Jedro

Bistveno je da pravni interes obstoji (tudi) sedaj, v času sprejemanju odločitve o utemeljenosti strankine pravovarstvene zahteve oziroma v času odločanja o pritožbi. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je treba presoditi, ali pritožnica lahko pričakuje korist od vložitve pritožbe, če se ta izkaže za utemeljeno in bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se toženi stranki odpove najemno pogodbo št. 000 z dne 21. 2. 2000 za dvosobno stanovanje v drugem nadstropju večstanovanjske hiše A. in da je tožena stranka dolžna navedeno stanovanje izprazniti in ga izpraznjenega stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zapadle zneske najemnine v skupni višini 251.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške.

2.Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je zamudna sodba postala pravnomočna 7. 5. 2001, nato pa je s sklepom III P 2519/2000-25 z dne 11. 4. 2024 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti, ker je štelo, da toženi stranki ne tožba ne zamudna sodba nista bili pravilno vročeni. Po pravnomočnosti navedenega sklepa je prvostopenjsko sodišče predlagateljici oziroma dedinji pokojnega toženca vročilo navedeno zamudno sodbo.

3.Dedinja B. B. je kot pravna naslednica toženca zoper zamudno sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni, saj tožba tožencu kot izhaja že iz sklepa o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti, ni bila pravilno vročena. V nadaljevanju pritožbe povzame postopek vročanja tožbe kot izhaja iz spisovnih podatkov. Poudarja, da je bil toženec odsoten iz Slovenije od septembra leta 2000 do leta 2006. Na naslovu, kjer je bila opravljena vročitev s fikcijo, torej dejansko ni bival. V dokaz navedene dejanske trditve predlaga zaslišanje žene pokojnega toženca ter njegovih otrok. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Hkrati navaja, da je bila ne glede na navedeno z izdajo zamudne sodbe storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Iz obrazložitve zamudne sodbe namreč ni razvidno, kakšno dejansko stanje je sodišče sploh upoštevalo in katero materialnopravno podlago je uporabilo, oziroma ni obrazložilo zakaj šteje tožbo za sklepčno.

4.Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče se je pri presoji pritožbe najprej soočilo z vprašanjem pritožničinega pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano zamudno sodbo. Obstoj pravnega oziroma pravovarstvenega interesa je namreč procesna predpostavka za dovoljenost odločanja o pritožbi, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravni interes tožene stranke zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, se predpostavlja. Nedvomno bi bil pravni interes pritožiteljice podan v času izdaje zamudne sodbe, torej leta 2001. Vendar je bistveno, da pravni interes obstoji (tudi) sedaj, v času sprejemanja odločitve o utemeljenosti strankine pravovarstvene zahteve oziroma v času odločanja o pritožbi. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je treba presoditi, ali pritožnica lahko pričakuje korist od vložitve pritožbe, če se ta izkaže za utemeljeno in bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. To vprašanje se izpostavlja zato, ker je že prišlo do realizacije tožbenega zahtevka oziroma ker tožnik na podlagi izvršitve pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1622/2019 z dne 11. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 560/2022 z dne 11. 7. 2022, zaradi izpraznitve stanovanja in plačila uporabnine, že razpolaga s stanovanjem, na katerem je s tožbo v tej zadevi predlagal odpoved najemnega razmerja in izpraznitev stanovanja. Kot je navedla pritožnica v postopku razveljavitve klavzule pravnomočnosti, je prej navedena sodba zasnovana na ugotovitvi, da je tožena stranka uporabljala stanovanje brez pravnega naslova, kar izkazuje izpodbijana zamudna sodba1, zato bi bil v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe lahko izpolnjen pogoj za obnovo prej navedenega postopka iz 9. točke 394. člena ZPP. Od razveljavitve izpodbijane sodbe in zavrnitve tožbenega zahtevka bi torej pritožnica imela korist, zato je njen pravni interes za odločanje o pritožbi izkazan.

