrirana dediščina se vpiše v register (9. člen ZVKD-1). Gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor lahko odredi odstranitev objekta, ki je predmet varstva kulturne dediščine, le na podlagi soglasja in predhodnega ogleda pristojnega organa v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, razen v primeru nevarnega objekta (88. člen ZVKD-1). Za konkretno zadevo je ključnega pomena, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo ugotovljeno, da bi imela obravnavana stavba status kulturne dediščine in da bila predmet posebnega varstva s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Tudi tožeča stranka v upravnem postopku kakor tudi v tem postopku ni podala trditev, da bi imel objekt status kulturne dediščine. Nenazadnje tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo, da iz pridobljenih podatkov izhaja, da stavba takega položaja nima. Iz vidika predpisov, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, tako ni ovire za odstranitev objekta.

22. Tako oviro ne predstavljajo niti prizadevanja tožeče stranke za spremembo namembnosti nepremičnine, na kateri objekt stoji, kar bi po zatrjevanjih tožeče stranke omogočalo pridobitev gradbenega dovoljenja. Nesporno je, da tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagala s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, kar pomeni, da je objekt nelegalen in je organ utemeljeno izrekel izpodbijani ukrep. Gola prizadevanja tožeče stranke, da bi za objekt pridobila gradbeno dovoljenje, nimajo nikakršnih pravnih učinkov in ne pomenijo pravno pomembne okoliščine v konkretni zadevi.

23. Sodišče ne dvomi, da ukrep odstranitve nelegalnega objekta za marsikoga pomeni škodo oziroma izgubo bodisi v smislu navadne premoženjske škode bodisi zaradi pomena objekta za posameznika ali skupnost. Sodišče pa poudarja, da gre za inšpekcijski ukrep, ki je posledica protipravnega dejanja inšpekcijskega zavezanca. Ta ukrep je bil predpisan že v času, ko je tožeča stranka izvedla gradnjo in se je tako mogla in morala zavedati posledic svojega ravnanja. Ukrep odstranitve nelegalnega objekta in vzpostavitve prejšnjega stanja je tako utemeljen na zakonu.

24. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

25. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora, zato je sodišče v skladu s citiranim določilom odločilo, da jih trpi sama.

1 Določba prvega odstavka 82. člena GZ je vsebinsko enaka določbi 152. člena ZGO-1. 2 18. točka prvega odstavka 3. člena GZ, tako tudi 12.1 točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1.