Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 118. člena ZDR-1 in glede na ugotovljene okoliščine in interes obeh pogodbenih strank zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je treba v konkretni situaciji dati prednost interesom tožene stranke, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo dati prednost tožnikovemu interesu za vrnitev nazaj na delo, ker zaradi slabega zdravstvenega stanja nima možnosti nove zaposlitve, pa je presplošno in dokazno nepodprto, zato na pravilnost odločitve za sodno razvezo ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba delno spremeni tako, da se: - v III. točki izreka denarno povračilo zviša s 4.000,00 EUR na 6.500,00 EUR, - v IV. točki izreka zviša stroške postopka, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, z 2.128,51 EUR na 2.411,29 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

II. V preostanku se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 70,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2017 (I. točka izreka), naložilo toženi stranki, naj tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za čas od nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 9. 7. 2017 do 22. 1. 2019 plača plačo, kot če bi delal; kar pa je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku v roku plača 4.000,00 EUR iz naslova denarnega povračila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter mu povrne stroške postopka v znesku 2.128,51 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se toženi stranki naloži, naj tožnika pozove nazaj na delo, oziroma se mu prizna višje denarno povračilo, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, saj se je oprlo na izpoved nadrejenega A.A., ki je o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče, sicer nekaj govoril, vendar pa izpoved priče ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Trdi, da tožena stranka ni zatrjevala, da A.A. ne bi mogel delati s tožnikom in da si nihče ne želi več delati s tožnikom, temveč le, da naj nadaljevanje dela ne bi bilo mogoče. Meni, da tudi sicer neka domneva priče, kaj naj bi bilo, če se tožnik vrne na delo, ne zadostuje za sodno razvezo. Dalje navaja, da se v primeru sodne razveze ne presojajo razlogi, zaradi katerih je prišlo do (nezakonite) odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati obstoja kršitev iz leta 2017, in nasprotuje vsebini ugotovitev v zvezi s tem. Meni, da sodišče prve stopnje ni presojalo izpovedi tožnika, ampak je sledilo izpovedi manj verodostojne priče A.A. Sklicuje se še na izpoved priče B.B. Navaja, da ni pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1, saj tožena stranka ni dokazala, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo njegovega interesa, ki je v tem, da bi še naprej ostal v delovnem razmerju (zaradi omogočene eksistence ter možnosti dela po zaključku zdravljenja). Opozarja na majhne možnosti zaposlitve pri drugem delodajalcu. Podredno izpodbija višino denarnega povračila kot bistveno prenizko. Navaja, da je njegova bruto plača v letu 2019 minimalno vsaj 887,00 EUR, kar pomeni, da prisojeni znesek ni niti v višini 5 plač, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, kar je glavni vzrok za to, da ne more najti nove zaposlitve. Poudarja, da je od 16. 5. 2017 dalje v bolniškem staležu, imel pa je tudi operirano roko. Opozarja tudi, da ima določene omejitve pri delu ter da mu je tožena stranka nalagala dela, ki zanj glede na njegovo zdravstveno stanje niso bila primerna. Pove, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 10 let, da je bil dober delavec, česar tožena stranka niti ni prerekala. Navaja, da še ni zaključil z zdravljenjem, prejema le denarno socialno pomoč, nima premoženja, trenutno pa ni zmožen opravljanja dela. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka zaradi računske napake. Meni, da mu mora tožena stranka povrniti 2.445,65 EUR stroškov (za zastopanje 4.060 točk, materialne stroške v višini 111,8 točk, skupaj 4.171,8 točke oziroma 1.914,85 EUR, 22 % DDV v višini 421,27 EUR ter potne stroške v skupni višini 109,44 EUR). Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo odgovarja, ji nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje zadosti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neizpolnitve formalnih pogojev za njeno zakonitost po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Po ugotovljeni nezakonitosti odpovedi je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu tožene stranke za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 in ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Sledilo je izpovedi tožnikovega nadrejenega, da si ne predstavlja več dela z njim, ne le zaradi njegovega obnašanja do njega, temveč tudi zaradi ostalih zaposlenih, ker bi to zelo vplivalo na celotno delovno ekipo, saj si nihče ne želi, da bi se tožnik vrnil. 8. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v postopku ne bi smelo ugotavljati očitanih kršitev po vsebini, saj je ugotovilo, da je odpoved zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 85. člena ZDR-1 nezakonita. Čeprav je sodišče prve stopnje te kršitve delno ugotavljalo, to ni vplivalo na pravilnost odločitve o tem, da je sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo. Sodišče prve stopnje je namreč to svojo odločitev utemeljilo na podlagi ugotovitve, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče zaradi subjektivnih razlogov (izgube zaupanja). Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožene stranke ugotovilo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika. Tožena stranka je namreč v predlogu za sodno razvezo, ki ga je podala v vlogi 20. 3. 2018, zatrjevala, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče več nadaljevati, saj je popolnoma izgubila zaupanje vanj in tako ne obstaja več možnost vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke. Navedla je, da ne more nadaljevati delovnega razmerja z osebo, ki ima popolnoma neprimeren oziroma celo nedopusten odnos do sodelavcev oziroma nadrejenih, ki ne opravlja vestno svojih nalog, samovoljno odhaja z dela in v delovnem času opravlja zasebne zadeve, pri čemer celo ogroža tako ugled tožene stranke, sodelavce, tretje osebe in delovna sredstva. Dalje je navedla, da takšno ravnanje slabo vpliva tudi na ostale sodelavce ter predstavlja tveganje za nastanek materialne in nematerialne škode. Tako ne drži, da je z izpovedjo priče A.A. tožena stranka dopolnjevala trditveno podlago, pač pa je na podlagi njegovega pričanja štelo ta dejstva za dokazana, saj je v okviru navedenih trditev izpovedal, da si ne predstavlja še naprej opravljati dela s tožnikom, zato ker se bo po vsej verjetnosti obnašal isto, kot se je obnašal, ali pa mogoče še slabše in tega ne more dopustiti že zaradi ostalih ter da meni, da od ostalih nima nihče želje, da bi se tožnik vrnil in bi to bilo zelo slabo za kompletno delovno ekipo.