7.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku z zamudno sodbo. Zamudna sodba se izda, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v zakonskem roku in če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena zakona); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

8.Po trditvah pritožnice za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen že prvi pogoj torej, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. To naj bi izhajalo že iz sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 11. 4. 2024 o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti zamudne sodbe, ko je navedlo, da toženi stranki ne tožba ne zamudna sodba nista bili pravilno vročeni, saj toženec ob vročanju obeh pisanj, ni prebival v Sloveniji, vročitev pa je bila lahko opravljena le na naslovu, kjer stranka dejansko prebiva. Okoliščina dejanskega bivanja v Sloveniji v času vročanja je predmet dokazovanja, zato na tej trditvi sami po sebi ni mogoče zasnovati zaključka o nepravilnosti vročitve. Za ugotovitev resničnosti trditve, da toženec v času vročitve tožbe ni dejansko prebival na naslovu, na katerega je bilo poskušano vročanje, bi bilo potrebno izvesti dokazni postopek. Vendar pa na nepravilnost pravilnega vročanja kažejo že spisovni podatki o poteku vročanja tožbe, ki jih je pritožnica tudi povzela v svoji pritožbi.

9.Po ZPP, ki je veljal v času vročanja tožbe (meseca aprila 2001)2 je bilo v 142. členu, ki je določal osebno vročitev tožbe, določeno, da v primeru, ko se tisti, ki mu je potrebno vročiti tožbo, ne najde na naslovu, vročevalec poizve, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena zakona, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje (tretji odstavek 142. člena ZPP-99). Iz podatkov spisa izhaja, da sodni vročevalec 4. 4. 2001 toženca ni našel na naslovu, navedenem v tožbi, da v stanovanju ni bilo nobenega člana gospodinjstva, sosedje pa pisanja niso želeli vzeti, zato je bilo v nabiralniku puščeno obvestilo, da bo vročevalec ponovno poskušal z vročanjem 9. 4. 2001. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP-99 se v primeru, da vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, pisanje izroči eni od oseb iz 140. člena ZPP-99, če pa to ni možno, pa vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo oziroma, če gre za vročitev po pošti pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma poštnem nabiralniku na naslovu pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15-tih dni v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (prvi odstavek 141. člena ZPP-99). O vročitvi, ki je bila opravljena na navedeni način, je treba obvestiti sodišče, ki je vročitev odredilo (četrti odstavek 141. člena ZPP-99). Da je v obravnavanem primeru vročevalec zares postopal po prvem odstavku 141. člena ZPP-99, iz postopka vročanja tožbe ni razvidno. Iz navedbe vročevalca na obvestilu sodišču je razvidno zgolj, da pri poskusu ponovnega vročanja 9. 4. 2001 na naslovu vročanja ni bilo nikogar, da odziva na zvonenje ni bilo in da pošte sosedje ne želijo prevzeti. Če okoliščine postopanja vročevalca iz obvestil niso jasno razvidne, vročitev ni pravilna. Kot je poudarjeno v sodni praksi mora biti razvidno, ali je vročevalec pustil sporočilo za naslovnika pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, upravičeni za sprejem ali pa mora biti razvidno, da to ni bilo mogoče in da je zato moral vročevalec takšno sporočilo pustiti v nabiralniku oziroma na vratih naslovnika stanovanja3. Slednje iz obvestila vročevalca sodišču ni razvidno. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožničinemu očitku, da tožencu z nepravilnim postopanjem oziroma z opustitvijo pravilne vročitve tožbe ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

10.Na kršitev načela kontradiktornosti se veže tudi drugi pritožbeni očitek - očitek pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnica utemeljeno navaja, da iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe ni razvidno, kakšno dejansko stanje je sodišče v izpodbijani sodbi sploh upoštevalo in katero materialnopravno podlago je uporabilo. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava), temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Stranka namreč lahko šele po tem, ko izve, na podlagi katerih dejstev ter z uporabo katerih pravnih norm je sodišče prve stopnje izdalo svojo odločbo, učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe. Tako za kontradiktorno sodbo kot tudi za zamudno sodbo velja, da je kriterijem iz 25. člena Ustave zadoščeno, kadar je iz tožbe in obrazložitve sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katero pravno normo (ali norme) je oprlo svojo odločitev4. Izpodbijana sodba ne izpolnjuje teh kriterijev, saj je v obrazložitvi le prepisano besedilo prvega odstavka 318. člena ZPP.

11.Glede na navedeno sta podani obe uveljavljeni kršitvi določb ZPP, in sicer tako po 8. točki kot tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena. V skladu s 354. členom ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Gre namreč za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj je zadeva vrnjena na začetek pravdnega postopka - v fazo vročanja tožbe v odgovor.