Jedro

Za interpretacijo sodbe v zadevi Ališič in ostali ter njeno uporabo v konkretni zadevi, kjer je prišlo do prenosa starih deviznih vlog za privatizacijski račun, je razpolaganje poleg pravic (u)porabe oziroma uživanja plodov ključna komponenta pravice do spoštovanja premoženja.

V predmetni zadevi je pomembno, ali so bile prenesene vloge (u)porabljene v privatizacijskem procesu po volji upravičenca, ali ne. Izključitev osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene ne glede na okoliščine tega prenosa, pomeni napačno razlago in uporabo sodbe v zadevi Ališić in ostali. Dejansko stanje v izpodbijani odločbi, ni v zadostni meri ugotovljeno zgolj s podatkom o tem, da so bila sredstva tožnika na določen dan in na podlagi zakona prenesena na privatizacijski račun, ampak bi tožena stranka morala tožniku dati možnost, da se izjasni o tem, ali je aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 0042-4280/2016/2 z dne 9. 8. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15; v nadaljevanju: ZNISESČP) odločil, da se zahteva za verifikacijo stranke - tožnika (roj. ...) - glede neizplačane stare devizne vloge, zavrne. V obrazložitvi tega akta je navedeno, da je stranka vlogi priložila svojo devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na knjižici, dne 2. 4. 1998 prenesla na posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je organ pridobil skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je bilo ugotovljeno, da je stranka predmetno devizno vlogo prenesla na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju Agencija), kar potrjuje točnost dokazil, ki so bila priložena vlogi. Organ se nato sklicuje na določila prvega in drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ter prvi odstavek 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prvi odstavek 144. člena ZUP. Ker je že iz vloge stranke razvidno, da je sredstva devizne vloge št. ... v celoti prenesla na svoj posebni privatizacijski račun, je bilo ugotovljeno, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato treba zavrniti.

2. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ZNISESČP v 1. členu določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 6064/08, z dne 16. julija 2016, v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Citirana sodba v točki 147 določa, da je treba poudariti, da zgoraj omenjeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile - čeprav so v enakem položaju kot obravnavani pritožniki - stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v Federaciji Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju FBiH) ali ki sta jim njihove devizne vloge izplačali hrvaška in makedonska vlada v zagrebški in skopski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana. Srbija in Slovenija lahko te osebe izključita iz svojih shem. Če pa je bil tako povrnjen samo del starih deviznih vlog nekoga, sta Srbija in Slovenija zdaj odgovorni za izplačilo preostanka (Srbija za stare devizne vloge v vseh podružnicah srbskih bank in Slovenija za take vloge v vseh podružnicah slovenskih bank ne glede na državljanstvo posameznega varčevalca ali lokacijo podružnice). Tožnik prilaga potrdilo Agencije, iz katerega je razvidno, da preostanek oziroma neporabljena sredstva na računu tožnika znašajo 16.023,38 KM oziroma 8.162,87 EUR, kar znaša znesek, ki ga v svoji zahtevi za verifikacijo navaja tožnik. Tožnik nato še utemeljuje, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Tožnik je k zahtevi za verifikacijo priložil potrdilo o stanju devizne vloge št. ..., ki ga je izdalo Skrbništvo Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, dne 2. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je tožnik imetnik navedene devizne vloge in da naj bi stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 54.334,97 FRF ter, da po tem datumu naj ne bi bilo izplačil s te devizne vloge. K zahtevi je tožnik priložil tudi kopijo devizne knjižice št. ..., iz katere izhaja stanje na dan 31. 12. 1991 v višini 54.334,97 FRF. Iz knjižice je razvidno, da je tožnik vsa sredstva na knjižici v znesku 54.334,97 FRF prenesel na posebni privatizacijski račun in da je bilo stanje na njegovi devizni vlogi 0,00 FRF. Navedeno potrjuje tudi žig na drugi strani devizne knjižice (kjer se izkazuje prenos sredstev v breme v višini 54.334,97 FRF ter stanje v višini 0,00 FRF), iz katerega izhaja, da je Ljubljanska banka d.d. Sarajevo prenesla sredstva s tožnikove devizne vloge na "jedinstveni RN Z.P.P.-a". Tožnik je k zahtevi za verifikacijo priložil tudi potrdilo Agencije št. 04-14-185/16 z dne 20. 1. 2016, ki izkazuje, da je iz baze podatkov "Jedinstvenih računa građanina" razvidno, da je na posebnem privatizacijskem računu št. ..., ki se glasi na ime in priimek tožnika, neporabljen znesek v višini 16.371,29 BAM iz naslova stare devizne vloge, prenesen iz Ljubljanske banke Sarajevo.

4. Tožnik je tožbi priložil potrdilo Agencije št. 04-14-1482/17 z dne 17. 8. 2017, ki tudi izkazuje, da je iz baze podatkov "Jedinstvenih računa građanina" (v nadaljevanju JRG) razvidno, da je na posebnem privatizacijskem računu št. ..., ki se glasi na ime in priimek tožnika, znesek v višini 16.371,29 BAM, ki je neporabljen in je bil prenesen iz Ljubljanske banke Sarajevo. K tožbi je priložil še potrdilo Zavoda za plačilni promet FBiH (v nadaljevanju Zavod) z dne 17. 8. 2017, iz katerega je prav tako razvidno, da je izdano na ime in priimek tožnika ter na njegovo številko JRG računa in izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge v višini 16.371,29 BAM. Gre za izvod izpiska iz posebnega privatizacijskega računa, ki se glasi na ime tožnika in njegov EMŠO ter izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge. Tožnik ni z ničemer izkazal, da se s podatki, zapisanimi na potrdilu ni strinjal oziroma, da je zahteval popravek le teh.

5. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je bilo prav tako potrjeno, da je tožnik devizno vlogo v celoti prenesel na posebni privatizacijski račun pri Zavodu. Tožena stranka je pridobila potrdilo Zavoda z dne 4. 12. 2014, ki se glasi na ime in priimek tožnika ter na njegovo številko JRG računa ter enako izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge Ljubljanske banke Sarajevo v višini 16.371,29 BAM. To potrdilo potrjuje točnost dokazil, ki jih je tožnik priložil k zahtevi za verifikacijo.

6. Pri tem je treba pojasniti, da je bilo skladno z relevantno zakonodajo BiH na privatizacijske račune preneseno stanje deviznih vlog na dan 31. 3. 1992 (in ne 31. 12. 1991), kar pomeni, da razlika med zneski na devizni knjižici ter zneski na potrdilu Zavoda predstavlja dodatni kvartal obresti za leto 1992 (od 1. 1. 1992 do 31. 3. 1992). V primeru tožnika je bilo stanje na dan 31. 3. 1992 v višini 55.514,73 FRF (kar znaša 16.371,29 BAM), ki je znesek, ki ga izkazuje tudi potrdilo Zavoda z dne 4. 12. 2014. 7. Tožena stranka tudi izpostavlja, da je že tožnik sam v svoji zahtevi za verifikacijo, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, in sicer v Poglavju V označil, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«.