9. Tožnik v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Iz sodbe sodišča prve stopnje v predmetni zadevi je razvidno, zakaj je svojo odločitev za sodno razvezo oprlo na izpoved tožnikovega nadrejenega. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnik le na splošno zatrjuje neverodostojnost izpovedi priče A.A., ne da bi za to navedel kakršnekoli razloge, zato teh pritožbenih trditev ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki tožnik niti ni izpovedoval, ko je bil zaslišan kot stranka, saj je izpovedal le, da ni imel težav s sodelavci ter da je z njimi sodeloval solidno ter da je slišal, da nekateri sodelavci raje delajo z njim kot šoferjem, hkrati pa je priznal, da je bil kdaj malo bolj glasen.

10. Tožnik nasprotuje pravilnosti uporabe materialnega prava pri presoji okoliščin in interesov obeh, tako tožnika kot tožene stranke, v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja. Tožnik je predlogu po 118. členu ZDR-1 nasprotoval v pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2018, češ da ustrezni pogoji in razlogi za to niso podani. Pri tem ni konkretno opredelil okoliščin na svoji strani, saj je zgolj pavšalno zatrjeval, da so razlogi, ki jih tožena stranka navaja v zvezi z izgubo zaupanja v tožnika popolnoma neutemeljeni. Tožena stranka pa je na drugi strani jasno zatrjevala okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med njima in jih tudi dokazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 118. člena ZDR-1 in glede na ugotovljene okoliščine in interes obeh pogodbenih strank zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je treba v konkretni situaciji dati prednost interesom tožene stranke, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo dati prednost tožnikovemu interesu za vrnitev nazaj na delo, ker zaradi slabega zdravstvenega stanja nima možnosti nove zaposlitve, pa je presplošno in dokazno nepodprto, zato na pravilnost odločitve za sodno razvezo ne more vplivati. Glede na navedeno pritožba zoper odločitev o tem, da se tožniku priznajo pravice iz delovnega razmerja le do dneva sodbe sodišča prve stopnje (22. 1. 2019), ni utemeljena.

11. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje odmerjeni višini denarnega povračila v višini 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo okoliščine po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 (starost tožnika 46 let, poklic rudarja, brezposelnost, zdravstveno stanje in z njim povezane možnosti tožnika za novo zaposlitev ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in trajanja zaposlitve od oktobra 2008), vendar pa je pri odmeri povračila delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevanju sodne prakse je glede na navedene okoliščine primerno denarno povračilo v višini 6.500,00 EUR, zato je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sodbo delno spremeniti tako, da se denarno povračilo zviša na navedeni znesek. Tožnik si s sklicevanjem na slabo socialno stanje prizadeva za še višje denarno nadomestilo, vendar pa to niso okoliščine, ki bi po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko vplivale na odmero denarnega povračila iz tega naslova. Ostale okoliščine (zlasti zaposlitvene možnosti v povezavi z zdravstvenim stanjem tožnika) pa ne upravičujejo prisoje nadomestila, višjega od 6.500,00 EUR.

12. Prav tako držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odmero stroškov postopka zmotno izračunalo višino stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku. Tožnik ne izpodbija navedenih priznanih stroškov: za tožbo v višini 500 točk, štiri pripravljalne vloge v skupni višini 1.500 točk, prvi narok v višini 500 točk, za pet nadaljnjih narokov v višini 1.250 točk, odsotnost iz pisarne 160 točk ter urnino v višini 150 točk, skupaj 4.060 točk, prav tako soglaša z odmerjeno kilometrino v zneskih 66,60 EUR in 42,84 EUR, materialnimi izdatki v višini 2 % od skupne vrednosti storitve za izdatke do 1.000 točk ter 1 % nad 1.000 točk in 22 % DDV, zaradi določbe 359. člena ZPP pa pritožbeno sodišče v odločitev, da se mu ti stroški priznajo, ne sme posegati. Glede na vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje v višini 0,459 EUR za zastopanje pripada tožniku 4.060 točk oziroma 1.863,54 EUR, za materialne stroške 50,6 točke oziroma 23,22 EUR, stroški odvetnika za prihod na sodišče v višini 66,60 EUR ter stroški za prihod tožnika na sodišče v višini 42,84 EUR in 22-odstotni DDV v višini 415,09 EUR, zaradi česar skupni tožniku priznani stroški postopka pred sodiščem prve stopnje v seštevku znašajo 2.411,29 EUR, sodišče prve stopnje pa je napravilo pri njihovem izračunu računsko napako. Glede na to je bilo treba pritožbi delno ugoditi. Zahteva, naj tožena stranka tožniku povrne višje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, nima podlage v Odvetniški tarifi (OT).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zvišalo v III. točki izreka prisojeno denarno povračilo na 6.500,00 EUR in v IV. točki postopka prisojene stroške postopka na 2.411,29 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je tožena stranka skladno s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP dolžna povrniti njegove stroške pritožbe skladno z uspehom (25 %). Pritožbeno sodišče je tožniku kot potrebne stroške skladno z OT priznalo: nagrado za sestavo pritožbe 375 točk in 2-odstotne materialne stroške 7,5 točke, skupaj 382,5 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča 0,60 EUR) 229,50 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 50,49 EUR. Skupni priznani stroški pritožbenega postopka znašajo 279,99 EUR. Tožena stranka je tožniku glede na uspeh s pritožbo dolžna povrniti 70,00 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.