Jedro

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se po določbi 22. člena ZVojI presoja glede na celovito invalidnost, ne glede na njen izvor, če je neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 483/2000-10 z dne 7.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.2.2000. Z njo je tožena stranka v ponovnem postopku odpravila odločbo Upravne enote G. z dne 21.10.1996 v delu, v katerem je odločeno o pravici in višini dodatka za pomoč in postrežbo tožnika ter odločila, da tožnik, kot civilni invalid vojne II. skupine od 1.1.1996 dalje nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, da je tožnik od 1.1.1996 do 31.7.1996 upravičen do izplačila dodatka za postrežbo in tujo pomoč v mesečnem znesku 73.685,59 SIT, v ostalem delu pa je pustila prvostopno odločbo nespremenjeno.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi tožene stranke in ne navaja razlogov za svojo odločitev. Strinja se z utemeljitvijo tožene stranke, ki temelji na izvidu in mnenju zdravniške komisije. Navaja, da je upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo odvisna od tožnikovega celovitega zdravstvenega stanja, ne pa samo njegovega zdravstvenega stanja, ki je posledica vojnih poškodb, kar je bilo v postopku tudi upoštevano. Iz mnenja zdravniške komisije II. stopnje izhaja, da je komisija ugotovila tožnikove okvare, ki so vojnega izvora in bolezni ter okvare, ki niso vojnega izvora. Ugotovila je tudi, katerih osnovnih življenjskih funkcij tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more izvrševati samostojno. Na podlagi ugotovitev je podala mnenje, da tožnik ne izpolnjuje kriterijev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo v smislu 23. člena ZvojI v povezavi z določbo 148. člena ZPIZ. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala napotke, ki jih je sodišče dalo v sodbi, št. U 518/97-7 z dne 20.10.1999. Tožnik vlaga pritožbo zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojih navedbah, da sta mu za opravljanje večine življenjskih potreb neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba druge osebe. Navaja, da je življenjskih potreb, ki jih ni zmožen opravljati, več kot tri. Niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov se ne more samostojno oblačiti in slačiti, obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, pripravljati hrano in se prehranjevati ter samostojno opravljati fiziološke potrebe. Navedeno stanje bi lahko dokazal s potrdili zdravnika specialista D.M. Predlaga, da se zaslišijo njegova žena ter sosed in soseda. Navaja tudi, da je razlog za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, površen pregled pred zdravniško komisijo prve stopnje.

Tudi materialno pravo po njegovi presoji ni bilo pravilno uporabljeno. Nepravilno je bilo uporabljeno določilo 22. člena, 23. člena, 24. člena ZvojI in posledično 139. člena ZPIZ. Na podlagi navedenih določil bi mu morala biti priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih je navedlo za odločitev.

Pravica dodatka za pomoč in postrežbo je urejena v določbah 22., 23. in 25. členu ZvojI ter 148. členu ZPIZ. Po določbi 22. člena ZvojI ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo vojni invalid najmanj V. skupine, ki mu je glede na njegovo celovito invalidnost, ne glede na njen izvor, neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb, ali stalno nadzorstvo, ki je slep ali nepokreten. Po določbi 148. člena ZPIZ pa sta pomoč in postrežba invalidu neogibno potrebna za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne more opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Glede na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, št. 22 z dne 15.2.2000 in glede na določbo 22. člena ZvojI tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrebuje pomoči in postrežbe pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, določenih v 148. členu ZPIZ. Za večino življenjskih potreb se štejejo štiri življenjske potrebe od šestih (148. člen ZPIZ). Pri tožniku pa sta pomoč in postrežba po mnenju zdravniške komisije druge stopnje, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, potrebna pri opravljanju treh življenjskih potreb (oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje ter skrb za osebno higieno). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je odločitev tožene stranke, oprta na mnenje zdravniške komisije, pravilna in na zakonu utemeljena.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pomenijo predvsem povzemanje tožbenih navedb, na katere pa je pravilno in v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje. Zaslišanje predlaganih prič pa po mnenju pritožbenega sodišča ne more imeti take teže, kot ga ima mnenje zdravniške komisije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.