8. Razlaga tožnika, da je s prenosom stare devizne vloge na poseben privatizacijski račun prišlo do pristopa k dolgu, je napačno. Kot je izkazano s fotokopijo devizne knjižice ter potrdili Agencije in Zavoda, tožnik po prenosu vloge na privatizacijski račun ni bil več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BiH. V tej zvezi tožena stranka še doda, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini (št. 27912/02) med drugim potrdilo, da je z Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Sl. novine FBiH, št. 27/97 in nasl., v nadaljevanju Zakon FBiH/97) FBiH prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom.

9. Tožnik ne navaja, da so bila sredstva z devizne knjižice prenesena na privatizacijski račun na podlagi prevare ali v nasprotju z njegovo voljo, prav tako tega z ničemer ni izkazal. Prenosi so bili vedno opravljeni na podlagi svobodne volje imetnika stare devizne vloge, na podlagi njegovega aktivnega ravnanja. To dejstvo izhaja že iz tožbenih navedb tožnika, iz katerih konkludentno izhaja, da je tožnik prostovoljno zahteval prenos sredstev na njegov posebni privatizacijski račun. Slednje dokazuje tudi kopija devizne knjižice (vpisi in žigi v njej), ki jo je tožnik predložil skupaj z zahtevo za verifikacijo in katero ima v posesti tožnik in jo je imel v posesti ves čas od odprtja. Tožnik namreč ne zatrjuje, da mu je bila knjižica odtujena ali da kadarkoli ni bila v njegovi posesti. Temu sledi zaključek (ki ga tožnik v tožbenih navedbah ne zanika, prav tako je prenos označil v svoji zahtevi za verifikacijo), da je bil tožnik tisti, ki je devizno knjižico prinesel v banko in zahteval prenos, s čimer je izrazil svojo voljo. Če bi se prenosi opravili brez volje lastnika, torej avtomatsko, v knjižici ne bi bil zabeležen prenos sredstev na privatizacijski račun tožnika. Prav tako tožnik ni izkazal, da se s prenosom ni strinjal oziroma, da bi aktivno deloval v smeri, da bi prenos izničil. Da so bila sredstva prenesena izkazujeta tudi potrdili Zavoda in Agencije, oba z dne 17. 8. 2017, ki ju je predložil tožnik, iz katerih jasno izhaja, da je tožnik še vedno imetnik posebnega privatizacijskega računa s stanjem 16.371,29 BAM iz naslova prenosa stare devizne vloge.

10. Stališče ESČP v sodbi v zadevi Ališić in ostali, da naloženi ukrepi ne veljajo za tiste, ki so stare devizne vloge uporabili v procesu privatizacije v FBiH, je mogoče razumeti, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Pomembno je, da so varčevalci prejeli s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, saj že te predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Zato Republika Slovenija ni odgovorna za stare devizne vloge deviznih varčevalcev Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, katerih razmerja so bila prenesena na posebne privatizacijske račune, a iz tega naslova niso bili ali niso bili v celoti poplačani. Stare devizne vloge, ki so bile prenesene na posebne privatizacijske račune po prenosu niso več obveznost Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, pač pa je zanje odgovorna FBiH.

11. Sicer pa je ESČP že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namene izvršitve sodbe z ZNISESČP vzpostavila Republika Slovenija. Kot izhaja iz sklepa z dne 27. 4. 2017 v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 in sklepa z dne 5. 9. 2017 v zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17, je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe, in skladnost ZNISESČP s sodbo. Ker je bila tožnikova devizna vloga prenesena na poseben privatizacijski račun, zaradi česar tožnik ni bil več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s FBiH, po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, iz katere bi imel tožnik pravice po ZNISESČP. 12. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno opozarja na 147. odstavek sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali. Predmetna sodba jasno določa, da je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge vsem varčevalcem Ljubljanske banke ne glede na državljanstvo ali mesto podružnice te banke. Edini pogoj je, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije, ali plačana na neki drugi podlagi. Tožnik je s potrdilom Agencije dokazal, da znašajo neporabljena sredstva na tem računu toliko kot znesek, ki ga v zahtevi za verifikacijo navaja tožnik. Tožena stranka na ta dejstva in dokaze ni odgovorila. Tožena stranka se je očitno odločila, da bo določbe pilotske sodbe v zadevi Ališić in ostali ignorirala s sklicevanjem na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Ker ZNISESČP določa način izvršitve te sodbe, pa je dolžnost vseh organov v Republiki Sloveniji, da jo spoštujejo in izvršijo. Sodba ESČP jasno pove, da je tožena stranka prosta svoje obveznosti le v primeru, če so bila sredstva z devizne vloge porabljena v privatizaciji ali izplačana s strani BiH. Če tožena stranka zatrjuje, da je Agencija prevzela dolg, pa naj predloži pogodbo o prevzemu dolga, ki ne obstaja, saj je tožnik ni nikdar podpisal. 13. Nadalje navaja, da ni nikoli osebno izvršil prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imel pri Glavni podružnici Sarajevo na poseben privatizacijski račun pri Agenciji. Tožena stranka ne more dokazati, da je tožnik svoja devizna sredstva prenesel na Agencijo na podlagi predpisov BiH. Na njegovem privatizacijskem računu so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Na podlagi Uputstva o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa (v nadaljevanju Navodilo), so bile banke dolžne dostaviti Zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, Zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Glavna podružnica Sarajevo, ki ni bila predmet privatizacije, Zavodu ni bila dolžna dostaviti teh podatkov. Zakaj jih je dostavila in zakaj jih je Zavod izkazal na privatizacijskem računu ni problem tožnika. Bistveno je, da tožnik ni tisti, ki bi podatke dostavil oziroma prenesel sredstva na privatizacijski račun. Ker je bilo navedeno ravnanje storjeno brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je razveljavilo navedene določbe. Sicer pa tudi 2. člen ZNISESČP izrecno določa, da stare devizne vloge niso stare devizne vloge, ki so jih na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije prenesli varčevalci.

14. Pripravljalna vloga tožnika je bila posredovana toženi stranki po zastopniku, ki dodatnih navedb ni podal. Obrazložitev k prvi točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Upoštevajoč tožbeni ugovor neskladnosti izpodbijanega akta s 147. odstavkom sodbe v zadevi Ališić in ostali1 je v tej zadevi za presojo zakonitosti izpodbijanega akta treba najprej ugotoviti, kako je treba interpretirati sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in ostali in kako jo je treba uporabiti za primer, ko se spor pred Upravnim sodiščem, kot je obravnavani, nanaša na tožnika, pri katerem je z razliko od zadeve Ališić in ostali prišlo do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun. Na ta vidik spora se nadalje navezuje vprašanje, ali je za pravilno uporabo ZNISESČP v konkretnem primeru tožena stranka glede na interpretacijo sodbe v zadevi Ališić in ostali v zadostni meri ugotovila relevantno dejansko stanje in če je tožena stranka v ugotovitvenem postopku dala tožniku ustrezno možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so glede na ZNISESČP in sodbo v zadevi Ališić in ostali pomembna za odločitev.

17. Pri ugotavljanju pravilne izpeljave interpretacije sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali za pravno situacijo, ko je bila tožnikova stara devizna vloga sarajevske podružnice Ljubljanske banke prenesena na privatizacijski račun, je Upravno sodišče omejeno z metodami razlage sodb ESČP, pri čemer bo Upravno sodišče uporabilo jezikovno, logično, sistematično in primerjalno metodo ter metodo, ki jo sicer ESČP na splošno uporablja pri razlagi pravic iz EKČP, to pa je, da je namen EKČP zagotavljati pravice, ki so praktične in učinkovite, kar velja tudi za pravico do spoštovanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.3

18. Pri odgovoru na vprašanje ali je ZNISESČP v skladu s sodbo v zadevi Ališić in ostali, pa je bistveno, ali Upravno sodišče lahko poda razlago drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki je Ustavi in EKČP skladna, tudi za primer, ko je bila stara devizna vloga prenesena na privatizacijski račun, ker je to specifična pravno relevantna situacija v konkretnem primeru glede na situacijo v zadevi Ališić in ostali. Ob tem bo Upravno sodišče v okviru tega dela presoje upoštevalo, katera upravičenja v splošni sodni praksi v zvezi s pravico do spoštovanja premoženja sestavljajo lastništvo v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP4 in kakšno vlogo pri tem lahko igra „element izbire“5 nosilca lastninskih upravičenj, ko gre za lastništvo v obliki običajnih prihrankov na bančnih računih. Poleg tega bo Upravno sodišče v okviru tega dela presoje upoštevalo tudi načelo subsidiarnosti varstva človekovih pravic iz EKČP (1. člen) ter doktrino „širokega polja proste presoje,“ ki je sestavni del tako kriterija (iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP) glede tega, ali ima sporna zakonodajna določba ZNISESČP legitimen cilj in se s tega vidika sodna presoja omejuje na test „očitne neutemeljenosti,“6 kot tudi glede kriterija pravičnega ravnotežja med splošnim interesom in pravicami pritožnika.7 Mehanizem varstva človekovih pravic, ki je bil vzpostavljen z EKČP, je namreč subsidiaren glede na sistem varstva teh pravic, ki je vzpostavljen v državah podpisnicah EKČP in zato so torej v prvi vrsti organi in sodišča držav podpisnic odgovorni za spoštovanje in varstvo človekovih pravic na podlagi EKČP.8

19. Vendar pa bo ob tem Upravno sodišče upoštevalo, da pri izvrševanju izreka 11. točke sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali Republika Slovenija nima tako širokega polja proste presoje, kot ga je ESČP dalo Republiki Sloveniji pri uresničevanju sodbe Velikega senata v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, kajti v omenjeni zadevi je bilo državi dano široko polje proste presoje iz razloga, ker je morala država na podlagi sodbe v zadevi Kurić in ostali vzpostaviti splošno in ad hoc kompenzacijsko shemo za žrtve kršitev človekovih pravic in je ESČP štelo, da je že po naravi stvari značaj škode, ki je nastala posamezniku zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zelo nedoločen,9 med tem ko je izrek iz 11. točke sodbe v zadevi Ališić in ostali bolj določen, saj mora država sprejeti potrebne ukrepe, da bodo vsi prizadeti, ki so v enakem položaju kot Ališić, dobili izplačne stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank.

20. Če je takšna, Ustavi in EKČP skladna razlaga drugega odstavka 2. člena ZNISESČP možna, mora Upravno sodišče presoditi tudi, ali materialno-pravna razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, kot jo je sprejela tožena stranka v izpodbijanem aktu, odstopa od Ustavi in EKČP skladne razlage drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, in če odstopa, v katerem elementu odstopa ter ali je to odstopanje imelo morebiti za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Interpretacija sodbe v zadevi Ališić in ostali v kontekstu specifičnosti predmetnega upravnega spora:

21. Tožena stranka v izpodbijanem aktu razlaga določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v tem smislu, da čim je v postopku izkazano, da je bila stara devizna vloga na podlagi predpisov držav prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune, kar je izkazano tudi v konkretnem primeru, potem ne glede na to, kakšne so bile okoliščine tega prenosa in v kolikšni meri je pri tem sodeloval upravičenec na podlagi svobodne volje, Slovenija ni več odgovorna za kršitev pravice do mirnega uživanja imovine iz 1. člena Protokola št. 1. k EKČP. Kajti po mnenju tožene stranke že zgolj z aktom prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun Slovenija ni več odgovorna za vlogo varčevalca, ki je bil udeležen v postopku privatizacije v Federaciji BiH, saj je varčevalec s tem prenosom po mnenju tožene stranke pridobil povezane pravice v razmerju do Federacije BiH in je za te stare devizne vloge odgovorna Federacija BiH. Posledično v konkretnem upravnem postopku po mnenju tožene stranke ni bilo treba ugotavljanje kakršnih koli drugih dejstev, kot tistih, ki so bila organu znana pred izdajo izpodbijane odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Kot je razvidno iz nadaljevanja tega razdelka sodbe, na tak način ni mogoče razlagati in uporabiti sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali. Vendar pa v odgovoru na tožbo tožena stranka razlagi iz izpodbijane odločbe dodaja pomemben argument, ki odstopa oziroma nadgrajuje razlago iz izpodbijanega akta, in sicer, da tožnik ni navedel, da bi bil prenos izveden na podlagi prevare ali v nasprotju z njegovo voljo in zaključuje, da je tožnik prostovoljno zahteval prenos sredstev. V pripravljalni vlogi, ki je povzeta v 13. odstavku obrazložitve te sodbe, pa tožnik odgovarja tej dodatni utemeljitvi tožene stranke iz odgovora na tožbo in sicer pravi, da ni nikoli osebno izvršil prenosa sredstev ali da bi dostavil podatke, ampak so se ta sredstva na nezakonit in neustaven način (po uradni dolžnosti) znašla na njegovem privatizacijskem računu.

22. Razlaga drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, kot jo zagovarja tožena stranka v izpodbijanem aktu, bi z vidika sodbe v zadevi Ališić in ostali morda imela sprejemljivo pravno logiko, če bi do omenjenega prenosa sredstev na privatizacijske račune prišlo po sodbi ESČP v zadevi Ališić in ostali, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo. Omenjeni prenos sredstev, ki je zajel tudi tožnika v tem upravnem sporu, naj bi bil izveden na podlagi zakona, ki se v slovenskem prevodu glasi: Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (v nadaljevanju: Zakon FBiH/1997).10 Tudi tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bil prenos sredstev tožnika v višini 55.514,73 FRF v obravnavanem primeru izveden dne 2. 4. 1998 in da je izpisek iz posebnega privatizacijskega računa tožnika (potrdilo Zavoda za plačilni promet FBiH) na dan 4. 12. 2014 kazal stanje iz naslova stare devizne vloge v višini 16.371,29 BAM (konvertibilne marke).

23. Med strankama torej ni sporno, da je bil prenos omenjenih sredstev narejen, kar je temeljna razlika od situacije v zadevi Ališić in ostali, kjer tega prenosa ni bilo. Tisto, kar je ostalo med strankama sporno, pa je materialno-pravno vprašanje, ali je za razrešitev tega upravnega spora pravno relevantno, ali je tožnik prenesena sredstva lahko tudi dejansko uporabil v smislu sodbe ESČP v zadevi Ališič in ostali, ali pa to z vidika izvrševanja sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali in z vidika pravilne uporabe ZNISESČP sploh ni bistveno niti pomembno. Upoštevajoč tudi dodaten argument v razlagi prava, ki ga je tožena stranka dodala v odgovoru na tožbo, pa je med strankama sporno tudi, ali je bil prenos izveden na podlagi svobodne izbire oziroma volje tožnika, ali pa se je to v konkretnem primeru zgodilo mimo volje tožnika.

24. Iz izpodbijane odločbe v konkretnem primeru izhaja, da vprašanje, ali je tožnik prenesena sredstva lahko tudi dejansko uporabil v smislu sodbe ESČP v zadevi Ališič in ostali ni bistveno oziroma pomembno, med tem ko tožnik uveljavlja, da so bila devizna sredstva prenesena na neustaven in nezakonit način in da teh sredstev tožnik ni porabil v postopku privatizacije ali jih dobil plačane na katerikoli drug način. Iz odgovora na tožbo pa izhaja, da je za pravilno razlago po mnenju tožene stranke vendarle pomembno tudi, kako je do prenosa sredstev prišlo z vidika ocene o (ne)svobodni volji varčevalca.

25. Omenjeni prenos sredstev tožnika na poseben privatizacijski račun je bil izveden približno 16 let pred izdajo sodbe v zadevi Ališič in ostali, in sicer leta 1998; poleg tega je tudi odločba Ustavnega sodišča FBiH o neustavnosti vzpostavljanja enotnega privatizacijskega računa iz 11. člena Zakona FBiH/1997 učinkovala precej pred izdajo sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali. Zato in zaradi vsebine sodbe v zadevi Ališić in ostali, ki jo Upravno sodišče izpostavlja v nadaljevanju, bi tožena stranka lahko utemeljeno in upravičeno sklepala, da so bile Velikemu senatu ESČP ob odločanju v zadevi Ališić in ostali poznane pravne okoliščine zakonskega prenosa starih deviznih vlog na privatizacijske račune ter da so bile Velikemu senatu ESČP poznani tudi učinki omenjene odločbe Ustavnega sodišča FBiH in obeh zakonov iz leta 2004 in 200611. Prav to namreč potrjuje vsebina odstavka 79. v sodbi Velikega senata ESČP, kjer je navedeno, da je v tej konkretni zadevi ESČP preučilo med drugim tudi “dokument, ki ga je izdala Agencija FBiH za privatizacijo in v katerem je navedeno, da pritožniki niso uporabili svojih starih deviznih vlog v privatizacijskem procesu.“12 V 32. odstavku te sodbe ESČP ugotavlja tudi, da je bilo 3% starih deviznih vlog „porabljenih“ v privatizacijskem procesu v FBiH.13 Nadalje, vsebina odstavka 26 sodbe v zadevi Ališić in ostali potrjuje, da je bilo ESČP znano in je v presoji tudi upoštevalo zakonodajo FBiH, začenši z zakonom FBiH/1997. V tem odstavku je namreč ESČP ugotovilo, da je FBiH z določilom 1. odstavka 3. člena Zakona FBiH/1997 „prevzela odgovornost za stare devizne vloge v bankah in podružnicah na svojem ozemlju. Te vloge so sicer ostale zamrznjene, vendar je zakon določal, da se lahko uporabijo za nakup stanovanj in podjetij v državni lasti (18. člen Zakona FBiH/1997, kakor je bil spremenjen z Zakonom FBiH/2004).“ Zakon FBiH/2004 in Zakon FBiH/2006 sta v nadaljevanju, v 27. in 28. odstavku obrazložitve sodbe, omenjena tudi v tem smislu, da je bilo z njima izrecno izključena odgovornost FBiH za izplačilo starih deviznih vlog v podružnicah Ljubljanske banke d.d. in Investbanke.14 To pomeni, da je bilo ESČP ne samo seznanjeno, ampak je v presoji glede obveznosti vzpostavitve sheme v Sloveniji, ki jo je izpeljalo v 147. odstavku sodbe, tudi upoštevalo, da je do prenosa sredstev na privatizacijske račune v praksi, v nekaterih primerih, prihajalo, četudi obravnavane pravne situacije prenosa starih deviznih vlog na privatizacijske račune ESČP v odstavku 147. sodbe v zadevi Ališić in ostali ni izrecno zajelo.

26. Zato pa je po mnenju Upravnega sodišča treba 147. odstavek sodbe ter 11. točko izreka sodbe v zadevi Ališić in ostali razlagati bolj natančno, kot je to storila tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta, in v povezavi z 32. in 26. odstavkom ter zlasti odstavki od 99 do 124 te sodbe, ter tudi v povezavi s stališči ESČP v drugih dovolj primerljivih zadevah, kot so: Suljagić v. BiH,15 Kovačić and others v. Slovenia (Veliki senat ESČP),16 Jeličić v. BiH,17 sodba prvostopenjskega senata v zadevi Ališić and others ter odločitev v zadevi Trajkovski.18 Poleg tega bo Upravno sodišče upoštevalo tudi sklep sedemčlanskega senata ESČP v zadevi Hodžić proti Sloveniji19 in sklep tri-članskega senata v zadevi Zeljković proti Sloveniji.20

27. Veliki senat ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi Ališić in ostali uporabil nomotehnično opredelitev oseb oziroma skupin, ki so lahko izključene iz sheme poplačila, ki ne pomeni opredelitve zgolj primeroma niti ni uporabil nomotehnike taksativnega naštevanja izključenih skupin varčevalcev. Brez dvoma pa med varčevalce, ki jih Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme, Veliki senat ESČP kljub omenjenemu upoštevanju situacije, da je v nekaterih primerih prišlo do prenosa deviznih sredstev na privatizacijske račune, ni uvrstil tistih, ki so jim bile njihove stare devizne vloge prenesene na drugo pravno osebo ali na posebne račune. Odločilo je, da Slovenija tiste, ki so jim bile vloge „že v celoti izplačane“ ali so jih „lahko dvignili“ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „uporabili“ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge „izplačane“ oziroma so jim bile devizne vloge „povrnjene,“21 lahko izključi iz poplačilne sheme.

28. ESČP je namreč v 147. odstavku sodbe v slovenski različici odločilo naslednje: „Treba je poudariti, da zgoraj omenjeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile - čeprav so v enakem položaju kot obravnavani pritožniki - stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer, za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj) ali ki sta jim njihove devizne vloge izplačali hrvaška in makedonska vlada v zagrebški in skopski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana (glej 43. in 52. odstavek zgoraj). Srbija in Slovenija lahko te osebe izključita iz svojih shem.“ Če pa je bil povrnjen samo del starih deviznih vlog nekoga, sta Srbija in Slovenija zdaj odgovorni za izplačilo preostanka /.../.“22 Za ESČP je bilo torej bistveno, da pritožniki Ališić in ostali stare devizne vloge „niso (u)porabili“; celo v primeru, če je komu bil povrnjen samo del starih deviznih vlog, je ESČP odločilo, da sta v takem primeru Srbija in Slovenija odgovorni za izplačilo preostanka.23

29. Za razumevanje in razlago pojma „(u)porabe“ lastnine (premoženja) iz sodbe Velikega senata v zadevi Ališić in ostali je pomembna tudi sodba ESČP v zadevi Suljagić v. Bosnia and Herzegovina, na katero se med drugim sklicuje tudi Veliki senat v zadevi Ališić in ostali.24 V zadevi Suljagić je namreč pritožnik pojasnil, da ima na podlagi veljavnega zakona pravico do izplačila zneska do višine 1.000 KM v gotovini do 27. 3. 2015 in da ima do omenjenega datuma pravico do dviga prihrankov v 8 delih in da je na ta način že prejel 5,237.44 BAM. ESČP pa je na tej podlagi prišlo do sklepa, da je ob upoštevanju katastrofalnih posledic vojne v BiH od leta 1992 do leta 1995 ter reform državne, politične, ekonomske ureditve takšna rešitev v mejah polja proste presoje države (v tem primeru BiH). Poleg tega je ESČP tudi zavrnilo ugovor pritožnika v zadevi Suljagić glede majhne verjetnosti, da bi lahko prodal državne obveznice po ceni, ki bi bila približno enaka njihovi nominalni vrednosti. ESČP je ugotovilo in odločilo, da je „z razliko od privatizacijskih certifikatov“ (računov) na podlagi prejšnjega zakona, z državnimi obveznicami mogoče trgovati na borzi, in ki bi z obrestmi na obveznice lahko zagotovile znatno višjo ceno. ESČP je še dodalo, da „z razliko od privatizacijskih certifikatov“, izdanih po prejšnjem zakonu, državne obveznice niso bile izdane z namenom, da nadomestijo izplačilo v gotovini. Nasprotno, njihova funkcija je, da omogočijo čim prejšnjo izplačilo gotovine tistim, ki bodisi ne morejo ali nočejo čakati na iztek amortizacijske dobe.25 Tudi glede pritožbenega ugovora višine obrestnih mer ESČP ni ugotovilo in odločilo, da bi šla BiH preko meje proste presoje, ki ji gre v vzpostavljanju ravnotežja med splošnim interesom skupnosti in lastninsko pravico pritožnika.26 Kljub vsemu temu pa je ESČP v zaključni presoji vendarle ugotovilo kršitev 1. člena Protokola št. 1 h EKČP, in sicer iz razloga, ker je bilo izvajanje zakonov oziroma predpisanih ukrepov v FBiH premalo učinkovito, saj v FBiH obveznice z rokom dospetja dne 31. 3. 2008 še vedno niso bile izdane in ker posledično pritožnik še naprej nima možnosti prodati obveznic na borzi in tako priti do izplačila oziroma v nekaterih primerih prihaja pri izplačilih do daljših zamud.27 Poleg tega je ESČP v tej zadevi upoštevalo, da bi pritožnik na dan 2. 7. 2002 lahko sredstva izkoristil zgolj za nakup državnih podjetij, ker pa je bil lastnik hiše, v kateri je živel, nakup državnega stanovanja za pritožnika ni bila sprejemljiva izbira.28

30. Iz sodbe v zadevi Ališić in ostali nadalje izhaja, da se Veliki senat ni ukvarjal z vprašanjem, ali so pritožniki imeli kakšno možnost za učinkovito (u)porabo ali razpolaganje s prihranki, pa te možnosti niso izkoristili. Kršitev pravice iz 1. člena 1. Protokola k EKČP je bila ugotovljena že iz razloga - in v tem delu je treba odstavek 147. brati skupaj z odstavki 99-125, ki so bistveni - ker so morali pritožniki „predolgo časa čakati“ in niso mogli dvigniti prihrankov s svojih računov, da bi z njimi „razpolagali,“29 čeprav so s tem, ko so prihranke vložili v tuji valuti v banko, pridobili upravičenje, da jih tudi kadar koli dvignejo skupaj z obrestmi.30 Za Veliki senat ESČP je bilo bistveno, da pritožniki niso mogli „dvigniti“ prihrankov s svojih računov pri zadevnih bankah. Njihove vloge niso bile „dosegljive“ zaradi dejavnikov, kot so pomanjkanje sredstev v teh bankah, sprejetje zakona, ki je zamrznil račune, in nesprejetje ukrepov domačih oblasti, ki bi imetnikom vlog v istem položaju, kot so pritožniki, omogočili, da bi „razpolagali“ s prihranki;31 ob tem naj bi po ugotovitvi ESČP večina sredstev iz sarajevske podružnice Ljubljanske banke končala v Sloveniji.32 Za interpretacijo sodbe v zadevi Ališič in ostali ter njeno uporabo v konkretni zadevi, kjer je prišlo do prenosa starih deviznih vlog za privatizacijski račun, je torej razpolaganje [ius disponendi] poleg pravic (u)porabe oziroma uživanja plodov [ius utendi, fruendi et abutendi] ključna komponenta pravice do spoštovanja premoženja.33

31. Ravno glede pravice do razpolaganja pa je v konkretnem primeru situacija tožnika, kateremu so bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijski račun, v pomembnem delu drugačna od situacije v zadevi Ališić in ostali. Med strankama ni sporno, da je v letu 1998 v primeru tožnika bil narejen prenos sredstev na njegov zasebni privatizacijski račun. Za razrešitev obravnavanega upravnega spora je tako bistveno, ali je bil ta prenos narejen z aktivnim ravnanjem oziroma na podlagi proste izbire tožnika na trgu v zvezi z njegovimi prihranki v banki, kar brez dvoma pomeni razpolaganje z lastnino, ali pa je bil omenjeni prenos narejen zgolj na podlagi predpisov in mimo svobodne volje tožnika, česar pa brez dvoma ni mogoče šteti za tožnikovo razpolaganje in svobodno sprejemanje tveganj v zvezi z upravljanjem s prihranki na bančnem trgu. Poleg tega je za pravilno uporabo sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali v konkretnih okoliščinah danega primera pomembno, ali je imel tožnik v obdobju od prenosa sredstev na privatizacijski račun meseca aprila 1998 do odločbe Ustavnega sodišča BiH o neustavnosti vzpostavljanja enotnega privatizacijskega računa iz 11. člena Zakona FBiH/1997, možnost razpolagati s svojimi prenesenimi prihranki.34 Iz sodbe ESČP v zadevi Jeličić v. Bosnia and Herzegovina (App. no. 41183/02, 31. 10. 2006, odst. 21) na primer izhaja, da so nekateri lastniki privatizacijskih računov v BiH te kupone lahko odprodali na sekundarnem trgu. Te okoliščine so namreč ključne za ugotavljanje, ali je izpodbijana odločitev znotraj dopustnih mej polja proste presoje in pravičnega ravnotežja med splošnim interesom in pravicami pritožnika ter v skladu z načelom subsidiarnosti iz 1. člena EKČP. 32. Iz sodbe v zadevi Ališić in ostali in upoštevajoč tudi zadevi, kot sta Vehbija Hodžić proti Sloveniji in Zeljković against Slovenia, izhaja, da je bil v nekaterih - sicer morda bolj redkih - primerih ta prenos narejen oziroma so se zanj odločili upravičenci, v veliki večini primerov pa ne. Iz zadeve I U 805/2017, v kateri je bila sodba Upravnega sodišča v deloma primerljivi zadevi izdana dne 24. 4. 2018 izhaja namreč podatek, ki ga je sodišču posredovala tožena stranka, da naj bi bilo po informacijah danih s strani Federacije BiH v postopku pred ESČP, zgolj 11% vseh starih deviznih vlog prenesenih na privatizacijske račune, kar kaže na to, da so v manjšem deležu upravičenci vendarle uveljavljali pravico do razpolaganja s starimi deviznimi vlogami preko privatizacijskih računov. To je pomemben vidik v zvezi z varstvom pravice iz 1. člena 1. Protokola k EKČP, kajti iz novejše sodbe Velikega senata v zadevi Fábián v. Hungary z dne 5. 9. 2017 izhaja, da je t.i. „element izbire“ poleg elementa nominalnega obsega oziroma deleža sredstev, v katere je bilo poseženo, eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na presojo sorazmernosti posega v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Če je element izbire, ki jo ima upravičenec, pomemben pri zahtevkih v zvezi z lastniškimi upravičenji na podlagi javnega sistema pokojninskega zavarovanja,35 potem je po mnenju Upravnega sodišča element svobodne izbire pomemben tudi v zvezi z lastniškimi upravičenji, ki se nanašajo na upravljanje s prihranki na bančnem trgu. Pri tem je Upravno sodišče upoštevalo, da je sedemčlanski senat v zadevi Hodžić proti Sloveniji, ko je odločal o tem, ali ZNISESČP izpolnjuje merila iz sodbe v zadevi Ališić in ostali odločil tudi, da bo kakršna koli prihodnja presoja ESČP o tem, ali je domača sodna praksa v skladu z zahtevami EKČP vključevala ugotavljanje, ali so domači organi uporabili ne samo zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić na način, ki je v skladu s pilotno sodbo, ampak tudi „standarde Konvencije na splošno.“36 Zaradi tega je Upravno sodišče v tej sodbi upoštevalo tudi obravnavani element (svobodne) izbire, ki izhaja iz standardov EKČP na splošno v zvezi s pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Nima pa prav tožnik v delu tožbe, kjer se sklicuje na institut solidarnega prevzema obveznosti s strani agencije po 395. členu Obligacijskega zakonika. Obveznost Slovenije iz 2. odstavka 2. člena ZNISESČP namreč temelji na mednarodnem pravu o človekovih pravicah, upoštevajoč sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in ostali, v kateri institut solidarne odgovornosti dolžnika ni uporabljen niti omenjen.

33. Na podlagi vsega navedenega Upravno sodišče izpeljuje, da je v predmetni zadevi pomembno, ali so bile prenesene vloge (u)porabljene v privatizacijskem procesu po volji upravičenca, ali ne. To je ključno v tovrstnih zadevah37 upoštevajoč dejstvo, da se ta primer neposredno navezuje na mednarodno-pravno področje sukcesije ob razpadu države.38 Izključitev osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene ne glede na okoliščine tega prenosa, kot to zagovarja tožena stranka v izpodbijanem aktu, pomeni torej napačno razlago in uporabo sodbe v zadevi Ališić in ostali. Pomembne so tudi okoliščine tega prenosa z vidika (ne)svobodne izbire varčevalca, česar pa tožena stranka v ugotovitvenem postopku ni razčistila ob upoštevanju pravice do izjave stranke.

34. Izpeljava razlage interpretacije sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali posledično pomeni, da dejansko stanje v odločbi, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, ni bilo v zadostni meri ugotovljeno zgolj s podatkom o tem, da so bila sredstva tožnika na določen dan in na podlagi zakona prenesena na privatizacijski račun, ampak bi tožena stranka morala tožniku dati možnost, da se izjasni o tem, ali je aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov. V predmeti zadevi namreč ne gre za premoženjske zahtevke iz naslova obveznega pokojninskega ali zdravstvenega zavarovanja, ampak za bančne prihranke varčevalca, katerih upravljanje je prosto na trgu. Pri tem je dokazno breme deljeno v tem smislu, da mora biti stranka pozvana, da se glede pravno pomembnih okoliščin izvedbe prenosa izreče, da poda relevantne trditve in po možnosti dokaze o tem, da ni sodelovala oziroma se ni strinjala s prenosom sredstev in da z omenjenim razpolaganjem ni sama prevzela tržnega tveganja; ob tem pa ima tudi tožena stranka v skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP (v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP) dolžnost, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen preveri tožnikova pojasnila in oceni verodostojnost njegovih trditev ali dokazov preko relevantnih podatkov in informacij o načinu učinkovanja relevantne zakonodaje BiH o prenosu starih deviznih vlog na privatizacijske račune. Na ta način bo tožena stranka ugotovila dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi in drugi odstavek 139. člen ZUP v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP), še posebej, če oziroma ker organ lahko preskrbi določene dokaze splošne narave hitreje in lažje kot stranka (drugi odstavek 140. člena ZUP v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP). Če bi se v dopolnjenem postopku ugotovilo, da tožnik ni uspel z dokazovanjem, da sredstva iz privatizacijskega računa ni prenesel po svobodni volji, potem je Republika Slovenija še vedno odgovorna za kršitev 1. člena 1. Protokola h EKČP, ker je morebiti tožnik moral predolgo čakati na možnost izplačila starih deviznih vlog, oziroma ker Slovenija ni vzpostavila pravičnega ravnotežja med splošnim interesom skupnosti in lastninsko pravico pritožnika. To po mnenju ESČP vključuje preveč dolgotrajna neuspešna pogajanja o nasledstvu ali morebitna druga bilateralna pogajanja z državami naslednicami SFRJ pa tudi odsotnost drugih sicer možnih začasnih ukrepov in ravnanj za zavarovanje interesov varčevalcev, ki niso bili izvedeni in ker je tožnik ob tem moral nositi nesorazmerno breme.39 Presoja (ne)skladnosti določbe drugega odstavka 2. člena ZNISESČP z EKČP oziroma Ustavo

35. V tem razdelku mora Upravno sodišče utemeljiti, zakaj meni, da ZNISESČP ni v nasprotju s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in ostali oziroma zakaj ni prekinilo postopka zaradi presoje skladnosti določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP v zvezi z 11. točko izreka sodbe v zadevi Ališić in ostali glede na to, da tožena stranka možnosti za prekinitev postopka zaradi presoje ustavnosti nima, ampak je pri odločanju (zgolj) vezana na zakon oziroma na Ustavi in EKČP skladno razlago zakona.

36. Določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s tem, ko poleg pojmovne zveze „prenosa sredstev na drugo pravno osebo ali posebne račune“ dodaja tudi izraz „za namene posebne uporabe“ oziroma „za namen uporabe v postopku privatizacije“ že z vidika jezikovne metode razlage omogoča razlago zakona, ki je v skladu s sodbo v zadevi Ališić in ostali, kot jo je Upravno sodišče interpretiralo v prvem razdelku te sodbe. Jezikovna razlaga torej dopušča razlago ZNISESČP, ki je skladna s sodbo v zadevi Ališić in ostali v tem smislu, da je pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino. Da je v tem kontekstu bila za slovenskega zakonodajalca zmožnost oziroma volja imetnika takšnega računa relevantna, kaže tudi tisti del besedila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP (upoštevajoč tudi obrazložitev predloga zakona o načinu izvršitve sodbe ESČP v zadevi št. 60642708),40 ki govori o starih deviznih vlogah, „ki so jih varčevalci“ Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi BiH „prenesli“ na posebne račune,41 v čemer se odraža stališče zakonodajalca o aktivni vlogi in prosti izbiri varčevalcev pri prenosu sredstev. Ta vidik je upoštevala tudi tožena stranka, vendar šele v odgovoru na tožbo. Upoštevajoč splošen standard EKČP v zvezi z varstvom pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ki ga predstavlja element izbire varčevalca, Upravno sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v določilu drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni prestopil meje polja proste presoje, za spoštovanje katerega se zavzema tudi ESČP v primerih, ko gre za izvrševanje pilotnih sodb,42 tako da zakonodajalčeva rešitev v določilu 2. odstavka 2. člena ZNISESČP prestane test, da ni očitno neutemeljena,43 prav tako pa je na tej splošni ravni zakona vzpostavljeno ustrezno ravnotežje med pravicami tožnika in varstvom javnega interesa, pri čemer je, kot že rečeno, Upravno sodišče upoštevalo, da je polje proste presoje zakonodajalca v tem primeru zaradi vsebine 11. točke izreka sodbe v zadevi Ališić in ostali ožje, kot ga je imel zakonodajalec pri izvrševanju sodbe v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji.

37. Upravno sodišče ob tej presoji ni spregledalo dejstva, da je sedemčlanski senat ESČP že odločal o tem, ali je ZNISESČP v skladu z merili iz sodbe v zadevi Ališić in ostali. To se je zgodilo v primeru Hodžić proti Sloveniji, v kateri je pritožnik uveljavljal, da ni mogel dvigniti stare devizne vloge.44 V tej zadevi pritožnikovi prihranki sicer niso bili preneseni na privatizacijski račun,45 vendar pa iz vsebine sodne odločbe izhaja, da je sedemčlanski senat kljub temu preverjal na splošno, ali ZNISESČP izpolnjuje merila iz tega zakona.46 Sedemčlanski senat je odločil, da ZNISESČP izpolnjuje merila tako glede enakih pogojev (vključno z obrestmi) kot tudi glede odsotnosti izvirnikov pogodb in hranilnih knjižic ter sodnega varstva.

38. Upravnemu sodišču je bila ob tej presoji poznana tudi odločitev ESČP v zadevi Zeljković proti Sloveniji, kjer pa je šlo za primer, ko so bili pritožnikovi prihranki preneseni na privatizacijski račun,47 in kjer je pritožnik uveljavljal, da ni mogel dvigniti svoje stare devizne vloge in da je nezmožnost dviga le-te, ki jo je imel v sarajevski podružnici Ljubljanske banke, v nasprotju z EKČP.48 Pritožnik je v tej zadevi tudi izrecno uveljavljal, da je drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, ki vse prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi BiH, izključuje iz poplačilne sheme, v nasprotju z EKČP, kot jo razlaga ESČP v sodbi v zadevi Ališić in ostali.49 ESČP v tem sklepu pritožniku ni podalo vsebinskega odgovora na njegov ugovor, ampak je uporabilo pravilo o izčrpanju notranje-pravnih sredstev z dodatno utemeljitvijo, da „državam za svoja dejanja ni treba odgovarjati pred mednarodnimi organi, ne da bi prej imele priložnost stanje popraviti prek svojega pravnega sistema.“50 Ravno to je Upravno sodišče storilo v tem primeru.

39. Ker je tožena stranka v izpodbijanem aktu nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališič in ostali, je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila tudi določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v katerem mora tožena stranka tožniku dati možnost, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah prenosa starih deviznih vlog, ki so z vidika elementa izbire pomembna za odločitev. Pri izdaji novega upravnega akta je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je skladno s prvo alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

40. Sodišče je enako interpretacijo sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali ter 2. odstavka 2. člena ZNISESČP izpeljalo v zadevah I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018 in I U 382/2017-14 z dne 4. 6. 2018. Obrazložitev k drugi točki izreka:

41. Določilo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Ališič in dva druga proti BiH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, št. 60642/08, 16. 7. 2014 - slovenska različica sodbe; v nadaljevanju: Ališič in ostali. 2 „Convention is intended to guarantee rights that are practical and effective“ (Sporrong and Lönnroth v. Sweden, App. 7151/75, 7152/75, 23. 9. 1982, odst. 63; Suljagić v. Bosnia and Herzegovina, App. no. 27912/02, 3. 11. 2009, odst. 44). Za praktičen prikaz, kaj to načelo dejansko pomeni, poleg interpretacije pojma „(u)porabe“ stare devizne vloge v sodbi v zadevi Ališič in ostali (glej tudi sodbo ESČP v zadevi Suljagić v. Bosnia and Herzegovina (App. no. 27912/02, odst. 12, 16-17, 38, 45), lahko služi tudi specifičen vidik iz sodbe v zadevi Ališić in ostali in iz prvostopenjske sodbe v tem postopku v zvezi z varstvom pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Četudi je na primer Vlada RS v postopku pred ESČP ugovarjala, da ni šlo za kršitev 13. člena EKČP z argumentom, da je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo številne odločbe, ki stari Ljubljanski banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog v njeni sarajevski podružnici skupaj z obrestmi, je bilo za odločitev Velikega senata ESČP o tem, da je vseeno šlo za kršitev 13. člena EKČP, bistveno, da Vlada RS ni izkazala, da je bila vsaj ena taka sodba sodišča v Sloveniji izvršena (odst. 132). Pred tem je na podoben način tudi prvostopenjski senat ESČP odločil, da četudi so bile številne pravde sprožene zoper Slovenijo, je bistveno, da nobena ni bila uspešna (odst. 84) oziroma da v nobeni zadevi ustavne pritožbe Ustavno sodišče RS ni dodelilo ustrezne kompenzacije za poseg v omenjene pravice (Case of Ališić and others v. BiH, Croatia, Serbia and the Formner Yugoslav Republic of Macedonia, App. no. 60642/08 odst. 85; v nadaljevanju: Ališić and others). 3 Zakon on ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11, Uradni list RS - MP - št. 4/1994; v nadaljevanju: EKČP. 4 Glej na primer: Sporrong and Lönnroth v. Sweden, App. 7151/75, 7152/75, 23. 9. 1982, odst. 62-63. 5 Glej sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Fábián v. Hungary, App. 78117/13, 5. 9. 2017, odst. 76-82. 6 Ališič in ostali, odst. 106. 7 Ibid. odst. 107. 8 Handyside v. the United Kingdom, 7. 12. 1976, para. 48. 9 Anastasov and Others against Slovenia, App. no. 65020/13, odst. 11, 21, 67, 71-72. 10 Zakon FBiH/1997 je bil objavljen v Uradnem listu FBiH št. 27 iz leta 1997. Gre za „Zakon o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Službene novine FBiH“, št. 27/97, 8/99, 45/00, 54700, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11 in 111/12. 11 Gre za „Zakon o utvrđivanju i načinu izmirenja unitrašnjih obaveza federacije“, Službeni list FBiH,“ št. 66/04, 49/05, 35/06, 31/08, 32709, 65/09 (v nadaljevanju: Zakon FBiH/2004) ter za „Zakon o izmirenju obaveza po osnovu računa stare devizne štednje, Službeni list FBiH, št. 28/06, 76/06, 72/07, 97/11 (v nadaljevanju: Zakon FBiH/2006). 12 Ališić in ostali, odst. 79. Upravno sodišče ugotavlja, da slovenski prevod sodbe v zadevi Ališić in ostali v tem delu obrazložitve ustreza angleški različici (/.../„had not used“ /.../) in francoski različici (/.../“n'ont pas utilisé“ /.../) te sodbe. 13 Ibid. odst. 32. Enak izraz je uporabljen tudi v angleški (/.../ „were used“ /.../ ) in francoski različici (/.../ „furent utilise“ /.../) sodbe. 14 V prvostopenjski sodbi ESČP v zadevi Ališić and others je v tem kontekstu dodatno navedeno, da je Ustavno sodišče BiH v odločitvi z dne 28. 3. 2008 odločilo, da BiH in njene entitete niso odgovorni za stare devizne vloge podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu, ampak mora BiH prizadetim pomagati pridobiti te prihranke od Slovenije (odst. 17-20). V prvostopenjski sodbi ESČP v zadevi Ališić and others (odst. 89) je sodni senat tudi ugotovil, da je v zgodnjih 90 letih bilo možno na določenih omejenih podlagah dvigniti sredstva iz računov za kritje zdravstvenih stroškov in pogreba, a da pritožnik ni imel teh stroškov in da zato tudi ni imel na voljo ustreznega pravnega sredstva. 15 Case of Suljagić v. BiH, App. no. 27912/02, 3. 11. 2009. 16 Case of Kovačić and others v. Slovenia, App. nos. 44574/98, 45133/98, 48316/99, 3. 10. 2008. 17 Case of Jeličić v. Bosnia and Herzegovina, App. no. 41183/02, 31. 10. 2006. 18 Decision as to the admissibility of App. no. 53320/99 by Strezo Trajkovski against Former Yugoslav Republic of Macedonia. 19 Pritožba št. 3461/08 4. 4. 2017. 20 Pritožba št. 33805/17, 5. 9. 2017. 21 Ališić in ostali, odst. 147. Angleška različica sodbe uporablja izraze (/.../ „have already been paid their entire old foreign-currency savings“ /.../ „who were able to withdraw their savings“ /.../ “or used them in the privatisation process“ /.../ „were paid„ /.../ „thus have been repaid“ /.../), ki ustrezajo slovenski različici in enako velja tudi za francosko različico sodbe ( „se sont vu restituer l'intégralité de leur anciens fonds en devises“ /.../ „qui ont pu les retirer pour des raisons humanitaires“ /.../ „ou en disposer dans le cadre du processus de privatisation“ /.../ „ou ont obtenu le remboursement des dépôts“ /.../ „en cas de remboursement seulement partiel“ /.../). 22 Ibid. odst. 147. 23 Iz uporabljenih pojmov v tej sodbi, kot so: /.../ „dobili izplačane“ stare devizne vloge“ /.../, „v celoti izplačane“ /.../, „ki so jih lahko dvignili“/.../, „ali so jih uporabili“ /.../, “ki sta jim njihove vloge izplačali“ /.../, „če pa je bil tako povrnjen“ /.../, „dobili izplačane“ /.../, izhaja, da je za ESČP vsekakor pravno relevantno, ali je oseba uspela pridobiti izplačane stare devizne vloge oziroma njihov del, ali ne (ibid. odst. 146, 147, 11. točka izreka). 24 Ibid. odst. 106. 25 Case of Suljagić v. Bosnia and Herzegovina, App. no. 27912/02, 3. 11. 2009, odst. 52-53. 26 Ibid. odst. 54-55. 27 Ibid. odst. 55. Razlika med zadevo Ališić in ostali ter zadevo Suljagić je v tem, da se je v slednjem primeru ESČP oprlo tudi na dejstvo, da je BiH prevzela odgovornost, da izplača devizne prihranke, položene na banko s sedežem na ozemlju BiH, in da bi se morala te obveznosti držati (ibid. odst. 56). 28 Ibid. odst. 38. 29 Ališič in ostali, odst. 102, 124; prvostopenjska sodba v zadevi Ališić and others, odst. 64. 30 Ibid. odst. 67. 31 Ališić in ostali, odst. 102. 32 Ibid. odst. 116. 33 O tem glej: Sporrong and Lönnroth v. Sweden, App. 7151/75, 7152/75, 23. 9. 1982, odst. 62-63 34 Glej mutatis mutandis Decision as to the admissibility of App. no. 53320/99 by Strezo Trajkovski against Former Yugoslav Republic of Macedonia, str. 12. 35 Fábián v. Hungary, App. 78117/13, 5. 9. 2017, odst. 76-77. 36 Pritožba št. 3461/08 Vehbija Hodžić proti Sloveniji, 4. 4. 2017, odst. 22. 37 Glej tudi primerljivi sodbi Upravnega sodišča v zadevah: I U 805/2017-27, 24. 4. 2018; I U 1545/2017, 21. 5. 2018. 38 Glej opombo št. 39 v tej sodbi. 39 V zadevi Kovačić and others v. Slovenia, ki se nanaša na (ne)zmožnost pridobiti izplačilo sredstev, ki so jih pritožniki imeli v zagrebški podružnici Ljubljanske banke, je Veliki Senat ESČP ob tem, ko je odločil, da spor spada v okvir EKČP, vpletene države pozval, da nujno nadaljujejo s pogajanji za nasledstvo, zato da bi čim prej države prišle do sprejemljivih rešitev glede starih deviznih vlog. (App. no. 44574/98, 45133/98, 48316/99, 3. 10. 2008, odst. 256. 40 Predlog zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642708, nujni postopek, EVA 2015-1611-0074. 41 Sodišče zgolj pripominja, da je tudi civilni oddelek Višjega sodišča v Ljubljani v sodni odločbi I Cp 3479/2015 z dne 6. 4. 2016 besedilo 147. odstavka obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali razlaga tako, da niso upravičeni do izplačila starih deviznih vlog tisti varčevalci, ki so jim bile stare devizne vloge že v celoti izplačane ali so jih „porabili“ v procesu privatizacije v BiH in da je Slovenija te osebe na podlagi 2. odstavka 2. člena ZNISESČP izključila iz poplačilne sheme. 42 Glej na primer: Kurić in ostali proti Sloveniji, št. 26828/06, odst. 141; Anastasov in drugi proti Sloveniji, št. 65020/13, odst. 71; Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08, odst. 13. 43 Na tovrstni test se sklicuje ESČP v sodbi v zadevi Ališić in ostali v odstavku 106. 44 Pritožba št. 3461/08 Vehbija Hodžić proti Sloveniji, 4. 4. 2017, odst. 6. 45 Ibid. odst. 3. 46 Ibid. 10-15, 20. ESČP pravi, da je cilj tega sklepa oceniti morebitno združljivost domače poplačilne sheme z načeli iz pilotne sodbe in splošnimi načeli o razpoložljivosti in učinkovitosti notranje-pravnih sredstev (ibid. odst. 15). 47 Pritožba št. 33805/17 Stojan Zeljković proti Sloveniji, 5. 9. 2017, odst. 3 48 Ibid. odst. 11 49 Ibid. odst. 12. 50 Ibid. odst. 14.